Jedro

Na podlagi drugega odstavka 276. člena ZKP je mogoče odpraviti le formalne pomanjkljivosti obtožnice kot oblike obtožnega akta, ne pa (vsebinskih) napak obtožbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je bila zavržena obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 6.10.2006, vložena zoper obdolženega A.D., zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (Ur.l. RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 23/99, 44/04 - v nadaljevanju KZ).

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec F.M. Zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 310. člena KZ in kršitve določbe drugega odstavka 276. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 19.9.2007 kršilo navedene določbe kazenskega zakona oziroma kazenskega postopka.

B.

3. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bila v postopku odločanja o ugovoru obdolženčeve zagovornice zavržena obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 6.10.2006. Navedena obtožnica je obdolženemu A.D. očitala storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ, to je, da naj bi protipravno hranil strelno orožje in strelivo, katerih promet je posameznikom omejen s tem, da naj bi v nasprotju z določili 10. in 11. člena Zakona o orožju (ZOro-1) v času od 22.3.2006 pa do dne 26.3.2006 na območju P. in občine H.-K. hranil pištolo - samokres, nabojnik in 14 nabojev, pri tem pa za orožje in strelivo ni imel orožne listine.

4. Z odločbo št. U-I-88/07 z dne 8.1.2009 je Ustavno sodišče Republike Slovenije v postopku presoje ustavnosti prvega odstavka 310. člena KZ odločilo, da je (bila) ta določba v delu, ki se je nanašal na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega s "protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen", v neskladju z Ustavo. Izhajajoč iz načela določnosti kot enega načel pravne države (2. člen Ustave), po katerem se mora (med drugim) vsako pravno pravilo kot del pravnega reda jasno ločiti od drugih pravnih pravil (lex distincta), in ob upoštevanju ustaljenih metod razlage pravnih pravil, je presodilo, da se zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ v delu, ki se nanaša na izvršitev kaznivega dejanja s protipravno hrambo strelnega orožja ali streliva, katerega promet je posameznikom omejen, lahko popolnoma prekrijejo z zakonskimi znaki prekrška po 4. točki prvega odstavka 81. člena v zvezi z 10. členom ZOro-1. Ta določa, da se za prekršek kaznuje posameznik, ki poseduje orožje in strelivo brez ustrezne orožne listine (10. člen ZOro-1). Po presoji, da takšen položaj ustvarja neustavno medsebojno neločljivost dveh sicer različnih kaznivih ravnanj (to je kaznivega dejanja in prekrška), je Ustavno sodišče odločilo, da dela določbe prvega odstavka 310. člena KZ, za katerega je ugotovilo neustavnost, sodišče v kazenskem postopku ne sme uporabiti.

5. V zahtevi uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Glede na zgoraj povzeti očitek obdolženemu A.D., da naj bi hranil pištolo, nabojnik in 14 nabojev brez orožne listine oziroma v nasprotju z 10. in 11. členom ZOro-1, gre v obravnavani zadevi za enak pravni položaj, kot ga zajema navedena odločba Ustavnega sodišča, to je za prekrivanje zakonskega znaka hrambe orožja in streliva (prvi odstavek 310. člena KZ) z zakonskimi znaki prekrška po 4. točki 81. člena v zvezi z 10. členom ZOro-1. Splošno sklicevanje obtožnice (poleg 10. člena) tudi na 11. člen ZOro-1, v katerem so določene pravice in obveznosti, ki izhajajo iz posameznih vrst orožnih listin, zadeve ne spreminja. Ob upoštevanju navedenih okoliščin primera in povzete razlage Ustavnega sodišča, torej kršitev prvega odstavka 310. člena KZ (na način iz 1. točke 372. člena ZKP) ne glede na razloge, zaradi katerih je bila obtožnica zavržena, ni podana.

6. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbi zahteve, da je sodišče v tej zadevi prekršilo drugi odstavek 276. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP. Po tej določbi senat (šesti odstavek 25. člena ZKP), ki ob ugovoru med drugim spozna, da so v obtožnici napake ali pomanjkljivosti (269. člen ZKP), vrne obtožnico, da se opažene pomanjkljivosti odpravijo, tožilec pa mora nato v (podaljšljivem) roku treh dni predložiti popravljeno obtožnico.

7. Vendar pa je na način oziroma na podlagi povzete določbe drugega odstavka 276. člena ZKP mogoče odpraviti le formalne pomanjkljivosti obtožnice kot oblike obtožnega akta. Te se sicer lahko nanašajo tudi na sestavino obtožnice iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, to je opis dejanja, vendar pa ta določba ne dopušča, da se po tej poti sanirajo (vsebinske) napake obtožbe. Obravnavana (neposredno vložena) obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Kopru z dne 6.10.2006 je bila z izpodbijanim sklepom zavržena po ugotovitvi, da je pomanjkljivost opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 310. člena KZ v tem, da ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja (2. odstavek na 2. strani sklepa pritožbenega sodišča). Tovrstna presoja sodišča, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP), presega formalni preizkus obtožnega akta, kakršnega ureja drugi odstavek 276. člena ZKP. Glede na ugotovitev, da je podan razlog iz 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, je sodišče zato v tej zadevi ravnalo zakonito, ko je v skladu s prvim odstavkom 278. člena ZKP (neposredno) obtožnico s sklepom zavrglo. Nenazadnje za sklep o zavrženju obtožnice ne velja prepoved ne bis in idem iz prvega odstavka 10. člena ZKP. Državni tožilec zato sme kljub zavrženju obtožnice vse do zastaranja kazenskega pregona vložiti novo obtožnico.

8. Zatrjevani kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 310. člena KZ oziroma določbe drugega odstavka 276. člena ZKP v zvezi z 269. členom ZKP torej nista podani, zato je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.