Jedro

Nasilno odpiranje vrat, ki ga je od znotraj oškodovanec preprečeval, predstavlja v kazenskopravnem pomenu neposredno uporabo sile napram oškodovancu. Sila proti vratom kot predmetu bi bila podana le tedaj, če za vrati oškodovanca ne bi bilo.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega L.Ž. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obtoženca oprosti povrnitve stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.11.2005 obtoženega L.Ž. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ ter kaznivega dejanja umora po 2. točki 1. in 2. odstavka 127. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen štiri leta zapora, za drugo pa kazen trideset let zapora, nakar mu je bila po določbah o steku izrečena enotna kazen trideset let zapora. Obtožencu je bil v izrečeno kazen vštet čas, prestan v priporu od 17.1.2004 naprej. Po 1. odstavku 69. člena KZ je bil obtožencu odvzet kuhinjski nož. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.4.2006 pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 14.4.2006 navedeno sodbo popravilo tako, da je na zadnji strani dodalo še pravni pouk.

Zagovornik obtoženega L.Ž. je dne 17.5.2006 zoper uvodoma navedeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani vložil pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji, torej razlogov po 1., 2., 3. in 4. odstavku 370. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi ter razveljavi sodbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Glede kaznivega dejanja poskusa ropa zagovornik meni, da ne gre za poskus tega kaznivega dejanja, ker tudi v primeru, če so zaključki sodišča glede obtoženčeve uporabe noža pravilni, na kar naj bi kazale vreznine na vratih (ki kljub obširni kriminalistični preiskavi niso bile primerjane z odvzetim nožem), je bila sila naperjena proti vratom in ne proti oškodovancu. Obtoženec ob tem dejanju ni zahteval denarja, saj ni ničesar rekel v tej smeri. Da je obtoženec prišel po denar, po mnenju zagovornika ni mogoče zaključiti na podlagi nobenega izvedenega dokaza, nihče tudi ni trdil, da je imel oškodovanec denar. Namen prilastitve tudi ne more predstavljati že dvignjena roka z nožem v pesti kot grožnja z napadom. Tudi sila, ki se izraža s postavitvijo noge med vrata, je bila naperjena proti vratom. Po mnenju zagovornika so torej zaključki sodbe v nasprotju z izpovedbo oškodovanca in zagovorom obtoženca. Obtožencu je šlo samo do pogovora, takega pogovora, kot ga je imel že enkrat prej. Mnenja sodnega izvedenca psihiatra mag. M.V. sodišče ni vpogledalo in se v sodbi o njem ni opredelilo, je pa na podlagi opisa ravnanja obtoženca, opisanega v predhodnem mnenju izvedenca V., napravilo zaključke, čeprav o mnenju V. nima nobenih zaključkov. Sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi to opravičuje s tem, da se sodba na mnenje ne opira, v obrazložitvi pa nato v nasprotju s takšno ugotovitvijo pravi, da je izvedensko mnenje sodne izvedenke potrdilo ugotovitve prejšnjega izvedenca.

Glede kaznivega dejanja umora iz koristoljubnosti se zagovornik ne strinja z zaključki prvostopenjske sodbe, ki jim je sodišče druge stopnje neobrazloženo pritrdilo, da je bil obtoženec v času, kot se mu očita, da je storil dejanje, na samem kraju. Tako stališče izpodbijane sodbe izključuje izpovedba priče J.K. Izpovedbi priče S.V., ki je drugačno, po mnenju zagovornika ni mogoče z gotovostjo slediti, saj je sama povedala, da je bilo takrat vreme slabo, megleno in deževno. Poleg tega je obtoženec vaški posebnež in je nemogoče trditi, da se M.M. ne bi spomnila, kdaj in ob kateri uri naj bi kupil pijačo. Prav njeno zaslišanje bi lahko podrobneje razjasnilo čas prodaje alkoholnih pijač obtožencu kritičnega dne 17.1.2004, kar bi potrdilo zagovor ali ga ovrglo. Bistven podatek bi bil tudi vpogled v paragonske bloke prodajalke. Tudi izvedenka K. bi za točen izračun količine alkohola v krvi potrebovala točne podatke iz trgovine, kdaj je bila pijača kupljena. Sodišče bi torej moralo izvajati tudi dokaze, ki so v korist obtožencu. O obtožencu tudi ne moremo govoriti, da bi imel finančne težave, zato so zaključki sodbe, da naj bi obtoženec dejanje storil iz koristoljubnosti, nedokazani. Po mnenju zagovornika obtožencu torej ni dokazano, da bi vzel očitani denar, prav tako ni dokazano, da je ta znesek hranil župnik v svojem predalu. Obtožencu je bilo zaseženo samo tisto, kar je imel obtoženec prihranjenega. Neraziskano je tudi, zakaj je župnik obtoženca spustil v svoje prostore ter v kakšnih odnosih sta bila obtoženec in duhovnik. Obtoženčevo zatrjevanje, da se dogodka ne spominja, je sodišču nalagalo dolžnost, da ugotovi obtoženčevo prištevnost. Sodišče je sledilo izvedencema, da prištevnost obtoženca ni bila bistveno zmanjšana, s čemer pa se zagovornik ne strinja. Glede obtoženčevega stanja sodišče ne bi smelo slediti izpovedbam prič V., B. in C. Zagovornik izpodbija tudi vrsto in višino izrečene kazenske sankcije, pri čemer uveljavlja, da je v izpodbijani sodbi le pavšalno obrazložen izrek najstrožje zaporne kazni za kaznivo dejanje umora. Sodišče bi moralo po mnenju zagovornika upoštevati težko in "nerazumljivo" mladost ter bi moralo v okviru individualizacije kazenske sankcije v večji meri upoštevati osebnost storilca. Pri tem posebej opozarja, da je obtoženec doživljal med odraščanjem neprekinjeno fizično maltretiranje, zavračanje, razvrednotenje, poniževanje, izkoriščanja in trpljenja spolne zlorabe. Po mnenju zagovornika za dejanje, storjeno iz koristoljubnosti, ki je samo po sebi kvalifikatorni znak tega kaznivega dejanja, ne more biti zaradi tega še bolj zavržno. Dejanje tudi ne more imeti večje teže glede na motiv in glede na način storitve kaznivega dejanja. Kazenski sankciji zato oporeka, ker je sodišče ni odmerilo v skladu z materialnimi predpisi in ne s težo kaznivega dejanja. Pri odmeri kazenske sankcije je treba upoštevati, da obtoženca bremeni obtožnica le za tatvino 162.652,50 SIT. Trideset let zapora je doba, v kateri se obtoženec ne bo mogel resocializirati. Tudi ugotovitev sodišča, da gre za nepoboljšljivega povratnika, je v celoti neutemeljena ter ni podprta z ustreznimi dokazi. Pri tako dolgi prostostni kazni je po mnenju zagovornika več negativnih učinkov kot pa pozitivnih.

Vrhovna državna tožilka K.U. je v pisnem odgovoru na pritožbo predlagala, da se pritožba zavrne kot neutemeljena. Po mnenju vrhovne državne tožilke je dejansko stanje glede obeh kaznivih dejanj pravilno ugotovljeno, ugotovljena je bila obtoženčeva prisotnost na kraju umora A.G. ter zato sodišče ni moglo upoštevati izpovedbe J.K., ki se je trudil, da bi obtožencu zagotovil alibi. Pritožnik se po mnenju vrhovne državne tožilke neutemeljeno zavzema za postavitev izvedenca s področja splošne medicine in dodatno angažiranje izvedenca psihiatra. Sodišče je obtožencu izreklo tudi primerni kazni, pri čemer je višje sodišče pravilno zaključilo, da je obtoženec povratnik za istovrstna kazniva dejanja ter je storil kaznivo dejanje umora v takih okoliščinah, ki terjajo izrek najhujše predpisane kazni.

Z dopisom z dne 20.9.2006 je bil odgovor vrhovnega državnega tožilstva poslan obtoženemu L.Ž. in njegovemu zagovorniku, ki pa se glede tega odgovora nista izjavila.

Pritožba ni utemeljena.Obtoženčev zagovornik v pritožbi uveljavlja kršitve od 1. do 4. točke 370. člena ZKP (v pritožbi zagovornik sicer napačno navaja kršitve iz 1. do 4. odstavka, 370. člen ZKP pa ima le en odstavek), vendar iz vsebine same pritožbe izhaja zgolj uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, le glede izrečene kazenske sankcije zagovornik omenja tudi kršitev kazenskega zakona. Ob pritožbi obtoženčevega zagovornika pa je potrebno še dodati, da je po vsebini enaka kot pritožba zoper prvostopenjsko sodbo, vložena 18.1.2006, glede katere je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje je sicer osredotočena na tri vprašanja in sicer glede poskusa kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. in 1. odstavka 127. člena KZ ter glede kazenske sankcije. Vrhovno sodišče je ocenilo pritožbo obtoženčevega zagovornika glede vseh treh navedenih vprašanj.

POSKUS KAZNIVEGA DEJANJA ROPA Obtoženi L.Ž. je bil s sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo drugostopenjsko sodišče, spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. To kaznivo dejanje je storil, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, dne 9.5.2003 okoli 14. ure v župnišču v H. Župniku A.D. je poskusil vzeti denar, pri tem pa uporabil silo. Potem ko mu je župnik na zvonjenje odprl vrata župnišča in ga je prepoznal ter mu rekel, da sta se že pogovorila, je obtoženec dvignil desno roko, v kateri je držal nož, ter planil proti vratom in s silo telesa poskušal priti v notranjost župnišča. Župniku je uspelo, da je vrata zaprl, pri čemer je obtožencu tudi priprl levo roko. Obtoženi L.Ž. je s tem izvršitev naklepnega kaznivega dejanja ropa pričel, vendar ga zaradi prisebnosti župnika A.D. ni dokončal. Obtoženčev zagovornik v pritožbi takšno dejansko stanje ocenjuje kot zmotno. Po njegovem mnenju bi morali v kriminalistični preiskavi primerjati odvzeti nož z vrezninami na vratih. Poleg tega je bila po mnenju zagovornika sila naperjena proti vratom in ne proti oškodovancu, od oškodovanca pa ni zahteval denarja. Obtožencu je v tem primeru šlo le za pogovor. Takšne trditve obtoženčevega zagovornika pomenijo le uveljavljanje drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in ga je sodišče druge stopnje v tem pogledu povsem pravilno potrdilo. Sam dogodek kritičnega dne je s strani obtoženca nedvomno predstavljal uporabo sile, kajti nasilno odpiranje vrat, ki jo je znotraj župnišča oškodovanec A.D. preprečeval, predstavlja v kazenskopravnem pomenu neposredno uporabo sile napram oškodovancu. Sila proti vratom kot predmetu bi bila podana le tedaj, če za vrati ne bi bilo oškodovanca in bi obtoženec vrata nasilno odpiral in vanje zasadil nož. V obravnavani zadevi pa ni nobenega razloga, da pričevanju oškodovanca A.D. ne bi verjeli, obtoženčevo ravnanje pa je opisal tako, da je le ta s silo skušal priti v notranjost župnišča. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno ugotovili obtoženčev motiv, saj je že pred tem, ob prvem obisku v župnišču D. prosil za 15.000 SIT, oškodovanec pa mu takrat ni hotel dati takšne vsote, izročil pa mu je 2.000 SIT za preživetje. Že iz okoliščin tega prvega obiska pri oškodovancu je jasno, da je tudi kritičnega dne prišel po denar, čeprav tega ni izrecno rekel oškodovancu. Obtoženčevo nasilno ravnanje in nož v roki pač ne moreta biti podlaga za sklepanje, da naj bi na ta način skušal priti do oškodovanca zgolj zato, da bi se z njim pogovarjal. Tudi Vrhovno sodišče ne dvomi, da je bil v času storitve tega kaznivega dejanja obtoženec prišteven. Ob tem se strinja, da obtoženčevo vinjenost ni potrebno izraziti v promilih, kot v pritožbi zahteva obtoženčev zagovornik, saj tega naknadno ni bilo mogoče ugotoviti. Tudi izvedenskega mnenja izvedenca dr. M.V. ni bilo potrebno izločiti in s tem ni bila storjena nobena kršitev zakona. Stališča v izvedenskih mnenjih dr. M.V. in dr. M.T. pa so tako jasna in podprta tudi s samim ravnanjem obtoženca ob poskusu ropa, da ni nobenega dvoma o obtoženčevi prištevnosti.

KAZNIVO DEJANJE UMORA Obtoženčev zagovornik tudi glede drugega kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. in 1. odstavka 127. člena KZ ponavlja navedbe iz pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo ter uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz opisa tega kaznivega dejanja, navedenega v izreku prvostopenjske sodbe, sledi, da je obtoženec vzel življenje A.G. dne 17.1.2004 med 14.30 in 15.35 uro v prostorih Župnijskega urada v M., dejanje pa je storil iz koristoljubnosti. Tega dne je obtoženec s kuhinjskim nožem zabodel A.G. enkrat v predel trebuha in štirikrat v predel hrbta, tako da je oškodovanec zaradi prerezane aorte in izkrvavitve v pljučna krila na kraju dejanja poškodbam podlegel. Obtoženec je iz predala mize oškodovančeve sobe vzel ves denar v znesku 162.652,50 SIT, po storjenem dejanju pa zaklenil vrata župnikove sobe in nato še vrata predsobe ter oba ključa odnesel s seboj. Obtoženčev zagovornik znova v pritožbi uveljavlja, da obtoženec v navedenem času ni bil v župnišču ter se pri tem sklicuje na izpoved priče J.K., s katerim naj bi bil skupaj prav v tem času. Tako sodišče prve stopnje kot drugostopenjsko sodišče sta povsem pravilno ugotovili, da pričevanju J.K. ni možno slediti. Obtoženčeva navzočnost v župnišču in kraju umora je z izvedenimi dokazi povsem dokazana. Pri pregledu in raztelešenju trupla župnika A.G. so bile ugotovljene navedene rane, med drugim tudi rana na levi strani hrbta, ki je povzročila smrt zaradi prekinitve prsne aorte. Nož, s katerim so bile povzročene rane, je bil okrvavljen in najden v stanovanju obtoženca pri hišni preiskavi. Z DNK metodo je bila sled krvi oškodovanca najdena na levem prsnem žepu obtoženčeve srajce in na omenjenem nožu, ki je bil najden v omari obtoženčevega stanovanja. V župnišču je bila najdena tudi kapa, ki jo je obtoženec, ko je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, prepoznal kot svojo. Obtoženca je srečala sestra uršulinka S.V., ob 14.40 uri kritičnega dne, ko je prihajal po poti proti župnišču in sta se ob srečanju celo pozdravila. Pri obtožencu sta bila ob odvzemu prostosti zasežena ključa, za katere je bilo ugotovljeno, da sta prav ključa predsobe in spalnice v župnišču, ki sta bili po umoru zaklenjeni. Ob takšnih dokazih je torej povsem jasno, da je bil prav obtoženec storilec umora ter je sodišče prve stopnje tudi povsem utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje priče M.M., ki je pismeno sporočila, da ni mogoče ugotoviti in da sama ne ve, kdaj je obtoženec v trgovini N. kupil pijačo. Omenjeni obremenilni dokazi se povsem skladajo tudi z ravnanjem obtoženca po storitvi kaznivega dejanja, kar je izkazano s pričama K.B. in J.C., ki sta opisala obtoženčevo obnašanje v baru I. v K. ob 18.15 uri.

Prav tako je neutemeljen ugovor obtoženčevega zagovornika glede prilaščenega denarja, saj je imelo sodišče prve stopnje dovolj podatkov o denarju pokojnega G., ki je imel o prejetem in izdanem denarju natančno evidenco.

Obtoženec je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven, o čemer ni nikakršnega dvoma. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi zaslišalo vse tri sodne izvedence, glede obtoženca je bila izbrana celo najugodnejša različica o stopnji alkoholiziranosti, s strani izvedencev pa so bile upoštevane vse okoliščine, tako nekdanja obtoženčeva poškodba glave, subjektivne psihične funkcije in ostale potrebne voljne komponente. Ugotovitev izvedencev je natančna, obtoženec je bil prišteven ter se je zavedal kaznivega dejanja. Ugotovitve izvedencev je ocenilo sodišče prve stopnje in drugostopenjsko sodišče ter pravilno tudi ob oceni obtoženčevega ravnanja presodilo, da je hujšo obliko kaznivega dejanja umora storil v prištevnem stanju. Vrhovno sodišče se s takšno oceno v celoti strinja.

KAZEN V pritožbi obtoženčevega zagovornika je uveljavljana kršitev kazenskega zakona glede izrečene kazenske sankcije. Kazen je sodišče prve stopnje izreklo v skladu s predpisano kaznijo po 1. odstavku 213. člena in po 2. odstavku 127. člena KZ, to kazen pa je sodišče druge stopnje potrdilo. Kazenski zakon torej z izrečeno kazensko sankcijo ni bil v ničemer kršen.

Iz pritožbe obtoženčevega zagovornika izhaja le vprašanje primernosti izrečene kazni. Zagovornikovim trditvam, da sodišče takšnih kazni, kot so bile izrečene, ne bi smelo izreči zaradi majhne premoženjske koristi, kršitve načela enakosti, onemogočanja obtoženčeve kasnejše vključitve v okolje, dejstva, da je bil ob prejšnji kazni vzoren zapornik, ni mogoče pritrditi. Pri odmeri kazni sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali splošna pravila za odmero kazni iz 41. člena KZ. Pri kaznivem dejanju po 2. odstavku 127. člena KZ sta se odločili za alternativno kazen zapora tridesetih let, ki je predpisana v 2. odstavku 127. člena KZ, v skladu z določilom 1. točke 2. odstavka 47. člena KZ pa je bila obtožencu nato izrečena enotna kazen trideset let zapora. Pri tem je pomembno, da obe posamezni kaznivi dejanji, za katera je bil obtoženec obsojen, ni mogoče obravnavati ločeno, saj kažeta na obtoženčevo osebnost, ki je razvidna tudi iz obtoženčevih kaznivih dejanj, ki jih je storil pred tema kaznivima dejanjema. Iz izpiska iz kazenske evidenca je razvidno, da je bil obtoženec (rojen 25.11.1975) prvič obsojen na prvi stopnji že 4.11.1997, nato pa je sledila še vrsta obsodb za kazniva dejanja predvsem premoženjske narave. Ob tem je pomembno, da je v zadnji prejšnji obsodbi in v sedanjih izpodbijanih sodbah prišlo do agresivnosti obtoženca pri pridobivanju protipravne premoženjske koristi, z jasno izraženim ravnanjem, ko mu tudi odvzem življenja ne predstavlja ovire. Pri tem je že sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je bil obtoženec že obsojen za kaznivo dejanje na škodo A.G., ki ga je tedaj oropal in hudo poškodoval, tako da je bilo njegovo življenje na nitki. Iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18.4.2000 je razvidno, da je obtoženec dejanje na škodo A.G. storil 9.4.1998, ko si je s kaznivim dejanjem ropa po 1. odstavku 213. člena KZ prilastil 50.000 SIT, nato pa je tako hudo telesno poškodoval A.G., da je bilo v nevarnosti njegovo življenje, ker ga je z roko najmanj trikrat udaril po obrazu in mu tako povzročil smrtno nevarno poškodbo. Iz spisnih podatkov je razvidno, da je zaporno kazen štirih let in pet mesecev zapora začel prestajati 20.9.2000, pogojno pa je bil predčasno odpuščen 1.4.2003 (konec prestajanja kazni bi sicer bila 4.1.2004). V kratkem času po pogojni odpustitvi je storil obravnavano kaznivo dejanje poskusa ropa in sicer 9.5.2003, torej še v času pogojnega odpusta. Že pred storitvijo kaznivega dejanja umora se je začel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja poskusa ropa. Obtoženec je bil za kaznivo dejanje poskusa ropa po 1. odstavku 213. člena v zvezi z 22. členom KZ na škodo A.D. prvič zaslišan dne 11.5.2003 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, obtožba za to kaznivo dejanje pa je bila zoper obtoženca vložena dne 13.5.2003. Tudi ta kazenski postopek obtoženca ni odvrnil od tega, da se je 17.1.2004 odpravil k župniku A.G., ki mu je že 9.4.1998 prizadejal smrtno nevarno poškodbo, ter ga nato s sedaj obravnavanim kaznivim dejanjem umoril iz koristoljubnosti. Celovita in povezana presoja vseh navedenih kaznivih dejanj, torej kaznivega dejanja ropa in posebno hude telesne poškodbe iz leta 1998, poskusa ropa z nasiljem in nožem v rokah iz leta 2003 in končno kvalificirano obliko umora dne 17.1.2004, utemeljuje zaključek, da je obtoženec takšna osebnost, da so mu tuje temeljne vrednote, kot je na prvem mestu življenje. Obtoženčev zagovornik ob tem še povsem neustrezno uveljavlja, da je na škodo pokojnega A.G. vzel relativno manjši znesek, saj prav ta okoliščina kaže, da je obtoženec pripravljen moriti tudi za takšen znesek.

Vrhovno sodišče je glede izrečene kazenske sankcije ocenilo tako kot prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče, torej da je obtoženec obe kaznivi dejanji storil v prištevnem stanju in z naprej pripravljenim načrtom, kar kaže na njegovo odločenost, da predvsem na škodo duhovnikov pridobiva premoženjsko korist in ga pri tem ničesar ne ustavi. Ob takšnih obteževalnih okoliščinah je torej izrek posamične kazni za kaznivo dejanje umora po 2. odstavku 127. člena KZ in nato izrečena enotna kazen trideset let zapora utemeljena.

Vrhovno sodišče ob zavrnitvi pritožbe obtoženčevega zagovornika kot neutemeljene ni našlo kršitev procesnega ali materialnega zakona, ki bi jih lahko upoštevalo po uradni dolžnosti po 1. odstavku 383. člena ZKP. Obtoženec je brez premoženja in na prestajanju kazni, zato ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila stroškov tega pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.