Jedro

Ker je bila tožba vložena pred 1. 10. 2008, ko se je začel uporabljati ZST-1, je treba pri ugotavljanju, kakšno sodno takso za tožbo bi moral plačati tožnik, če ne bi bil opravičen plačila sodnih taks, uporabiti določbe ZST.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati 334,15 EUR sodnih taks, ki bi jih sicer morala poravnati tožeča stranka, če ne bi bila oproščena plačila sodnih taks, na podlagi priloženega novega naloga za plačilo sodne takse po 17. členu ZST.

Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, tožniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklicuje na določila 17. člena Zakona o sodnih taksah, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 20/2004, izpodbijani sklep pa je izdan v času Zakona o sodnih taksah, ki je pričel veljati 1. 10. 2008. Slednji predvideva, da veljajo pravila iz predpisa iz leta 2004 do pravnomočnega zaključka. Postopek opr. št. Pd 209/2007 je pravnomočno zaključen, zato bi moral biti uporabljen Zakon o sodnih taksah, ki je pričel veljati 1. 10. 2008. Le ta pa v četrtem odstavku 15. člena predvideva, da mora stranka, ki je bila sicer oproščena plačila taks le-te plačati, če na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks. Tožnik je v izvršbi izposloval plačilo pravnomočno prisojenega zneska, zato bi moralo sodišče z upoštevanjem določb četrtega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah, plačilo takse naložiti tožniku. Izpodbijani sklep nima kakršnekoli obrazložitve, ki bi jo bilo mogoče preveriti, izdani sklep pa je brezdvomno sodba presenečenja, ki pa ni dopustna. Tudi veljavni ZPP v 168. členu predvideva, da mora stranka, ki je bila oproščena plačila taks le-to plačati, če je v pravdi uspela in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobila premoženje. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tiste, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava.

39. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji) določa, da se takse v postopkih, začetih pred uveljavitvijo ZST-1 (1. 10. 2008) plačujejo po dosedanjih predpisih. Navedena določba tako v postopkih začetih pred uveljavitvijo ZST-1 napotuje na uporabo do 1. 10. 2008 veljavnega Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. RS, št. 1/90 in nadaljnji). To pa pomeni, da je v teh postopkih glede postopka za plačilo in odmere sodne takse potrebno uporabiti določbe ZST. Ker se je v konkretnem primeru postopek s tožbo pričel 4. 1. 2007, torej pred 1. 10. 2008, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri plačilu sodne takse, ki bi jih moral plačati tožnik, če ne bi bil oproščen plačila sodnih taks, uporabiti določbe ZST. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso v skladu z določbo 17. člena ZST, ki določa, če v pravdnem, kazenskem postopku ali postopku izvršbe in zavarovanja taks oproščena stranka uspe, je dolžna takse, ki bi jih morala plačati ta stranka, če ne bi bila oproščena, plačati stranka, ki ne uživa oprostitve in sicer v sorazmerju s tem, koliko je oproščena stranka uspela v postopku.

Zaradi navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in skladno z drugo točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama.