Jedro

Institut mednarodne zaščite, daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Razlog za mednarodno zaščito tudi ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineije prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo (3. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 19. 8. 2024 pri toženki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem za ugotavljanje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo. Tožena stranka mu je verjela, da prihaja iz Alžirije in da je državljan te države, saj je tekom postopka kot izvorno državo vedno navajal Alžirijo. Ob vložitvi prošnje je navedel, da je arabske narodnosti in muslimanske veroizpovedi. Vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, nikoli ni prestajal zaporne kazni. Alžirijo je zapustil julija 2022 in preko več držav potoval do Slovenije, kamor je ilegalno vstopil 17. 8. 2024. Iz izvorne države je odšel zaradi slabih razmer.

3.Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor in ga seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Alžirijo na seznam varnih držav ter ga povprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Tožnik pojasnil, da je življenje v Alžiriji težko, plače so zelo nizke. Preživljal se je z delom v podjetju za montažo televizorjev, kjer je bil zaposlen od 2015 do 2022. Mesečno je zaslužil 150 evrov. Živel je skupaj s starši, sedmimi sestrami in bratom, v lastni hiši v kraju Stef. Z denarjem od plače ni mogel preživljati sebe, moral pa je pomagati tudi družini. To je najpomembnejši razlog, da je zapustil državo. Drugih težav v Alžiriji ni imel. Če bi se moral vrniti v Alžirijo, bi se obrnil in prišel nazaj. Od Slovenije pričakuje delo.

4.Toženka je po izvedenem postopku ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabimi ekonomskimi razmerami in da njegove ekonomske stiske niso povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), težave z zaposlitvijo oz. delom, ki jih je navajal, pa v konkretnem primeru tudi niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Vlada Republike Slovenije je Alžirijo 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo, o čemer je v postopku seznanila tudi tožnika, razlogi iz druge alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, v smislu, da Maroko za tožnika ni varna izvorna država pa tudi niso izkazani.

Tožba in pripravljalna vloga

5.Tožnik na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločbo izpodbija vseh treh razlogov: bistvene kršitve določb postopka, neuporabe/nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno/nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6.Navaja, da se ne strinja z oceno toženke, da očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite, niti z navedbami toženke: "...prosilec je v Alžiriji de facto delal (delal je v podjetju za montažo televizorjev), vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje in pomoč družini. Poleg tega pa je v postopku zatrjeval, da se mu v Alžiriji nič konkretnega sploh ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju." ter, da: "Zaradi tega pristojni organ prosilčeve navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Glede na navedeno pristojni organ zaključuje, da je potrebno prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljena na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1."

7.Toženka njegovih navedb v upravnem postopku ni pravilo upoštevala. Iz teh izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi takšne, da kljub temu, da se je trudil, ni mogel zaslužiti dovolj za lastno preživetje niti preživetje družine. Svoje države ni zapustil, ker bi ga "gnala želja po boljšem življenju", ampak zato, da bi preživel. Taka prošnja pa ne more biti očitno neutemeljena. Ponovi, kar je izpovedal na osebnem razgovoru in pojasni, da je večkrat iskal tudi druga, bolje plačana dela, da bi lahko pomagal sebi in družini, a tega enostavno ni bilo mogoče dobiti. Vse kar je želel, je bilo zgolj dobiti pošteno delo in od tega pošteno živeti. Zato je kot edino rešitev videl odhod iz države. Država Alžirija ljudem v stiski ne pomaga, čeprav je bogata z naravnimi viri in bi lahko pomagala vsem, ki pomoč potrebujejo. Vzpostavila je situacijo, ko bogati ljudje živijo lagodno življenje, revni pa lahko umrejo od lakote, čeprav bi lahko vsi dobro živeli. Zavrnitev njegove prošnje za zaščito kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na 1. alinejo 52. člena ZMZ-1, zato ni pravilna.

8.Tožnik se tudi ne strinja s stališčem toženke, da je Alžirija varna izvorna država. Ker tam ni mogel preživeti, Alžirija zanj osebno ni varna država, čeprav jo Slovenija šteje za varno na splošno. Zato tudi zavrnitev njegove prošnje za zaščito kot očitno neutemeljene, s sklicevanjem na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1, ni pravilna.

9.V pripravljalni vlogi je tožnik navedel, da je zapustil svojo izvorno državo, ker tam ni bilo mogoče preživeti in bi bilo njegovo življenje ogroženo tudi v primeru vrnitve, zatorej mu tam grozi resna škoda. Država Alžirija je ustvarila razmere v katerih eni ljudje živijo lagodno, drugi pa so na robu preživetja. Država bi morala poskrbeti za vse svoje državljane, a ji je vseeno za usodo revežev.

Odgovor na tožbo

10.Toženka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Nezmožnost preživetja tožnika v izvorni državi oz. ekonomski razlogi niso razlog, zaradi katerih bi se mu lahko priznalo mednarodno zaščito. Iz opisa razmer v svoji državi, kot jih je podal tožnik, je jasno razvidno, da tam ni imel nobenih problemov zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Prav tako mu v izvorni državi ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Okoliščina težkih ekonomskih razlogov bi lahko pomenila le pomoč zaradi humanitarnih razlogov, kot je že povedalo Vrhovno sodišče v zadevi I Up 151/2016.

Dokazni postopek

11.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis, ki se nanaša na zadevo ter prilogi A 1 in A2 sodnega spisa, ki ju je vložil tožnik. V soglasju s strankama je listine štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Presoja sodišča

12.Tožba ni utemeljena.

13.Toženka pravilno citira 20. člen ZMZ-1, ki v prvem odstavku definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite. Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku tega člena in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjana ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Pogoji za dodelitev statusa subsidiarne zaščite pa so definirani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1: pri prosilcu mora obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

14.Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti v skladu z 21. členom ZMZ-1, to je izkazati subjektivne okoliščine oziroma dejanja, ki so mu v izvorni državi pretile oziroma so že nastopile (zaradi razlogov iz drugega ali tretjega odstavka 2o. člena ZMZ-1), in utemeljujejo njegov strah pred preganjanem ali resno škodo. Vendar za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe (prvi odstavek 22. člena ZMZ-1, v povezavi z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1).

15.Okvir prošnje za mednarodno zaščito tako začrta prosilec. Sodišče ugotavlja, da tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 (sploh) ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Izpostavlja le težak ekonomski položaj (slabo plačano delo) in splošno sistemsko hibo glede slabih možnosti za zaposlitev. To pa, glede na zgoraj podano materialno pravno podlago, nista razloga, ki bi narekovala ugoditev prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče tako pritrjuje toženki, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, taka prošnja pa se po prvi alineji 52. člena ZMZ-1 šteje za očitno neutemeljeno.

16.Tožnik tudi nima konkretiziranih trditev, kakšno resno škodo bi utrpel, če bi se vrnil v Alžirijo. Izpostavlja, da je Alžirija ustvarila razmere v katerih eni ljudje živijo lagodno, drugi so na robu preživetja in za te ne izkazuje nobene skrbi. A Vrhovno sodišče je glede slabih ekonomskih razmer v izvorni državi že pojasnilo, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite, kot v odgovoru na tožbo tudi pravilno izpostavi toženka. Prav tako po že ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi. Gre za stanje ekonomskih in socialnih razmer, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Alžirije. Institut mednarodne zaščite, kot je prav tako večkrat poudarilo Vrhovno sodišče, varstvu pred tem ni namenjen. Ta daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Razlog za mednarodno zaščito tudi ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.

17.Glede na povedano, je toženka tudi pravilno zaključila, da Alžirija za tožnika predstavlja varno državo. To pa je po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog, da se njegova prošnja šteje kot očitno neutemeljena. Sodišče se zato na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je toženka pravilno uporabila materialno pravo in prošnjo tožnika na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno. Tožnik s ponavljanjem tožbenih navedb oz. izjav, ki jih je podal že na razgovoru pred toženko in ki se nanašajo le njegov slab ekonomski položaj, tako ne more uspeti.

18.Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1. Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.

2. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

3. Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve.

4. Primerjaj Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 1o. 2023 in druge.

5.

Tako izrecno Vrhovno sodišče v zadevi I Up 145/2024 z dne 13. 6. 2024, ki se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 83/2024 z dne 9. 4. 2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 20, 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52-1, 52-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.