Jedro

Tožniku je tožena stranka po vrnitvi na delo ponudila opravljanje dela na delovnem mestu voznika, ki je bilo določeno v pogodbi o zaposlitvi, in mu izplačevala plačo za delovno mesto voznika, čeprav je delo opravljal v skladišču in delavnici. Iz tega razloga je prejemal le osnovno plačo z dodatki, ki niso bili vezani na opravljanje dela voznika, do plačila stimulacije, do katere so vozniki upravičeni za opravljene vožnje, pa ni upravičen, saj voženj v spornem obdobju ni opravljal.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne, pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati razliko v plači iz naslova neplačane fiksne neto in bruto stimulacije za prevožene kilometre za obdobje od septembra 2006 do oktobra 2007, in sicer: je dolžna za mesec september 2006 obračunati bruto znesek v višini 1.111,79 EUR, odvesti davke in prispevke in plačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 10. 2006 dalje do plačila, je dolžna za mesec oktober 2006 obračunati bruto znesek v višini 1.111,79 EUR, odvesti davke in prispevke in plačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 11. 2006 dalje do plačila, je dolžna za mesec november 2006 obračunati bruto znesek v višini 1.111,79 EUR, odvesti davke in prispevke in plačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 12. 2006 dalje do plačila, je dolžna za mesec december 2006 obračunati bruto znesek v višini 1.111,79 EUR, odvesti davke in prispevke in plačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 1. 2007 dalje do plačila, je dolžna za mesec januar 2007 obračunati bruto znesek v višini 1.111,79 EUR, odvesti davke in prispevke in plačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 2. 2007 dalje do plačila, je dolžna za mesec februar 2007 obračunati bruto znesek v višini 1.111,79 EUR, odvesti davke in prispevke in plačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 3. 2007 dalje do plačila, je dolžna za mesec marec 2007 obračunati bruto znesek v višini 1.111,79 EUR, odvesti davke in prispevke in plačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 4. 2007 dalje do plačila, je dolžna za mesec april 2007 obračunati bruto znesek v višini 1.111,79 EUR, odvesti davke in prispevke in plačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 5. 2007 dalje do plačila, je dolžna za mesec maj 2007 obračunati bruto znesek v višini 1.111,79 EUR, odvesti davke in prispevke in plačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 6. 2007 dalje do plačila, je dolžna za mesec junij 2007 obračunati bruto znesek v višini 1.111,79 EUR, odvesti davke in prispevke in plačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 7. 2007 dalje do plačila, je dolžna za mesec julij 2006 obračunati bruto znesek v višini 1.111,79 EUR, odvesti davke in prispevke in plačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 8. 2007 dalje do plačila, je dolžna za mesec avgust 2007 obračunati bruto znesek v višini 1.111,79 EUR, odvesti davke in prispevke in plačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 9. 2007 dalje do plačila, je dolžna za mesec september 2007 obračunati bruto znesek v višini 1.111,79 EUR, odvesti davke in prispevke in plačati neto razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 10. 2007 dalje do plačila, ter od bruto zneskov plačati pripadajoče davke in prispevke, vse v 8 dneh pod izvršbo.

2. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 1062,69 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“ Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 633,31 EUR, v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku plača znesek 10.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh. Višji tožbeni zahtevek – razlika do 14.453,27 EUR je zavrnilo (1. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.342,47 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (2. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo, kot izhaja iz pritožbenih navedb pa zoper njen ugodilni del (prvi odstavek 1. točke izreka sodbe) in stroškovno odločitev (2. točka izreka sodbe), se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik s toženo stranko dne 13. 9. 2001 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto voznik, ki ni omejeno na izvajanje prevozov v notranjem prometu. Ni pomembno, če je tožnik pred junijem 2006 pretežno vozil v notranjem prometu. Tožniku je bilo na sestanku 29. 6. 2006 pojasnjeno, da so bile takrat potrebe samo za prevoze v mednarodnem prometu. To delo je tožnik odklonil, zato mu je tožena stranka ponudila drugo delo z možnostjo občasnih voženj v notranjem prometu. Ker je tožnik na takšno delo pristal, je potrebno šteti, da sta stranki sporazumno spremenili delovno mesto, in sicer najprej na delovno mesto skladiščnika, kasneje pa še na delovno mesto delavca v zaprti delavnici. Spremembe so bile občasne narave. Dejansko je šlo za ustne dogovore, zato je napačen zaključek sodišča o protipravnosti ravnanja tožene stranke. Tožnik je prejemal plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal. Do izplačila dodatka po pravilniku o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke, ki se izplačuje k osnovni plači za voznike, tožnik ni upravičen. Do tega dodatka niso upravičeno niti delavci, ki delajo na delovnem mestu voznik, pa opravljajo druga dela, ki sodijo v opis delovnega mesta voznika. Tožnik do vtoževanega dodatka ni upravičen ne na podlagi določb o poslovni odškodninski odgovornosti niti pogodbe o zaposlitvi in internih aktov tožene stranke. Tudi sicer je višina odškodnine napačno utemeljena. Nastanek škode mora biti konkretno zatrjevan in dokazan. Za presojo vsebine delovnega razmerja je pomembno dejansko stanje in ne miselni pridržek tožnika. Ker nista podana elementa protipravnosti in škode za nastanek odškodninske odgovornosti, zahtevek tožnika ni utemeljen. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnik se po vsebini smiselno pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (drugi odstavek 1. točke izreka sodbe) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika obravnavalo kot odškodninski zahtevek in ne kot zahtevek za plačilo razlike v plači, kot je tožnik zahteval. Razlogi za spremembo pravne podlage v obravnavani zadevi niso podani. Tožnik namreč uveljavlja terjatev iz delovnega razmerja, zaradi česar je upravičen npr. do obračuna in plačila davkov in prispevkov, ki mu iz naslova odškodnine ne pripadajo. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj je znesek v višini 10.400,00 EUR priznalo na drugi pravni podlagi. Sklicevanje na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, s katero je bilo odločeno o drugačnem pravnem vprašanju, ni zadosten razlog za samovoljno spremembo pravne podlage. V predmetni zadevi ni ovir za prisojo s tožbo vtoževanega denarnega zneska. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je po prostem preudarku ocenilo, da znaša prikrajšanje plače 800,00 EUR neto mesečno, ocene pa ni utemeljilo. To oceno sodišče tudi izpodbija s tem, ko navaja, da je imel tožnik v mesecih po ustrezni reintegraciji na delovno mesto obračunan dodatek, ki presega znesek 1.000,00 EUR bruto. Izračun prikrajšanja, kot ga je pripravil in podkrepil z dokazi (plačilnimi listi), je primeren in za razliko od pavšalne ocene škode sodišča izkazuje tožnikovo realno prikrajšanje pri plačilu. Poleg neto zneska prikrajšanja je tožnik upravičen tudi do obračuna in izplačila davkov in prispevkov. Graja odločitev glede datuma teka zakonskih zamudnih obresti, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje priznati od datuma zapadlosti posameznega zneska prikrajšanja do plačila. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik v tem sporu uveljavlja plačilo stimulacij za čas od vrnitve na delo t.j. od 3. 9. 2006 do 17. 9. 2007. Podlaga za njegov zahtevek predstavlja pravnomočna sodna odločba (opr. št. II Pd 630/2004 z dne 7. 12. 2004), s katero je bila razveljavljena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in odločeno, da tožniku delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi še naprej traja. Taka odločitev ima za posledico vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo, torej tudi pravico delavca do vrnitve na prejšnje delovno mesto po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 9. 2001 (priloga A/1). Iz II. točke te pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se delovno razmerje sklepa za delovno mesto „voznik“, ki je uvrščeno v VI. tarifni in 10. plačilni razred. V tretjem odstavku VII. točke navedene pogodbe je tudi dogovorjeno, da delavcu pripadajo k osnovni plači še drugi dodatki v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom družbe. Iz prilog št. 2 Pravilnikov o plačah in drugih prejemkih delavcev tožene stranke z dne 1. 7. 2005 in z dne 1. 1. 2007 (prilogi B/4 in B/5 – v nadaljevanju: Pravilnik) je razvidno, da je bila kot dodatek k osnovni plači za voznika predvidena stimulacija za ekonomično izbrano pot in število prepeljanih vozil. Na podlagi Pravilnikov je tožena stranka izplačevala stimulacijo le glede na dejansko opravljeno delo voznika oziroma glede na dejansko opravljene vožnje.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, je bila tožena stranka dolžna tožniku omogočiti opravljanje dela na delovnem mestu voznika in mu na tej podlagi priznati tudi pravice iz delovnega razmerja. Pri tem je upoštevalo izpoved priče M.W., da je tožnik po vrnitvi na delo izrazil željo, da bi za čas do predvidene upokojitve v letu 2009 delal kot voznik v notranjem prometu. Ker pa v tistem času ni bilo potreb po takšnih voznikih, so mu ob vrnitvi na delo ponudili delo voznika v mednarodnem prometu, kar je tožnik odklonil. To so potrdile tudi druge priče, pa tudi iz izpovedi tožnika izhaja, da mu je bilo ponujeno delo voznika v mednarodnem prometu (prevoz tovornih vozil), vendar je takšno delo odklonil. Kot začasno rešitev je tožnik sprejel delo najprej v skladišču, potem pa v delavnici.

Po prvem odstavku 41. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) mora delodajalec delavcu zagotavljati delo, za katerega sta se stranki dogovorili v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je s toženo stranko dne 17. 9. 2001 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „voznik“. Delo voznika za prevoze v mednarodnem prometu je bilo tožniku ob vrnitvi na delo na prvem sestanku dne 29. 6. 2006 tudi ponujeno. Iz izpovedi tožnika je razvidno, da je delo v mednarodnem prevozu odklonil predvsem zato, ker je pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delo voznika opravljal v notranjem prometu. Vendar pa je potrebno upoštevati, da je bila med strankama sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi, s katero sta določili vzajemne pravice in obveznosti. Gre za pogodbo, zato je potrebno izhajati iz določbe 71. člena Zakona obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.), ki je veljal v času njene sklenitve. Enako kot 56. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), veljaven v času vrnitve na delo, določa, da če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona, bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. V pogodbi o zaposlitvi delovno mesto voznika namreč ni bilo omejeno na opravljanje prevozov v notranjem prometu. Določilo o delovnem mestu predstavlja bistven element pogodbe o zaposlitvi, stranki pa sta se v II. točki pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da se delovno razmerje sklepa za delovno mesto „voznika“. Zato je ob uporabi 71. člena ZOR (56. člena OZ) pravno upoštevno samo to, kar je bilo v pisni obliki izraženo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, saj je bilo tožniku po vrnitvi na delo ponujeno opravljanje dela na delovnem mestu, ki je bilo izrecno dogovorjeno po pogodbi o zaposlitvi. Iz izvedenih dokazov pa tudi izhaja, da je tožena stranka zagotovila tožniku plačo voznika po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 9. 2001, čeprav je tožnik v obdobju od septembra 2006 do oktobra 2007 opravljal dela v skladišču in delavnici. Tožnik je imel po pogodbi o zaposlitvi zagotovljeno le osnovno plačo z dodatki, ki niso bili vezani na opravljanje dela voznika, ne pa tudi dodatkov, ki so bili neposredno vezani na opravljanje tega dela. Do stimulativnega dela plače (za prevožene kilometre in število prepeljanih vozil), ki je terjatev iz delovnega razmerja, bi bil tožnik, enako kot drugi vozniki, upravičen le v primeru dejansko opravljenih voženj (prim. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 5/2007 z dne 18. 12. 2007). Nedvomno tožnik voženj v spornem obdobju ni opravil, zato ni upravičen do stimulacije, ker pa tožena stranka na podlagi vsega obrazloženega ni ravnala protipravno, je materialno pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje o njeni odškodninski odgovornosti.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa ugodilo in na podlagi 5. alinee 1. odstavka 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ker za priznanje vtoževanega zneska ni podlage, se pritožbenemu sodišče ni bilo potrebno posebej opredeljevati do pritožbenih navedb tožnika in tožene stranke glede višine zahtevka.

Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo spremenilo razmerje uspeha strank v sporu v korist tožene stranke, zato je v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Med utemeljene stroške tožene stranke, ki so bili priglašeni na koncu vsake vloge in po stroškovniku, spadajo nagrada odvetnici za vložitev odgovora na tožbo (500 točk), ene pripravljalne vloge (375 točk), 500 točk za zastopanje na prvem naroku, za zastopanje na drugem naroku 250 točk, trajanje drugega naroka 150 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1775 točk ali 814,73 EUR. Ob priznanih stroških pooblaščenke tožene stranke je pritožbeno sodišče upoštevalo še 2 % + 1 % za materialne stroške in 20 % DDV ter sodno takso za odgovor na tožbo v v znesku 72,27 EUR. Celotni stroški, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, tako znašajo 1.062,69 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006 tečejo od poteka paricijskega roka dalje, do plačila.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, je tožnik dolžan povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z OT po stroškovniku priznalo 625 točk za sestavo pritožbe in 20 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR ter takse za pritožbo 289,06 EUR, znaša 633,31 EUR. V tem znesku je dolžan tožnik povrniti stroške pritožbe v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.