Jedro

V pokojninsko dobo se kot zavarovalna doba všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in v zavarovanju. To pomeni, da se določeno obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba lahko všteje samo pod pogojema, torej če je dokazano, da je bil zavarovanec na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in da je bil na tej podlagi tudi zavarovan.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. in II. točka izreka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 19. 12. 2016 in št. ... z dne 30. 5. 2016 tudi v delu, ki se nanaša na obdobje od 1. 4. 1979 do 5. 1. 1982 in od 14. 11. 1982 do 31. 5. 1983 ter da se ta obdobja vštejejo tožniku v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba.

II. Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 19. 12. 2016 in št. ... z dne 30. 5. 2016 in sicer v delu, ki se nanaša na odločitev za obdobje od 1. 4. 1979 do 5. 1. 1982 in od 14. 11. 1982 do 31. 5. 1983. V zavarovalno dobo je vštelo čas dela na zasebnem kmetijskem posestvu A., B. 35, od 1. 4. 1979 do 5. 1. 1982 in od 14. 11. 1982 do 31. 5. 1983 (I. in II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da se prej navedeni odločbi odpravita tudi glede odločitve za obdobje od 1. 5. 1978 do 31. 3. 1979 in da se tožniku obdobje od 1. 5. 1978 do 31. 3. 1979 v pokojninsko dobo všteje kot zavarovalna doba (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da tožnik v spornem obdobju ni bil v delovnem razmerju na kmetiji, ki je bila v lasti starega očeta in na tej podlagi tudi ni bil zavarovan. Tožena stranka se sklicuje na predpise, bistvene za odločitev v sporni zadevi. Glede vštetja obdobja od 1. 4. 1979 do 5. 1. 1982 in od 14. 11. 1982 do 31. 5. 1983 je potrebno uporabiti določbe Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju: ZTPPIZ)1. Tožena stranka s tem v zvezi omenja tudi sodno prakso pritožbenega sodišča št. Psp 433/2015 z dne 1. 3. 2016, Psp 587/2015 z dne 24. 3. 2016 in Psp 424/2016 z dne 19. 1. 2017, ki je odločilo, da se glede na določbe ZTPPIZ v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in v zavarovanju. To pomeni, da se določeno obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba lahko všteje samo pod prej navedenima pogojema, torej če je dokazano, da je bil zavarovanec na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in da je bil na tej podlagi tudi zavarovan. Glede na izveden dokazni postopek ni mogoče zaključiti, da je šlo pri tožniku in dedu za podrejeno razmerje med delavcem in delodajalcem, saj ni dokazano, da je ded smatral tožnika kot delavca. Tožnik svojega dela na kmetiji starega očeta ni dokazal kot zaposlitve z vsemi elementi delovnega razmerja. Za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ne zadostuje zgolj dejstvo, da je tožnik na posestvu starega očeta pomagal opravljati dela, ki se zahtevajo za normalno vzdrževanje in razvoj kmetije. Nesporno je, da tožnik ni sklenil nobenega dogovora o delovnem razmerju, niti ni bil vključen v zavarovanje, kar vse je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Takšna ugotovitev pa izhaja tudi iz izjave tožnika in zaslišanih prič, ki so enotno izpovedale, da je tožnik skupaj z dedkom in babico delal na kmetiji, del vtoževanega obdobja se je tudi šolal, del časa pa je živel v C., kjer je imel družino in se je vozil v B., kjer je pomagal na kmetiji. Že iz teh razlogov tožnik ni imel niti volje niti namena skleniti delovno razmerje. Tožena stranka zaključuje, da je tožnik na kmetiji svojih starih staršev delal v družinski skupnosti v smislu medsebojnega sodelovanja in obojestranske pomoči. Ni pa bil s starim očetom v takem pravnem razmerju, ki bi ga bilo mogoče enačiti z delovnim razmerjem, na podlagi katerega bi bil tudi dejansko vključen v pokojninsko zavarovanje po tedaj veljavnih predpisih. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je tožniku sporno obdobje kot zavarovalno dobo vštelo v pokojninsko dobo. V obdobju, ko je tožnik opravljal delo na kmetiji je že veljala delovnopravna zakonodaja. Obvezne so bile evidence dela kot npr. izdaja delovne knjižice, osebni list delavca, podatki o sporočenih plačah, obvezno zdravstveno zavarovanje. V spornem obdobju je bila sklenitev delovnega razmerja brez delovne knjižice celo prepovedana in so bile za kršenje teh predpisov zagrožene denarne kazni. Iz tožnikove delovne knjižice in pa evidence zavarovancev je razvidno, da je bila tožnikova prva zaposlitev pri D. od 1. 6. 1983 dalje. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi tudi neustrezno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 137/2007 z dne 18. 11. 2008. saj v tej zadevi ne gre za tak primer, kot je tožnikov. Tudi ostale sodne odločbe, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, se ne nanašajo na isti primer, kot je tožnikov, saj gre za priznanje pokojninske dobe v drugem časovnem obdobju, za katero so se uporabljala tudi druga pravna pravila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni imel statusa zaposlenega in tudi formalno ni sklenil delovnega razmerja. Za takšne primere pa je Vrhovno sodišče RS že v več sodbah zavzelo stališče, da upoštevanje nekaterih obdobij v zavarovalno dobo ni bilo pogojeno s prijavo v zavarovanje in praviloma tudi ne s plačilom (predhodnim ali naknadnim) prispevkov. Okoliščina, da za določeno osebo v delovnem razmerju ni bila vložena prijava v zavarovanje in da zanjo ni bil plačan prispevek za socialno zavarovanje nima nobenega vpliva na obstoj delovnega razmerja in praviloma tudi ne na priznavanje časa takega delovnega razmerja v zavarovalno dobo za uveljavitev pravic iz pokojninskega zavarovanja. Tožnik se sklicuje na sodbo VIII Ips 137/07 z dne 18. 11. 2008. Kot to izhaja iz tožnikove izpovedbe in pa iz izpovedbe zaslišanih prič je tožnik na kmetiji delal po dogovoru z lastnikom - svojim dedom nepretrgoma in celo več kot polni delovni čas od začetka septembra 1979 do leta 1983, ko se je 1. 6. 1983 zaposlil v D.. Delo je opravljal po navodilih lastnika in gospodarja na kmetiji, kjer je opravljal vsa dela, po potrebi je pomagal tudi v gospodinjstvu. Nadzor je opravljal lastnik kmetije. Delo je imelo značilnosti delovnega razmerja, daljše obdobje pa kaže tudi na trajnost tega dela. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti. Je pa ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 19. 12. 2016, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 30. 5. 2016. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva, da se mu v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba prizna čas zaposlitve na zasebnem kmetijskem posestvu A., B. od 1. 5. 1978 do 5. 1. 1982 in od 14. 11. 1982 do 1. 6. 1983. 7. Glede na sporno obdobje je pravna podlaga za razsojo podana v 5. alineji 129. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ‑2)3, kjer je določeno, da pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja obsega čas, dopolnjen do 31. decembra 1999, ki se po Zakonu po pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)4 všteva državljanom Republike Slovenije v pokojninsko dobo, razen če ni s tem zakonom ali mednarodno pogodbo določeno drugače. Navedena določba torej odkazuje na uporabo 3. alineje prvega odstavka 187. člena ZPIZ-1 oziroma na 202. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)5 in nadalje na pred tem veljaven ZTPPIZ. Skladno z 48. členom omenjenega zakona se v pokojninsko dobo všteva čas prebit v zavarovanju ter obdobja od 31. 12. 1972 izven zavarovanja, ki se štejejo kot posebna doba. V 50. členu pa je določeno, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom.

8. Glede na citirane določbe ZTPPIZ se v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in v zavarovanju. To pomeni, da se določeno obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba lahko všteje samo pod pogojema, torej če je dokazano, da je bil zavarovanec na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in da je bil na tej podlagi tudi zavarovan. Tako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v več zadevah6. 9. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi razčiščevalo obstoj prvega pogoja, to je, ali je bil tožnik v spornem obdobju na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom. Vendar pa tudi, če bi bili podani elementi delovnega razmerja, to nikakor ne zadostuje, da bi se tožniku sporno obdobje kot zavarovalna doba vštelo v pokojninsko dobo. Potrebno je namreč, da je izpolnjen tudi drugi pogoj, to pa je, da je bil na tej podlagi vključen v zavarovanje.

10. Med strankama ni sporno, da tožnik v spornem obdobju na podlagi delovnega razmerja ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Sodišče prve stopnje dejstvo, da tožnik ni bil vključen v zavarovanje, ni štelo kot odločilno in se je s tem v zvezi tudi sklicevalo na nekatere sodne odločbe pritožbenega in Vrhovnega sodišča RS. Glede navedenega pritožbeno sodišče poudarja, da zadeve med seboj niso povsem primerljive. To velja tudi za sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 137/2007 z dne 18. 11. 2008, na katero se sklicuje tožnik, ki pa se je nanašala zgolj na vprašanje obstoja elementov delovnega razmerja. Tudi v navedenem primeru pa ni šlo za delo oziroma delovno razmerje, na podlagi katerega bi bil tožnik zavarovan, torej da bi bila izpolnjena oba pogoja za priznanje spornega obdobja v pokojninsko dobo. Vse to pomeni, da le ob izpolnjenih obeh pogojih, določenih v 48. in 50. členu ZTPPIZ, je mogoče priznati obdobje dela v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo, kar je bilo podrobno pojasnjeno tudi v drugi zadevi pritožbenega sodišča7. Zmotno je torej stališče sodišča prve stopnje, da sama vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni odločilna za priznanje zavarovalne dobe. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še poudarja, da je bil v obdobju, kot ga vtožuje tožnik celoten delovnopravni in pokojninski ter invalidski sistem urejen do takšne mere, da je bilo iz evidenc oziroma iz javnih listin razvidno, ali je določena oseba v delovnem razmerju in zavarovana ali ne. V primeru, da je tožnik kot delavec opravljal delo na kmetiji, bi se v tem primeru moral vključiti v zavarovanje oziroma bi ga njegov ded moral vključiti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

11. Ker en od pogojev ni izpolnjen pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se tožniku določeno obdobje kot zavarovalna doba vštelo v pokojninsko dobo. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je zato ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 19. 12. 2016 in št. ... z dne 30. 5. 2016 glede obdobja od 1. 4. 1979 do 5. 1. 1982 in od 14. 11. 1982 do 31. 5. 1983 ter da se navedeno obdobje tožniku kot zavarovalna doba všteje v pokojninsko dobo. Podlago za svojo odločitev je pritožbeno sodišče imelo v drugem odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1)8. 12. Ker tožnik v sporu ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Ur. l. SFRJ, št. 35/72 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 4 Ur. l. Rs, št. 106/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 6 Glej Psp 587/2015 z dne 24. 3. 2016, Psp 424/2016 z dne 19. 1. 2017, Psp 49/2017 z dne 13. 7. 2017 itd. 7 Glej Psp 49/2017 z dne 13. 7. 2017. 8 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.