Jedro

Tožnik je pri toženi stranki utemeljeno zahteval zadržanje učinkovanja "odločbe" o odpovedi (pravilno odpovedi) pogodbe o zaposlitvi, ker je sindikat nasprotoval odpovedi, učinki prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa še niso nastopili. Tožena stranka je ravnala nepravilno, ko ni zadržala učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Napačno je stališče tožene stranke, da je zahteva tožnika za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi brezpredmetna, ker rok za sodno varstvo sovpada z odpovednim rokom, saj je tožnik do poteka roka še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Odpoved pogodbe o zaposlitvi bo začela učinkovati šele s pravnomočnostjo odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe in šele takrat bo začel teči tudi odpovedni rok, saj tožnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve in zato ni pogojev za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, po kateri se do pravnomočnosti odločitve v tem postopku zadrži učinkovanje odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika, izdane s strani tožene stranke dne 29.10.2003.   Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da že iz razloga, ker je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe izenačen s tožbenim zahtevkom, ni mogoče ugoditi njegovemu predlogu. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 275/97 in sklep VDSS opr.št. Pdp 395/2003. Nepravilno je stališče, da lahko zahteva zgolj plačevanje nadomestila, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, saj Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. list RS št. 51/98, 87/2002) v 273. členu določa, da sme sodišče za zavarovanje terjatev izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi pa predvideva tudi 85. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02 - Ur.list RS št. 42/02). Argumentacija sodišča v zvezi z razlago pravne podlage za predlagano začasno odredbo je nejasna in nerazumljiva. Po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. list RS št. 19/94) sodišče lahko izda začasno odredbo tako po uradni dolžnosti, kot na predlog stranke, v konkretnem primeru pa so podani pogoji za izdajo začasne odredbe tako po 1. kot tudi 2. odstavku 19. člena ZDSS. Navaja, da je ravnanje tožene stranke, ki je obdržala na delu delavce, ki dosegajo slabše rezultate kot tožnik, diskriminatorno, poleg tega pa predstavlja tudi samovoljno ravnanje. Samovoljno ravnanje predstavlja tudi dejstvo, da kriteriji za ugotavljanje nedoseganja pričakovanih rezultatov dela, niso določeni vnaprej. Meni, da so izpolnjeni tudi pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ. Škoda, ki bi jo tožena stranka utrpela v primeru, če bi se začasna odredba kasneje izkazala za neutemeljeno, je bistveno manjša, kot škoda, ki bo nastala tožniku. Tožniku pa grozi tudi huda eksistenčna stiska, saj ne razpolaga z nobenim premoženjem. Priglaša pritožbene stroške.   Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Strinja se z odločitvijo sodišča, da verjetnost terjatve ni izkazana ter, da tožnik ni dokazal, da je bil diskriminatorno obravnavan. Glede navedb o eksistenčni stiski pa navaja, da je tožnik sam izjavil dne 1.10.2003, da nima finančnih težav in da dela ni opravljal zaradi plačila ter, da je že dalj časa uspešen komercialist.   Pritožba ni utemeljena.   Pri preizkusu zadeve v skladu s 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.list RS št. 26/99, 96/02) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo utemeljeno zavrnilo in da v postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Po določbi 19. člena ZDSS lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. V navedeni določbi zakona so torej podani pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe po 1. in 2. odstavku 19. člena ZDSS in da je ravnanje tožene stranke očitno samovoljno. Stališče sodišča prve stopnje, da so v 19.členu ZDSS podani pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti, je pravilno. Sodišču prve stopnje zato ni bilo potrebno ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po navedeni določbi zakona. Po določbi 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve le, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora izkazati poleg tega še vsaj enega od nadaljnjih pogojev, predpisanih v 2. odstavku istega člena zakona. Predpogoj za izdajo vsake začasne odredbe je, glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja, verjetno izkazan obstoj terjatve. To pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Upoštevajoč navedena izhodišča je potrebno pri izdaji začasne odredbe za zavarovanje denarne ali nedenarne terjatve ugotoviti, ali je upnik izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala ter glede nedenarne terjatve v skladu z 2. odstavkom 272. člena ZIZ eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, zato, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Iz listinske dokumentacije v sodnem spisu izhaja, da je tožena stranka dne 29.10.2003 izdala tožniku odločbo, s katero se mu redno odpoveduje pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zaradi nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov. Postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca je določen v ZDR/02 v členih 83. do 88. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi potem, ko mu je v skladu z določbo 2. odstavka 83. člena ZDR/02 omogočila zagovor, ki ga je tožnik podal pisno. Upoštevala je tudi 84. člen ZDR/02, ki v 1. odstavku določa, da mora delodajalec na zahtevo delavca o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka. Sindikat je v roku iz 84. člena ZDR/02 podal mnenje, s katerim je nasprotoval odpovedi. Tožnik je dne 5.11.2003 zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi. Tožena stranka glede na zahtevo tožnika ni zadržala učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, z obrazložitvijo, da je zahteva brezpredmetna, ker rok za sodno varstvo sovpada z odpovednim rokom tožnika, ki je do poteka roka še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stališče tožene stranke napačno. Tožena stranka ni ravnala pravilno, ker ni postopala po določbi 85. člena ZDR/02, zato bo odpoved pogodbe o zaposlitvi začela učinkovati šele s pravnomočnostjo odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe, šele takrat pa bo začel teči tudi odpovedni rok. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da že iz navedb in predloženih dokazov izhaja, da je ravnanje tožene stranke diskriminatorno. V čem je delodajalec kršil določbo 6. člena ZDR/02 tožnik ne obrazloži, razloge odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa bo sodišče ugotavljalo v dokaznem postopku. V tej fazi postopka še ni mogoče zaključiti, da verjetnost terjatve obstoji, zato tudi zatrjevanje nenadomestljive škode ne more biti odločilno. Sklicevanje na nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo bi bilo namreč relevantno le ob verjetni izkazanosti terjatve. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik neutemeljeno zahteva zadržanje učinkovanja odločbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je sindikat nasprotoval odpovedi, učinki prenehanja pogodbe še niso nastopili, zato je takšna začasna odredba, kot jo je predlagal tožnik, mogoča. Glede sklicevanja pritožbe na ustavno odločbo opr.št. Up-275/97 z dne 16.7.1998, pritožbeno sodišče pripominja, da iz navedene odločbe izhaja, da je v izjemnih primerih dopuščeno izdati takšne začasne odredbe, katerih vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, pri čemer je regulacijske začasne odredbe opredelilo kot začasne odredbe, s katerimi se začasno, do dokončne rešitve v sodnem in izvršilnem postopku uredi sporno pravno razmerje. Kljub temu pa mora upnik glede na določbe 272. člena ZIZ najprej izkazati, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške.