Jedro

Čeprav je pritožbeno sodišče obsojencu izreklo nižjo enotno kazen, pa je s tem, ko mu je za eno kaznivo dejanje izreklo višjo kazen kot sodišče prve stopnje, pritožba pa je bila vložena le v njegovo korist, kršilo prepoved reformatio in peius (10. točka 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 385. členom ZKP).

Če je obtoženec s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega več posameznih kaznivih dejanj v realnem steku, drugostopenjsko sodišče pa ravnanje obtoženca pravno opredeli kot eno samo (nadaljevano) kaznivo dejanje, sme za to kaznivo dejanje izreči obsojencu višjo kazen, kot jo je določilo sodišče prve stopnje za posamezne kazni, ne more pa izreči višje kazni od izrečene enotne kazni pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega T.R. za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se sodba Višjega sodišča v Celju z dne 11.7.2000 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 7.6.2001 in sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 26.11.2001 spremeni tako, da se obsojenemu T.R. po 1. odstavku 217. člena KZ izreče kazen 4 mesece zapora.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sodbo z dne 11.2.2000 obsojenega T.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ in kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Za kaznivo dejanje ponarejanja listin mu je določilo kazen dva meseca zapora, za kaznivo dejanje goljufije kazen štiri mesece zapora, zatem pa je v skladu s 3. odstavkom 52. člena in 1. odstavkom 53. člena KZ preklicalo pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 23.2.1999, s katero je bila obsojenemu R. določena kazen eno leto zapora in preizkusna doba štiri leta, ter mu ob upoštevanju vseh navedenih kazni izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika je Višje sodišče v Celju z izpodbijano sodbo delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremenilo tudi po uradni dolžnosti in sicer tako, da je obe obsojencu očitani kaznivi dejanji pravno opredelilo kot eno samo kaznivo dejanje po 1. odstavku 217. člena KZ in zanj določilo kazen pet mesecev zapora, izrečeno enotno kazen pa znižalo na eno leto in štiri mesece zapora, sicer je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je zagovornik obsojenca dne 19.10.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr. št. I Ips 125/99 z dne 7.6.2001 razveljavilo sodbo Okrajnega sodišča v Celju (torej sodbo, s katero je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo eno leto zapora in preizkusno dobo štiri leta, ki je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah preklicana, določena kazen pa upoštevana pri izreku enotne kazni). Zaradi navedenega je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah s sodbo izpodbijano pravnomočno odločbo (Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju) v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo novo kazen, in sicer pet mesecev zapora.

Spis je bil v zvezi z reševanjem zahteve za varstvo zakonitosti predložen vrhovnemu sodišču dne 4.5.2004. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal dne 14.5.2004 na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Opozarja, da je bila vložena pritožba samo v korist obsojenca, sodišče pa je sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji pri kaznivem dejanju goljufije v njegovo škodo z določitvijo višje kazni, kot je bila določena s prvostopenjsko sodbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornik v zahtevi meni, da višje sodišče določene kazni obsojencu za kaznivo dejanje goljufije ne bi smelo zvišati, zaradi česar pa bi morala biti tudi izrečena enotna kazen nižja.

Sodišče prve stopnje je obsojenca spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj, in sicer kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ in kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Kot je že bilo povedano, je za prvo kaznivo dejanje določilo obsojencu kazen dva meseca zapora, za kaznivo dejanje goljufije pa kazen štiri mesece zapora ter mu zatem s kaznijo, določeno v pogojni obsodbi (s sodbo Okrajnega sodišča v Celju) izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Višje sodišče je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o krivdi in kazenskih sankcijah tako, da je obsojenčevo ravnanje pravno opredelilo le kot eno samo kaznivo dejanje in sicer kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ter mu za to kaznivo dejanje določilo višjo kazen kot prvostopenjsko sodišče, in sicer pet mesecev zapora. Ob tako določeni kazni pa je zatem upoštevajoč kazen, določeno v pogojni obsodbi, ki je bila preklicana, izreklo novo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora.

Ne glede na to, da je bila obsojencu z izpodbijano sodno odločbo sicer izrečena nižja enotna kazen, vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče s tem, ko je obsojencu za kaznivo dejanje goljufije izreklo višjo kazen kot sodišče prve stopnje, kršilo prepoved reformatio in peius (9. točka 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 385. členom ZKP). Če je podana pritožba samo v obtoženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije.

Res je, da v primeru, če je obtoženec s sodbo sodišča prve stopnje spoznan za krivega več posameznih kaznivih dejanj v realnem steku, drugostopenjsko sodišče pa, ki je sprejelo takšno dejansko stanje ugotovljeno z izrekom prvostopenske sodbe, to sodbo spremeni in ravnanje obtoženca pravno opredeli kot eno samo (nadaljevano) kaznivo dejanje, sme za to kaznivo dejanje izreči obsojencu višjo kazen, kot jo je določilo sodišče za posamezne kazni, ne more pa izreči višje kazni od izrečene enotne kazni pred sodiščem prve stopnje.

V obravnavani kazenski zadevi gre za drugačno situacijo, saj pritožbeno sodišče ni spremenilo samo odločbe o pravni opredelitvi, temveč tudi odločbo o krivdi. Zaradi odnosa konzumpcije je namreč kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ vsebinsko izrabljeno (konzumirano) v opisu kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Gre za primer, ko se goljufija praktično lahko izvrši samo z uporabo lažnih listin.

Obsojenec je torej s svojim ravnanjem izpolnil le zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ (ne pa tudi še kaznivega dejanja ponarejanja listin), za to kaznivo dejanje pa mu je sodišče prve stopnje določilo kazen štiri mesece zapora in mu tako pritožbeno sodišče upoštevajoč načelo prepovedi reformatio in peius ne bi smelo izreči višje kazni, kot mu jo je za to kaznivo dejanje določilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, pri odločanju pa se ni omejilo le na presojo izpodbijane odločbe Višjega sodišča v Celju, temveč je poseglo še v sodbo z dne 26.11.2001. Edina in logična posledica ugotovljene kršitve določb ZKP je namreč sprememba tudi te odločbe. Z razveljavitvijo sodbe Okrajnega sodišča v Celju z dne 23.2.1999 je pogoj za izrek enotne kazni odpadel. Upoštevajoč navedeno je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah s sodbo izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen pet mesecev zapora (za obravnavano kaznivo dejanje goljufije). Ker je tako izpodbijana odločba vsebovana glede krivde in kazni v odločbi ..., je bilo šteti, da je z zahtevo za varstvo zakonitosti dejansko izpodbijana ta odločba. Vrhovno sodišče je upoštevajoč nastali pravni položaj utemeljeni zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo s spremembo te odločbe.