Jedro

Načelo koncentracije postopka, uzakonjeno v 286. členu ZPP, od pravdnih strank zahteva podajanje vseh tistih pravnorelevantnih dejstev in predložitev tistih dokazov, ki utemeljujejo njihove zahtevke, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožeča stranka pa je svojo tožbeno naracijo, iz katere bi izhajala njena trditev o neupravičeni obogatitvi tožene stranke zaradi neutemeljenih plačil zneska 880.000,00 SIT in 386.972,15 SIT po asignacijskih pogodbah, dopolnila šele na četrtem naroku za glavno obravnavo s trditvijo, da je tožena stranka neutemeljeno prejela plačilo provizije in šele na tem naroku predložila tudi dokaz. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje tožeče stranke, da je šele na naroku za glavno obravnavo izvedela, da naj bi se preostali (neumaknjeni) del vtoževane terjatve nanašal na neutemeljeno plačilo provizije toženi stranki. Namen dokaznega postopka je dokazovanje resničnosti že zatrjevanih spornih dejstev (primerjaj 1. odstavek 287. člena ZPP), ne služi pa pridobivanju informacij, na podlagi katerih bi tožeča stranka šele oblikovala trditveno podlago zahtevka. Z relevantnimi informacijami, ki so podlaga za uveljavljanje tožbenega zahtevka, mora tožeča stranka torej razpolagati že pred vložitvijo zahtevka pri sodišču oziroma najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo, na katerem še lahko dopolni tožbeno naracijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... v 1. točki za znesek 1,266.972,15 SIT in v 3. točki za 84.339,40 SIT izvršilnih stroškov in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (1. odstavek izreka), v preostalem delu pa je zaradi umika tožbenega zahtevka navedeni izvršilni sklep razveljavilo in postopek v tem delu razveljavilo (2. odstavek izreka). Tožeči stranki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 210.816,34 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe (21.4.2000) dalje do plačila. Zoper navedeno sodbo v delu, v katerem ni uspela (1. in 3. odstavek izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Tožeča stranka je v predlogu za izvršbo zahtevala vračilo zneskov, ki naj bi bili toženi stranki nakazani na podlagi sklenjenih asignacijskih pogodb. Na prvem naroku za glavno obravnavo dne 14.1.2000 je pojasnila temelj svoje terjatve (list. št. 19-20). Tožena stranka naj bi bila neupravičeno obogatena, ker je zneske prejela kot avanse za dobavo PVC oken in njihovo montažo, dobave blaga pa ni izvršila, niti ni opravila nobene usluge tožeči stranki. Dokazni postopek je zato nadalje tekel le zaradi ugotovitve resničnosti teh trditev. Za izvedbo teh dokazov je sodišče opravilo obravnave še dne 7.3.2000, 4.4.2000 in 21.4.2000. Šele na zadnjem naroku je tožeča stranka tožbo za 2,910.000,00 SIT umaknila (za del, ki se očitno nanaša na dobavo in montažo PVC oken), delno pa je spremenila oziroma dopolnila navedbe, zakaj naj bi bila tožena stranka v preostalem delu neupravičeno obogatena. Trdila je, da je bila toženi stranki neutemeljeno plačana provizija za pribavo posla, saj je iz dokumentacije, ki jo je našala v svojem arhivu in po dodatnih preveritvah in poizvedbah ugotovila, da je bil upravičen do provizije L. inžinering in ne tožena stranka. Na tem naroku je predložila tudi z L. inženiringom sklenjeno pogodbo o poslovnotehničnem sodelovanju. Kot dokaz, da s to listino ni prej razpolagala in vedela zanjo, je predlagala zaslišanje stečajnega upravitelja K. V. Načelo koncentracije postopka, uzakonjeno v 286. členu ZPP, od pravdnih strank zahteva podajanje vseh tistih pravnorelevantnih dejstev in predložitev tistih dokazov, ki utemeljujejo njihove zahtevke, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožeča stranka pa je svojo tožbeno naracijo, iz katere bi izhajala njena trditev o neupravičeni obogatitvi tožene stranke zaradi neutemeljenih plačil zneska 880.000,00 SIT in 386.972,15 SIT po asignacijskih pogodbah, dopolnila šele na četrtem naroku za glavno obravnavo s trditvijo, da je tožena stranka neutemeljeno prejela plačilo provizije in šele na tem naroku predložila tudi dokaz (pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju, sklenjeno z L. inženiringom). Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje tožeče stranke, da je šele na naroku za glavno obravnavo izvedela, da naj bi se preostali (neumaknjeni) del vtoževane terjatve nanašal na neutemeljeno plačilo provizije toženi stranki. Namen dokaznega postopka je dokazovanje resničnosti že zatrjevanih spornih dejstev (primerjaj 1. odstavek 287. člena ZPP), ne služi pa pridobivanju informacij, na podlagi katerih bi tožeča stranka šele oblikovala trditveno podlago zahtevka. Z relevantnimi informacijami, ki so podlaga za uveljavljanje tožbenega zahtevka, mora tožeča stranka torej razpolagati že pred vložitvijo zahtevka pri sodišču oziroma najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo, na katerem še lahko dopolni tožbeno naracijo. Na podlagi 2. odstavka 286. člena ZPP sicer stranke lahko navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze tudi na poznejših narokih le, če jih brez svoje krivde niso mogli navesti na prvem naroku. Razlogi, ki jih navaja tožeča stranka kot ekskulpacijske, ki bi jo upravičevali postopanja po 2. odstavku 286. člena ZPP, niso utemeljeni. Kot je bilo že zgoraj povedano, mora tožeča stranka ustrezne informacije za oblikovanje trditvene podlage tožbenega zahtevka pridobiti že pred vložitvijo tožbe, da sploh lahko utemelji svoj tožbeni zahtevek. Čeprav je tožeča stranka sedaj v stečaju, pa pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da stečajni upravitelj z poizvedbami pri bivših delavcih tožeče stranke do ustreznih informacij ni mogel priti. Če bi to storil, bi tudi vedel, kaj naj v dokumentaciji tožeče stranke išče in bi v arhivu našel tudi listino, ki jo je predložil šele na četrtem naroku za glavno obravnavo. Ne gre namreč prezreti, da je do informacije, da je bila toženi stranki z dvema asignacijama plačana provizija, tožeča stranka prišla prav po zaslišanju prič - bivših delavcev tožeče stranke A. B. in B. S. Tako se pokaže, da bi ob zadostni skrbnosti tožeča stranka do ustreznih informacij s poizvedbami lahko prišla že pred vložitvijo predmetne tožbe in pravočasno priskrbela iz lastnega arhiva tudi listinsko dokumentacijo. Za prepozno podane nove navedbe o odločilnih dejstvih in prepozno predloženi dokaz so torej krivdni razlogi na strani tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno odločilo, da je bila z novimi navedbami in dokazi, predloženimi šele na četrtem naroku za glavno obravnavo, tožena stranka prekludirana in jih zato utemeljeno ni presojalo. Tožeča stranka je tista, ki mora uveljavljani tožbeni zahtevek utemeljiti s pravnorelevantinimi dejstvi, zakaj naj bi bilo plačilo toženi stranki brez podlage oziroma neutemeljeno in to tudi dokazati. Nesprejemljiva je zato pritožbena trditev, da je bilo dokazno breme o utemeljenosti izvršenega plačila toženi stranki na njem. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana sodba pa je uspešno prestala tudi uradni preizkus po 2. odstavku 350. člena ZPP, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.