Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da sta se stranki ob sklenitvi zakupne pogodbe za sporni poslovni prostor dogovorili za plačilo mesečne zakupnine v višini tolarske protivrednosti 240 DEM in da je tako zakupnino toženec v letu 1989 tudi plačeval. Toženec poslovnega prostora po poteku roka, za katerega je bila zakupna pogodba sklenjena (31.12.1989), ni izpraznil. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili, da mora toženec plačevati tudi od 1.1.1990 dalje za uporabo poslovnega prostora uporabnino v enaki višini, ne da bi ugotavljalo, kakšno dejansko korist je imel toženec v tem času zaradi uporabe prostora. Z uporabo prostora brez pravne podlage po poteku zakupne pogodbe toženec ni mogel priti v ugodnejši položaj, kot ga je imel v času veljavnosti zakupne pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da mora toženec plačati tožniku za uporabo poslovnega prostora v pritličju stanovanjske hiše za čas od 1.1.1990 do 1.5.1993 uporabnino v skupnem znesku 9.600 DEM z zamudnimi obrestmi. Ugodilo pa je podrejenemu zahtevku na plačilo uporabnine v znesku 564.898,00 SIT in v primeru zamude še zakonitih zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker toženec ni bil vabljen z vabilom za zaslišanje. S tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je bila nasprotna stranka zaslišana. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih ugovorov glede nepravilne ocene prvega sodišča, kakšno korist je imel toženec z uporabo spornega prostora. Edini dokaz o koristi so priložene podnajemne pogodbe, katerih sodišče ni upoštevalo. Nepravilna so stališča sodišča druge stopnje, da toženec ne more zmanjšati najemnine zaradi stroškov adaptacij, saj nudi za to podlago Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih v 14. in 17. členu. Pri ugotavljanju toženčeve koristi pa bi bilo treba upoštevati tudi njegove stroške.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljani kršitvi določb pravdnega postopka nista podani. Okoliščini, da toženec v postopku ni bil zaslišan kot stranka in da ni bil vabljen z vabilom za zaslišanje strank, ne predstavljata absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odst. 354. čl. ZPP. Zaradi tega pa tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 354. čl. ZPP, ki bi zaradi odločitve sodišča druge stopnje o potrditvi sodbe sodišča prve stopnje, lahko pomenila revizijski razlog po 2. tč. 1. odst. 385. čl. ZPP. Upoštevati je treba, da sta sodišči prve in druge stopnje oprli sodbi na druge izvedene dokaze in ne na izpovedbe tožnika, ki je bil edini zaslišan kot stranka. Toženec v reviziji ugovarja tudi, da se revizijsko sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb o nepravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, kakšno korist ima toženec z uporabo spornega prostora. Te revizijske navedbe pa niso točne, saj je sodišče druge stopnje o toženčevih ugovorih in višini uporabnine zavzelo določno stališče. Tako sodišče druge stopnje ni kršilo določbe 1. odst. 375. čl. ZPP.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da sta se stranki ob sklenitvi zakupne pogodbe za sporni poslovni prostor dogovorili za plačilo mesečne zakupnine v višini tolarske protivrednosti 240 DEM in da je tako zakupnino toženec v letu 1989 tudi plačeval. Toženec poslovnega prostora po poteku roka, za katerega je bila zakupna pogodba sklenjena (31.12.1989), ni izpraznil. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno odločili, da mora toženec plačevati tudi od 1.1.1990 dalje za uporabo poslovnega prostora uporabnino v enaki višini, ne da bi ugotavljalo, kakšno dejansko korist je imel toženec v tem času zaradi uporabe prostora. Z uporabo prostora brez pravne podlage po poteku zakupne pogodbe toženec ni mogel priti v ugodnejši položaj, kot ga je imel v času veljavnosti zakupne pogodbe. Zato sodišči pravilno nista šteli kot odločilne podnajemnine, ki jo prejema toženec z oddajo poslovnega prostora. Toženec bi se plačevanju uporabnine vsak čas lahko izognil s tem, da bi tožniku poslovni prostor vrnil. Kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, toženec tudi nima pravne podlage, da bi lahko dosegel zmanjšanje uporabnine zaradi stroškov adaptacije, na kar se je skliceval toženec v pritožbi, ponavlja pa tudi v reviziji. Priložena pogodba o zakupu stroškov adaptacije (ki jo tožnik s pogodbo dovoljuje) ne vsebuje. Določba 17. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur.l. SRS, št. 18/74 in 34/88), ki jo omenja toženec v reviziji, pa se nanaša na popravila in ne na adaptacije. Določba 14. čl. cit. zakona pa glede na sklenjeno pogodbo tudi ne pride v poštev.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).