Jedro

Sklicevanje na obrazložitev predhodnega sklepa o odreditvi ali podaljšanju pripora, ni sporno, če je sklep, na katerega se sklicuje, pravnomočen, če so v njem relevantne okoliščine, na katerih temelji ugotovitev ponovitvene nevarnosti, konkretno navedene in če so v sklepu o ponovnem podaljšanju upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru ob vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP) obdolženemu F. M. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je pritožbo (obdolženčevega zagovornika) zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter kršitve 19., 20. in 22. člena Ustave RS. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi in ga izpusti na prostost ali da pripor nadomesti s hišnim priporom, podrejeno pa še, da sklep višjega sodišča razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zagovornikovi očitki deloma ne držijo, deloma pa predstavljajo njegovo dokazno oceno dejstev, pomembnih za odločitev o obstoju ponovitvene nevarnosti. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu že odgovorilo na vse zagovornikove očitke, prav tako je podalo razloge o možnosti uporabe milejšega ukrepa in sorazmernosti pripora.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je višje sodišče zgolj ponovilo stališče zunajobravnavnega senata o dovolj obrazloženem predlogu državnega tožilstva za podaljšanje pripora, s čimer se ni opredelilo do pritožbenih navedb o neobrazloženosti tožilskega predloga. Vložnik meni, da bi moralo sodišče pri odločanju o priporu opraviti ponovno presojo vseh dokazov in pogojev. Nadalje vložnik navaja, da je sodišče ob podatkih o obdolženčevi obsojenosti zaradi kaznivega dejanja pozabilo, da je obdolženec to kaznivo dejanje storil v mesecu juliju leta 2010, od takrat dalje pa ni storil nobenega kaznivega dejanja. Po vložnikovem stališču se sodišče neutemeljeno sklicuje na obdolženčeve slabe premoženjske razmere, saj je v času storitve kaznivega dejanja razpolagal s 30.000,00 EUR, ki jih je kot posojilo prejel od K. Č. in ki jih ni v celoti porabil za adaptacijo garsonjere. Zaseženih 2.330,00 EUR ne predstavlja protipravne premoženjske koristi, temveč ta denar izvira iz prejetega posojila, s čimer se je strinjalo tudi državno tožilstvo, sodišči pa se o tej okoliščini, ki naj bi bila bistvena za sklepanje o obdolženčevih premoženjskih razmerah, nista opredelili. V nasprotju z obtožbenim očitkom sodišči obdolžencu očitata preprodajanje droge, čeprav se mu dejansko očita le ena prodaja brez navedbe izkupička, ne pa kontinuirano preprodajanje. Zato sta po vložnikovem zatrjevanju izpodbijana sklepa neobrazložena. Nadalje vložnik navaja, da sodišče ni ugotovilo objektivnih okoliščin, saj umeščenost kaznivega dejanja v XX. poglavje KZ-1 in višina predpisane kazni ne upravičujeta sklicevanja na težo dejanja, obdolženčevo kaznivo dejanje pa ne izstopa niti po načinu storitve niti po količini prepovedane droge, škodljivih posledic dejanja pa ni, saj je bila vsa droga zasežena. Sodišče naj se tudi ne bi opredelilo do trditve državnega tožilstva o hrambi droge, saj je celo tožilstvo samo dopustilo možnost, da med hišno preiskavo zaseženi heroin ni bil namenjen prodaji, kar pa trdi tudi obdolženec. Po vložnikovem stališču je pripor zaradi načina storitve kaznivega dejanja, odsotnosti škodljivih posledic in majhne količine droge tudi izrazito nesorazmeren ukrep.

6. Takim vložnikovim navedbam ni mogoče pritrditi. Okrožna državna tožilka je v obtožnici Kt 23878/2015 z dne 11. 1. 2016 med drugim podala tudi predlog za podaljšanje pripora obdolžencu. Predlagala je, da sodišče obdolžencu pripor podaljša iz istih razlogov, kot mu je bil odrejen, pri čemer se je sklicevala na pravnomočni sklep o odreditvi pripora obdolžencu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Navedla je še, da se relevantne okoliščine od odreditve pripora do vložitve obtožnice niso spremenile, pripor pa je treba obdolžencu podaljšati zaradi ponovitvene nevarnosti, saj se obdolženec kljub že izrečeni kazni za istovrstno kaznivo dejanje noče odreči poslu s prepovedanimi drogami, obravnavano kaznivo dejanje pa je storil v času preizkusne dobe. Obdolženec in njegov zagovornik sta se s predlogom seznanila, zagovornik se je s tem v zvezi tudi izjavil. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu presodilo, da je predlog okrožne državne tožilke utemeljen, in pripor zoper obdolženca podaljšalo. Vrhovno sodišče je v sodbi XI Ips 6488/2010 z dne 22. 7. 2010 ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-2073/06 z dne 30. 10. 2006 obrazložilo, da je tak predlog ustrezno obrazložen in sposoben za obravnavo. Sklicevanje na obrazložitev predhodnega sklepa o podaljšanju pripora, v obravnavanem primeru pa na obrazložitev sklepa o odreditvi pripora, ni sporno, če je sklep, na katerega se sklicuje, pravnomočen, če so v njem relevantne okoliščine, na katerih temelji ugotovitev ponovitvene nevarnosti, konkretno navedene in če so v sklepu o ponovnem podaljšanju upoštevane in obrazložene relevantne okoliščine, ki so nastale kasneje. Okrožna državna tožilka je obstoj utemeljenega suma obširno obrazložila v obrazložitvi obtožbe, okoliščine, ki kažejo na izpolnjevanje ostalih pogojev za podaljšanje pripora, pa se od odločanja sodišča o odreditvi pripora niso v ničemer spremenile, zato glede utemeljitve obstoja ponovitvene nevarnosti, sorazmernosti in neogibnosti pripora, po oceni Vrhovnega sodišča zadošča sklicevanje na predhodne pravnomočne odločbe sodišča. 7. Vložnik s podajanjem lastne ocene okoliščin, povzetih v točki 5 te sodbe in na katerih temelji obstoj ponovitvene nevarnosti, sorazmernosti in neogibnosti pripora, ne more uspeti, saj s takimi navedbami uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Nižji sodišči sta namreč vse te okoliščine, katerih pravilnost presoje je vložnik izpodbijal že v izjavi na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora in v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, in z njimi povezane vložnikove očitke že presodili ter logično in razumno obrazložili, da je pripor glede na obdolženčevo nevarnost ponovitve kaznivega dejanja edini ukrep, ki pride v poštev. Vložnik v zahtevi ponuja zgolj lastno presojo teh okoliščin, s čimer, kot rečeno, ne more uspeti.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.