Jedro

Ključna je ugotovitev, da je tožnik po naročilu tožene stranke opravil naročeno storitev (popravilo avtomobila). Tožena stranka je takšno storitev dolžna plačati, ne glede na to ali je bil račun izdan v 8 dneh po opravi del, ali je skladen z računovodskimi standardi in ali je dovolj specificiran.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 19269/2011 z dne 18. 2. 2011, v I. in III. točki izreka.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka. Navaja, da pritožbo vlaga iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, iz njene obrazložitve pa je razvidno, da izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo celotne toženčeve pravdne stroške.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožeča stranka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 443. v zvezi s 1. odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Sodba sodišča prve stopnje se v takšnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog. Višje sodišče se zato ni opredeljevalo, da ugovora, da tožeča stranka toženi ni izročila zamenjanih delov avtomobila, zaradi česar toženec prevzemnega zapisnika ni podpisal in do ugovora, da je prvostopenjsko sodišče napačno presodilo zavrnitev računa, iz katere bi lahko izhajalo, da tožena stranka oporeka tudi naslovniku.

6. Tožena stranka nadalje ne more uspeti z ugovorom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da ni jasno zakaj tožeča stranka zahteva plačilo 5.542,47 EUR, račun pa se glasi na znesek 5.689,00 EUR, da račun ni bil izdan v roku 8 dni po končanju del in da ni ustrezno specificiran niti skladen z računovodskimi predpisi. S takšnimi trditvami sodišču prve stopnje smiselno očita kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je namreč podana v primeru, ko se sodišče ne opredeli do vseh relevantnih navedb pravdnih strank.(1) Takšni očitki niso utemeljeni. O tem zakaj tožeča stranka zahteva zgolj plačilo zneska 5.542,47 EUR se je sodišče prve stopnje dovolj jasno opredelilo v 14. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. Ostale prej povzete navedbe pa so za obravnavani postopek irelevantne, zato opredeljevanje do njih ni bilo potrebno. Ključna je namreč ugotovitev, da je tožnik po naročilu tožene stranke opravil naročeno storitev (popravilo avtomobila). Tožena stranka je takšno storitev dolžna plačati, ne glede na to ali je bil račun izdan v 8 dneh po opravi del, ali je skladen z računovodskimi standardi in ali je dovolj specificiran.

7. Pritožnik ne more uspeti niti s ponavljanjem navedb, ki se nanašajo na njegovo pasivno legitimacijo (napačno navedena firma samostojnega podjetnika, da ni lastnik avtomobila, da bi lahko bil račun izdan kvečjemu njemu kot na fizični osebi). Na takšne navedbe je jasno, argumentirano in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (8. točka obrazložitve). Višje sodišče se v izogib ponavljanju na njegovo obrazložitev v celoti sklicuje. Povsem irelevantno je zato vprašanje, zakaj je tožena stranka namesto svoje hčere (lastnice avtomobila) plačala prvotno popravilo. Opredeljevanje do navedb v zvezi s tem skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP ni potrebno.

8. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zavrnilo tudi izvedbo dokazov z zaslišanjem tožene stranke in H. H. ter z zahtevo po predložitvi dokazil o tem, kdaj je bilo vozilo pripeljano na servis in kdaj vrnjeno. Pravilen je namreč zaključek, da potrditev trditev, ki naj bi se s tem dokazovale, ne bi mogla vplivati na končno odločitev. Izvedba takšnih dokazov bi tako zgolj po nepotrebnem zavlekla postopek.

9. V sporih majhne vrednosti morajo pravdne stranke navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma odgovoru na tožbo (v postopkih, ki tečejo na podlagi razveljavitve sklepa o izvršbi pa vsaka v svoji prvi pripravljalni vlogi – 451. člen ZPP). Po tem lahko vsaka stranka vloži zgolj še eno pripravljalno vlogo, s katero odgovori na navedbe nasprotne stranke (452. člen ZPP). Po izrecni določbi 453. člena ZPP se dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v drugih vlogah, ne upoštevajo. Tako se sodišče prve stopnje pravilno ni opredeljevalo do navedb, da je tožnik plačilo računa že prejel od zavarovalnice, ki jih je tožena stranka podala šele v tretji pripravljalni vlogi.

10. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

12. Skladno s 5. odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

(1) Glej J. Zobec in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 300, 301.