Jedro

Tožnica je v obnovljenem postopku upravičeno izpostavila, da so bila (oziroma na podlagi PGD bodo) na predmetnem objektu izvedena dela, ki jih GD1997 ni omogočal in za katera tudi ni bilo izdano drugo ustrezno gradbeno dovoljenje ter da bi moralo biti to upoštevano v postopku za izdajo GD2014. Izdaja gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti obravnavanega dela objekta v stanju, ki bi bilo neskladno z legalnim stanjem po GD1997 (oziroma morebitnih drugih naknadno izdanih dovoljenjih), bi namreč dejansko pomenila „legalizacijo“ vseh del, ki niso zajeta v tem (oz. drugem) gradbenem dovoljenju. Gradbeno dovoljenje za (med drugim) spremembo namembnosti namreč očitno lahko temelji le na legalnem stanju, kar vsaj posredno izhaja tudi iz tretjega odstavka 54. člena ZGO-1, po katerem je treba v zahtevi za izdajo takega gradbenega dovoljenja navesti tudi številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Trebnje, št. 351-33/2014/120 z dne 20. 8. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva stranke z interesom A. A. po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Trebnje je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z izpodbijano odločbo v obnovljenem postopku odločila, da se odločba istega organa – gradbeno dovoljenje, št. 351-33/2014/8 z dne 5. 3. 2014 (v nadaljevanju GD2014), ki je bilo investitorici A. A. (v predmetnem upravnem sporu in v nadaljevanju stranka z interesom) izdano za spremembo namembnosti mesnice v pritličju trgovskega dela stanovanjsko-poslovne stavbe v gostinski del objekta, pusti v veljavi (1. točka izreka) ter da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa med drugim izhaja, da se GD2014 nanaša na spremembo namembnosti dela objekta, stoječega na parc. št. 111, k.o. Trebje, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, št. 351-218/94-3 z dne 14. 4. 1997 (v nadaljevanju GD1997); za ta del objekta (mesnico v pritličju) je bilo izdano tudi uporabno dovoljenje, št. UD 351-218/94-13-03 (v nadaljevanju uporabno dovoljenje). Na predlog tožnice, ki je solastnica sosednje nepremičnine, parc. št. 222, k.o. Trebnje, je bil dne 8. 8. 2018 izdan sklep o dovolitvi obnove postopka izdaje GD2014, kot predmet obnove pa dovoljeno zaslišanje tožnice, kar pomeni, da je bila ta dovoljena zaradi varovanja pravic in pravnih koristi slednje. V obnovljenem postopku je prvostopenjski organ ugotavljal, ali bo nameravana sprememba namembnosti dela obstoječega objekta stranke z interesom vplivala na sosednjo nepremičnino, ki je v solasti prizadete stranke, ter na kakšen način in v kolikšnem obsegu bo ta vpliv izkazan, z namenom, da se bodisi ugotovi bodisi izključi prekomernost takšnega vpliva. V postopku je upravni organ pridobil mnenji sodnih izvedencev, na njihovi podlagi pa je bilo dokazano, da predvidena gostinska dejavnost oz. okrepčevalnica v delu predmetnega objekta ne bo imela prekomernih vplivov na nepremičnini parc. št. 222 in 333, k.o. Trebnje, kar se tiče hrupa in smradu in prav tako ne bo vplivala na zmanjšanje vrednosti nepremičnin v lasti tožnice. Ker slednja v obnovi postopka obenem ni predložila konkretnih dokazov za svoje trditve in dokazov, ki bi ovrgli mnenji izvedencev, je prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 270. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) GD2014 pustil v veljavi.

3. Toženka je (kot drugostopenjski organ) tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

4. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Nesporno je, da je bilo lastninskemu predniku stranke z interesom izdano GD1997 za gradnjo stanovanjsko-poslovnega objekta na delu parc. št. 111, k.o. Trebnje, ter da je za izgradnjo objekta po dokumentaciji takrat dala soglasje tudi tožnica. Pomembno pa je, da je bila zgrajena le ena faza objekta (vzhodni del in ne objekt kot celota), da tudi zgrajeni del objekta glede umestitve v prostor ni bil zgrajen skladno z izdanim gradbenim dovoljenjem in da so pri zgrajenem delu objekta podana tudi druga odstopanja od slednjega (bil je zgrajen bistveno bližje parceli v solasti tožnice, kot bi moral biti glede na gradbeno dovoljenje). GD1997 je iz tega razloga izgubilo veljavo, objekt stranke z interesom pa je treba šteti za neskladno gradnjo, kar pa v upravnem postopku ni bilo upoštevano. Gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti dela objekta se lahko izda samo v primeru, če je objekt zgrajen skladno z veljavnim gradbenim dovoljenjem in prostorskimi akti.

5. Tožnica je v teku obnove izpostavila, da je po izgradnji objekta prišlo do spremembe (izravnave) meje med parc. št. 111, v lasti stranke z interesom, in parc. št. 444, objekt pa je tako sedaj še bližje meji zemljišča tožnice. Sedanji odmik ne ustreza pogojem predpisanih odmikov objektov od meje sosednjega zemljišča in ni skladen z GD1997, tudi zato je to prenehalo veljati oz. je izgubilo pravne učinke. Stranka z interesom tudi ne more dokončati gradnje iz GD1997, saj nima na razpolago zemljišča, na katerem je bila predvidena gradnja zahodnega dela objekta po navedenem gradbenem dovoljenju. Ni mogoče slediti stališču upravnega organa, da je legalnost predmetnega objekta treba presojati na podlagi izdanega uporabnega dovoljenja za objekt, ne glede na to, ali je bilo slednje izdano zakonito ali ne.

6. Predmetni objekt ni nikoli izpolnjeval pogojev za izdajo uporabnega dovoljenja, glede na veljaven prostorski akt pa tudi ne pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Za območje, na katerem se nahaja predmetni objekt, je kot prostorski akt namreč veljaven le Odlok o zazidalnem načrtu Pavlinov hrib – Stari trg (1. faza) iz leta 1990 (v nadaljevanju Odlok o ZN), ki pa ne dopušča gradnje objekta, kakršen je predmetni, predvsem pa tudi ne kakršenkoli gostinske dejavnosti ali spremembe namembnosti, kot je bila izvedena z GD2014. Odlok o ZN za objekt na naslovu ... (9. člen) izrecno dovoljuje le dejavnost mesarije ter ribarnice, ne pa tudi gostinske dejavnosti. Sklicevanje upravnega organa na prostorski akt, ki za območje predmetnega objekta ne velja (Občinski prostorski načrt Občine Trebnje; v nadaljevanju OPN Trebnje), je nezakonito. Upravni organ pa v nadaljnjih postopkih tudi nima pravice tolerirati predhodnih ugotovljenih nepravilnosti in se sklicevati na nezakonite odločbe.

7. Pri odločitvi o obnovi postopka je treba upoštevati vse pogoje, ki so veljali za izdajo GD2014, in sicer vse pogoje, ki se nanašajo na predložitev potrebne dokumentacije, potrebnih soglasij in veljavnih prostorskih aktov. V projektnem delu dokumentacije za izdajo GD2014 je v celotnem pritličju predmetnega objekta predvidena gostinska dejavnost, vključno z zunanjo gostinsko teraso na zahodnem delu objekta. Dejansko gre za povsem nov projekt, ki se posledično nanaša na stavbo kot celoto, ki vsebuje med drugim ureditev kuhinje in gostinske terase, ki v GD1997 nista bili predvideni, in sicer z manjšim odmikom od zemljišča v solasti tožnice, kot je bil določen z GD1997 (to je propadlo), in brez soglasja tožnice (danega soglasja iz 1997 ni mogoče šteti za soglasje v sedanjem postopku), brez katerega GD1997 glede na sedanji odmik upravni organ ne bi smel izdati.

8. Tožnica ni nikoli dala soglasja za spremembo namembnosti dela objekta v gostinski obrat in tej nasprotuje, saj bi imela negativne vplive na nepremično v njeni solasti. V projektni dokumentaciji za spremembo namembnosti je predviden tudi prehod iz notranjosti stavbe na zunanjo gostinsko teraso, pri čemer upravni organ temu dejstvu ni polagal nobene pozornosti in pripomb tožnice s tem v zvezi ni upošteval, z obrazložitvijo, da prehod in terasa nista predmet GD2014. Tožnica v pravilnost tega stališča dvomi, ker je bilo GD2014 izdano na podlagi tožničine projektne dokumentacije, ki tak prehod predvideva. Preboj zunanje nosilne stene objekta in vzidava vrat predstavlja tak poseg v objekt, ki terja dodatno gradbeno dovoljenje, za katerega je glede na projektno dokumentacijo šteti in izrek GD2014 šteti, da ga predstavlja prav to dovoljenje, ki je zato nezakonito.

9. Iz tekom postopka izvedenih dokazov jasno izhaja, da bi gostinska dejavnosti, če bi se izvajala na podlagi GD2014, imela velike negativne vplive na nepremično v solasti tožnice, katera v naravi predstavlja obstoječo stanovanjsko hišo, in sicer v povečanem obsegu hrupa, po prepričanju tožnice pa tudi zaradi zmanjšanja vrednosti njej solastne nepremičnine. Ni mogoče sprejeti mnenja cenilca gradbene stroke, da obratovanje gostinskega lokala v neposredni bližini stanovanjske hiše ne predstavlja zmanjšanja njene vrednosti, zaradi česar je tožnica tudi predlagala postavitev drugega izvedenca gradbene stroke.

10. Upravni organ zmotno meni, da bi bil v zvezi z varstvom interesov tožnice upošteven samo hrup, ki bi presegel mejne vrednosti, določene v predpisih, saj ti že sami določajo dovoljen nivo hrupa, hrup preko tam določenih mejnih vrednosti pa sploh ni dovoljen. Tako ni mogoče šteti, da bi imel negativne posledice za nepremičnino tožnice samo hrup nad predpisanimi mejnimi vrednostmi (prekomeren hrup). V zadevi je treba upoštevati tudi lokacijo nepremičnine v solasti tožnice, na katero nima vpliva hrup niti z lokalne ceste ...-... niti z mestne ulice na zahodni strani. Prav tako hrupa (zaradi oddaljenosti in omejenega odpiralnega časa) ne povzroča niti bar jugovzhodno od tožničine nepremičnine. Drugih poslovnih objektov na tej lokaciji ni, pač pa so le stanovanjski, zato je po prepričanju tožnice tudi umestitev objekta v solasti tožnice glede območij dovoljenega hrupa (kot to izhaja iz izpodbijane odločbe) v območje za centralne dejavnosti nepravilno, še toliko bolj, koliko se ta glede tega sklicuje na OPN, ki za predmetno območje ne velja. Tožnica je izrazila nestrinjanje z obema pridobljenima mnenjema ter tekom postopka navedla nepravilnosti, ki izhajajo iz njiju. Pri vsem navedenem vztraja ter se na tam podane ugovore tudi sklicuje. Tožnica je prepričana, da izvedenca nista podala zadovoljivih odgovorov na posredovane pripombe ter je zato predlagala angažiranje novih izvedencev, čemur pa upravni organ ni sledil. Po prepričanju tožnice je dejansko stanje zato ostalo zmotno ugotovljeno, to pa ima za posledico napačno uporabo materialnega prava.

11. Ker je bila na podlagi GD1997 zgrajena zgolj polovica objekta, ni nobene fizične zapore za širjenje emisij s parcele stranke z interesom na nepremičnino v solasti tožnice. Ravno na tem delu pa je predvidena gostinska terasa kot sestavni del gostinskega obrata v objektu stranke z interesom, za kar je bilo izdano sporno GD2014. Za te potrebe je v zahodni steni pritličnega dela predmetnega objekta predviden tudi prehod iz objekta na gostinsko teraso, ki ga je stranka z interesom že zgradila. Tožnica opozarja, da je v veljavnem prostorskem aktu za to območje dovoljeno zgraditi garažo, ne pa gostinske terase. Zgrajen del objekta stranke z interesom ni na mestu, za katerega je bilo izdano GD1997, pač pa je postavljen severneje proti parceli v solasti tožnice. V nasprotju z GD1997 je bil zgrajen tudi vhod v zgornji, stanovanjski del objekta. Vse to ima za posledico, da je GD1997 propadlo in izgubilo veljavo, na kar je tožnica ves čas postopka opozarjala.

12. Tožnica predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

13. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

14. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče to zavrne. Izpostavlja obseg obnove postopka ter da bi morala tožnica za svoje nasprotovanje gradnji predložiti dokaze, česar pa ni storila. Pojasnjuje, da GD1997 ni izgubilo veljave, trditve o neskladnosti izgradnje objekta na podlagi navedenega gradbenega dovoljenja so dokazno nepodprte. Tudi sicer pa to ne more biti biti predmet obnove postopka, še zlasti ne, ker ima objekt tudi pravnomočno uporabno dovoljenje. Navedbe glede izravnave meje so nerelevantne, saj je do te prišlo šele nekaj let po izgradnji predmetnega objekta, tudi sicer pa bi bilo pravno nelogično in nevzdržno, da bi imela ureditev meje za posledico prenehanje učinkov GD1997. Slednje je sicer tožnica prvič navedla šele v pritožbi. V obnovljenem postopku lahko tožnica dokazuje zgolj to, ali bo sprememba namembnosti objekta stranke z interesom iz mesnice v okrepčevalnico imela kakšen vpliv na nepremičnino tožnice oziroma kakšen bo ta vpliv, z namenom, da se izključi njegova prekomernost. Ni pa namen obnove, kot to zagovarja tožnica, da se šteje, kot da GD2014 ne bi bilo ter da se vse začenja znova. S tem bi se preseglo zakonsko dovoljen obseg obnove in ravnalo v nasprotju s 158. členom Ustave. Obnova postopka tudi ni dopustna zaradi napačne uporabe materialnega prava, sicer pa je s pravnomočnim GD2014 ugotovljeno, da se nepremičnina stranke z interesom nahaja v območju OPN, in sicer v območju centralnih dejavnosti. Stranka z interesom izpostavlja tudi, da je tožnica lastnica nepremičnine parc. št. 555, k.o. Trebnje, na kateri pa se ne nahaja stanovanjska hiša, temveč pomožni objekt. Stanovanjska hiša se nahaja na parc. št. 666, ki ni bila niti predmet obnove niti s strani tožnice ni bila sploh omenjena. Vezano na preboj stene predmetnega objekta in vzidavo vrat tožnica izpodbija morebiti nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje oz. kršitev materialnega prava, kar ne more biti predmet obnove. Arhitektonsko oblikovanje oziroma skladnost projekta s prostorskimi predpisi je sicer predmet zaščite javne koristi, tožnica pa ni izkazala, kako bi preboj imel negativen vpliv na nemoteno izvrševanje lastninske pravice na njeni nepremičnini oz. na njene z zakonom varovane koristi. Tega tožnica ni izkazala tudi v zvezi s samo spremembo namembnosti objekta. Navedbe tožnice glede hrupa in zmanjšanja vrednosti so posplošene, zanje niso bili predloženi dokazi. Dokazno nepodprte so tudi navedbe, da cesta, ulica in bar ob tožničini nepremični ne povzročajo večjega hrupa. Navedbe tožnice, da njeno soglasje k GD1997 ne pokriva tudi soglasja za GD2014 so nerazumljive, saj je iz tega razloga (med drugim) tudi prišlo do obnove postopka. Tožnica z navedbami o tem, da naj bi imelo GD2014 za posledico zmanjšanje tržne vrednosti njene nepremičnine, izpostavlja in zasleduje bodoče morebitne negativne posledice in bodoče koristi, ki jih v upravnem postopku ne more uspešno varovati. Tudi tožničino nestrinjanje z oceno izvedenca o vplivu spremembe namembnosti na tržno ceno njene nepremičnine je pavšalno; tožnica tekom postopka ni niti zatrjevala niti dokazala, da sploh želi prodati svojo nepremičnino in da jo zaradi navedenih dejstev ne more oz. da ji morebitni kupci znižujejo ceno. Pri tožničinih navedbah tudi ne gre za pravno varovane interese.

15. Sodišče je dne 3. 3. 2022 izvedlo narok za glavno obravnavo, na katerega so pristopili tožnica in njen pooblaščenec ter stranka z interesom in njena pooblaščenka. Toženka se glavne obravnave ni udeležila, vabilo je izkazano. Na glavni obravnavi sta tožnica in stranka z interesom v bistvenem vztrajali pri že predhodno (v pisnih vlogah) podanih navedbah.

16. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A2 in A3, ter v upravni spis zadeve.

**K I. točki izreka:**

17. Tožba je utemeljena.

18. V zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ v obnovljenem postopku odločil, da GD2014 ostane v veljavi. GD2014 je bilo izdano stranki z interesom za spremembo namembnosti mesnice v pritličju trgovskega dela stanovanjsko-poslovnega objekta na parc. št. 111, k.o. Trebnje (za katerega je bilo izdano GD1997) v gostinski del stanovanjsko-poslovne stavbe.

19. Upravni postopek se lahko obnovi iz razlogov, določenih v 260. členu ZUP, in sicer na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti (prvi odstavek 261. člena ZUP). V predmetni zadevi je bil postopek izdaje GD2014 obnovljen na predlog tožnice z dne 6. 1. 2016, podan iz razloga po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP, ki določa, da se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

20. V konkretni zadevi je upravni organ o obnovi postopka izdaje GD2014 (v ponovljenem postopku) odločil s sklepom z dne 8. 8. 2018 (v nadaljevanju sklep o obnovi postopka). Iz izreka navedenega sklepa izhaja, da se v obnovi postopka izvede ustna obravnava, na katero se poleg stranke z interesom (kot investitorice) povabi tudi tožnico. Iz obrazložitve sklepa o obnovi postopka izhaja, da bo v obnovljenem postopku upravni organ ugotavljal, ali bo nameravana gradnja oz. sprememba namembnosti dela obstoječega objekta investitorice vplivala na sosednjo nepremičnino, ki je v solasti tožnice. V kolikor se bo ugotovilo, da bo predmetna gradnja oz. sprememba namembnosti vplivala na sosednjo nepremičnino, bo treba ugotoviti tudi, na kakšen način ter v kolikšnem obsegu bo ta vpliv izkazan, z namenom, da se bodisi ugotovi bodisi izključi prekomernost takega vpliva. Iz sklepa o obnovi postopka tako izhaja, da se postopek, končan s pravnomočnim GD2014, obnovi tako, da se tožnico vključi v ta postopek, v okviru obnovljenega postopka pa preveri, ali GD2014 posega v tožničine pravice oz. pravne koristi.

21. Skladno z določili prvega odstavka 270. člena ZUP na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda pristojni organ odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. V konkretni zadevi je upravni organ z izpodbijano odločbo ugotovil, da predvidena dejavnost okrepčevalnice ne bo imela negativnih vplivov na nepremičnino tožnice oz. ne bo prekomerno poslabšala uživanja njene lastnine, zato je GD2014 pustil v veljavi.

22. Tožnica v tožbi najprej zatrjuje spornost izdaje GD1997 ter navaja, da predmetni poslovno-stanovanjski objekt (glede na veljaven prostorski akt) ni nikoli izpolnjeval pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. V obravnavani upravni zadevi je bil predmet obnove postopek izdaje GD2014, in sicer v že predstavljenem obsegu (20. točka obrazložitve te sodbe), predmetni upravni spor pa je omejen na presojo pravilnosti izpodbijane odločbe, izdane v obnovljenem postopku. Tožnica v predmetni zadevi tako ne more uspeti z očitki, ki se nanašajo na GD1997 in pogoje za njegovo izdajo, saj izdaja tega upravnega akta ni bila predmet obnovljenega postopka. Sodišče ob tem pojasnjuje še, da GD1997 predstavlja pravnomočno upravno odločbo, ki jo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek 225. člena ZUP), kot takšna pa veže tako stranko kot upravni organ1. GD1997 glede na podatke upravnega spisa ni bil odpravljen, razveljavljen ali spremenjen (tega tožnica niti ne zatrjuje), tako pa tudi ni mogoče slediti stališču tožnice, da je GD1997 izgubilo veljavo oz. propadlo ter da ga (kot to smiselno izhaja iz navedb tožnice) upravni organ pri odločanju v predmetni zadevi ne bi smel upoštevati – ravno nasprotno – to pravnomočno upravno odločbo je bil upravni organ v postopku izdaje GD2014 in izpodbijane odločbe dolžan upoštevati, njene pravilnosti in zakonitosti pa ni bil upravičen preverjati.

23. Vendar pa tožnica v tožbi zatrjuje tudi, da gre pri spremembi namembnosti dejansko za povsem nov projekt, ki se nanaša na stavbo kot celoto, saj je predvidena izgradnja kuhinje, gostinske terase in prehoda iz notranjosti stavbe na gostinsko teraso, ki v GD1997 niso bili predvideni, to pa terja dodatno gradbeno dovoljenje; kolikor je to gradbeno dovoljenje predstavlja GD2014, pa je slednje tudi zato nezakonito.

24. V času izdaje GD2014 veljavni Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) je v prvem odstavku 2. člena med drugim določal, da je gradnja novega objekta izvedba del, s katerimi se zgradi nov objekt oziroma se objekt dozida ali nadzida in zaradi katerih se bistveno spremeni njegov zunanji izgled (točka 7.1.), da je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10% (točka 7.2.) ter da je sprememba namembnosti izvedba del, ki niso gradnja in zaradi katerih tudi ni potrebna rekonstrukcija, predstavljajo pa takšno spremembo namena objekta ali njegovega dela, da se povečajo vplivi objekta na okolico.

25. Po presoji sodišča tako iz izreka (I. točka izreka) kot iz obrazložitve GD2014 jasno izhaja, da se ta nanaša izključno na spremembo namembnosti mesnice v pritličju trgovskega dela predmetne stanovanjsko-poslovne stavbe v gostinski del objekta, ne pa tudi na gradnjo ali rekonstrukcijo objekta.

26. Ob zapisanem sodišče pritrjuje tožnici v njenih navedbah, da je skladno z II. točko izreka GD2014 del tega tudi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, št. 140110/2013, januar 2014 (v nadaljevanju PGD), ta pa (med drugim) predvideva spremembo notranje ureditve prostorov (tožnica izpostavlja ureditev nove kuhinje) kot tudi izvedbo novega preboja iz stavbe na novo teraso (na zahodni strani objekta), vključno z vgradnjo vrat. Sodišče vezano na navedeno pritrjuje tožnici v njenem stališču, da bi navedena dela lahko predstavljala gradnjo oziroma rekonstrukcijo, za katero je v skladu z ZGO-1 potrebno gradbeno dovoljenje - z navedenimi deli se namreč po presoji sodišča objekt prilagaja spremenjeni namembnosti (gostinski del objekta), z izvedbo novega preboja (v obod stavbe oziroma v zunanje zidove objekta) in vgradnjo vrat na teraso na zahodni strani objekta pa se spreminja tudi zunanji izgled objekta oz. spreminjajo konstrukcijski elementi stavbe. Takšnega gradbenega dovoljenja GD2014 ne predstavlja (saj se, kot navedeno, nanaša izključno na spremembo namembnosti predmetnega dela objekta), iz spisovne dokumentacije ali navedb strank pa tudi ne izhaja, da bi bilo takšno gradbeno dovoljenje izdano v kakem drugem postopku.

27. Tožnica v obnovljenem postopku izdaje GD2014 (pa tudi v predmetnem upravnem sporu), kot že navedeno, ne more uspeti z očitki, ki se nanašajo na GD1997 in pogoje za njegovo izdajo, saj to ni bil predmet obnove postopka. V nasprotju z navedenim pa je tožnica v obnovljenem postopku upravičeno izpostavila, da so bila (oziroma na podlagi PGD bodo) na predmetnem objektu izvedena dela, ki jih GD1997 ni omogočal in za katera tudi ni bilo izdano drugo ustrezno gradbeno dovoljenje ter da bi moralo biti to upoštevano v postopku za izdajo GD2014. Izdaja gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti obravnavanega dela objekta v stanju, ki bi bilo neskladno z legalnim stanjem po GD1997 (oziroma morebitnih drugih naknadno izdanih dovoljenjih), bi namreč dejansko pomenila „legalizacijo“ vseh del, ki niso zajeta v tem (oz. drugem) gradbenem dovoljenju. Gradbeno dovoljenje za (med drugim) spremembo namembnosti namreč očitno lahko temelji le na legalnem stanju, kar vsaj posredno izhaja tudi iz tretjega odstavka 54. člena ZGO-1, po katerem je treba v zahtevi za izdajo takega gradbenega dovoljenja navesti tudi številko in datum gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bil objekt zgrajen.

28. Navedene okoliščine v GD2014 niso bile upoštevane, do njih pa se (kljub temu, da je tožnica spornost nekaterih gradbenih del, ki naj bi že bila izvedena oz. so predvidena s PGD, uveljavljala v upravnem postopku) upravni organ ni opredelil niti v izpodbijani odločbi. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je upravni organ namreč očitno štel, da je stanje predmetnega objekta skladno z legalnim stanjem po GD1997 ter da PGD ne obsega del, ki bi presegala spremembo namembnosti obravnavanega dela objekta oziroma narekovala pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo oziroma rekonstrukcijo. Vendar pa je upravni organ s tem v zvezi konkretizirano navedel zgolj, da gradbeno dovoljenje ni potrebno za s PGD predviden nadstrešek (ki da predstavlja enostavni objekt), ni pa ugotavljal dejanskega stanja in se opredelil do ostalih navedb tožnice, ki se nanašajo na druga izvedena in s PGD predvidena gradbena dela na obravnavanem delu objekta, za izvedbo katerih bi utegnilo biti potrebno gradbeno dovoljenje, kar pa predstavlja eno izmed odločilnih dejstev za sprejem odločitve v obnovljenem postopku izdaje GD2014. Sodišče je namreč že v sodbi, I U 112/2017-4 z dne 24. 5. 2018, opozorilo, da je s tem, da je bil predmetni objekt zgrajen na podlagi gradbenega dovoljenja (ki je bilo izdano na podlagi morebitne drugačne prostorske ureditve), zagotovljena izključno legalnost objekta, kakršen je zgrajen, medtem ko je treba v zvezi s spremembami predmetnega objekta upoštevati predpise, veljavne v času odločanja o takšni spremembi (med slednje sodijo tudi prostorski akti Občine Trebnje, v katerih so podani različni prostorski izvedbeni pogoji za graditev in poseganje v prostor, ki pa so spoznavno namenjeni tako varstvu javnega interesa, kot varstvu interesov oziroma koristi lastnikov nepremičnin sosednjih tistim, na katerih se izvaja gradnja oziroma poseg - npr. glede minimalnih odmikov, dovoljene dejavnosti itd.). Brez razjasnitve vprašanja, ali so bili v zvezi z izvedenimi in nameravanimi deli na obravnavnem delu objekta ti predpisi spoštovani (in ali bo tako z GD2014 dejansko prišlo do prikrite legalizacije gradbenih del, za katera bi bilo sicer potrebno gradbeno dovoljenje, kot to smiselno izhaja iz navedb tožnice), pa ni mogoče opraviti potrebne celostne presoje, ali bi izdaja GD2014 lahko nedopustno vplivala na tožničine pravne interese oz. koristi, kar pa je bilo predmet obnovljenega postopka.

29. V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe nepravilno uporabljeno materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), nepopolno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje (3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker že navedene ugotovitve narekujejo odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, sodišče preostalih tožbenih navedb ni vsebinsko obravnavalo.

**K II. točki izreka:**

30. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnica v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji v skladu s četrtim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 469,70 EUR. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa ji gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Sodna taksa za tožbo bo tožnici v skladu z Zakonom o sodnih taksah vrnjena po uradni dolžnosti.

**K III. točki izreka:**

31. Povrnitev stroškov postopka je zahtevala tudi stranka z interesom.

32. Iz 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-12. 33. Po prvem odstavku 154. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Stranka z interesom objektivno gledano s svojim predlogom, da se tožba kot neutemeljena zavrne, ni uspela - sodišče je tožbi namreč ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Ob upoštevanju navedenega je sodišče zavrnilo tudi zahtevek stranke z interesom po povrnitvi stroškov postopka.

1 Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, 2020, str. 511 2 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, in sklepu, I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015