Jedro

S prilagoditvijo tožbenega predloga dejanskim okoliščinam kot so obstajale po stanju zadnje obravnave tožnik ni spremenil tožbe v smislu 184. čl. ZPP, saj pomeni cesija samo personalno ne pa tudi vsebinsko spremembo terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi, ki ga je izdalo isto sodišče pod opr.št. I 98/00106 z dne 16.2.1998 v točki 1 delno razveljavilo in odločilo, da je toženec dolžan plačati terjatev v višini 1.930.394,30 SIT z zamudnimi obrestmi od 10.12.1997 do plačila A., Zavarovalni družbi d.d., ta sklep je obdržalo v veljavi v točki 3 glede plačila izvršilnih stroškov v znesku 19.303,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o izvršbi do plačila. Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti tožeči stranki še 136.660,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Ugotovilo je, da je toženec najel pri tožeči stranki namensko kratkoročno posojilo v znesku 1.400.000,00 SIT, rok vračila je bil dogovorjen na dan 24.8.1996. Ker posojila ni vrnil, je na dan vložitve izvršilnega predloga 12.12.1997 toženčev dolg narastel na 1.930.394,30 SIT. Toženec je zahtevku tožeče stranke ugovarjal s pavšalnimi navedbami. Ker pa je med pravdo plačal tožeči strank toženčev dolg A. Zavarovalne družbe d.d., ki je ta kredit zavarovala, je tožeča stranka spremenila tožbeni predlog v toliko, da je sodišču predlagana naj naloži tožencum, da plača terjatev tej zavarovalni družbi. Toženec je bil o dejstvu plačila s strani A. Zavarovalna družba d.d. obveščen, vendar tudi zavarovalnici, ki je z izplačilom dolga tožeči stranki prevzela vtoževano terjatev, ni povrnil ničesar. Tožeča stranka je nadaljevala to pravdo v skladu z določbo 1. odst. 190. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Proti sodbi se je toženec pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita kršitev postopka, ker je dovolilo spremembo tožbe, sam pa se je spremembi izrecno uprl. V takšno spremembo ne bi nikoli privolil. V pripravljalni vlogi z dne 24.3.2003 je pooblaščenec toženca nasprotoval kakršnikoli spremembi tožbe oziroma zahteval, da se v takem primeru, če bi tožeča stranka predlagala spremembo tožbe, tožencu dodeli dodaten rok, da se o tem izjavi. Sodišče te njegove zahteve ni upoštevalo, zato je kršilo določbe ZPP in ta kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, saj sodišče ni pridobilo potrebnega soglasja toženca in mu tudi ni dodelilo dodatnega roka, v katerem bi se lahko o takšni spremembi dodatno izjasnil. Da gre za spremembo tožbe po njegovem mnenju ne more biti dvoma, saj se mu nalaga, da izpolni obveznost nekomu tretjemu, ki ni stranka postopka. Tožencu se zato postavlja tudi vprašanje, ali je takšna sprememba sploh pravno dopustna. V kolikor je prišlo do odstopa terjatve, bi po njegovem mnenju zavarovalnica lahko vstopila v pravdo kot prevzemnik terjatve ali pa bi sodišče dokončalo pravdo med istima strankama in bi zavarovalnica nastopala kot novi upnik šele v morebitnem izvršilnem postopku. Sodišče pa je v izrek sodbe enostavno vneslo neko tretjo osebo, ki s predmetnim postopkom ni imela ničesar. Še več, nikoli ni pokazala zainteresiranosti oziroma aktivnosti za prevzem postopka zaradi sklenjene pogodbe o odstopu. Sodišče se sploh ni izreklo glede zadnje pripravljalne vloge toženca in je tudi ni navedlo kot dokaz, ki naj bi bil izveden, zato je zagrešilo kršitev postopka iz 8. točke. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je bil toženec obveščen o odstopu terjatve, tako s strani zavarovalnice kot s strani tožeče stranke, kar naj bi bilo razvidno iz povratnice z dne 31.3.1999. Na tej povratnici je toženec prepoznal ženin podpis, vendar sta tedaj bila že pravnomočno razvezana. Zato toženec vztraja, da ni bil nikoli obveščen o odstopu terjatve, posledično meni, da mu sodišče ne more naložiti plačilo v korist zavarovalnice. Predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba ni utemeljena. Iz podatkov spisa je razvidno, da je pravda v tej zadevi začela teči na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Piranu z dne 19.5.1998, ko je bil na ugovor dolžnika razveljavljen sklep o izvršbi z dne 16.2.1998. Do sklenitve pogodbe o odstopu terjatve med tožečo stranko in zavarovalnico A., Zavarovalna družba d.d. pa je prišlo 29.3.1999. To pomeni, da je prišlo do cesije vtoževane terjatve med pravdo. Po določbi 1. odst. 190. čl. ZPP odstop terjatve na procesnopravno razmerje v ničemer ne vpliva. Tožnik je kot cedent ostal aktivno procesno legitimiran v tem sporu. Aktivna legitimacija tožnika je torej podana. Tožnik pa je na glavni obravnavi zaradi spremembe svojega materialnopravnega položaja spremenil tožbeni predlog v toliko, da je zahteval naj toženec plača dolgovano terjatev cesionarju (A. Zavarovalni družbi d.d.). S tem, ko je tožnik tako prilagodil tožbeni predlog dejanskim okoliščinam kot so obstajale po stanju zadnje obravnave, pa ni spremenil tožbe v smislu 184. čl. ZPP, saj pomeni cesija samo personalno ne pa tudi vsebinsko spremembo terjatve. Toženec je dolžan še vedno plačati isti zahtevek, ki se s spremembo tega komu naj plača terjatev zanj ni v ničemer spremenil, saj se ni ne povečal niti ni zaradi tega to kakšen drug zahtevek. Zato so pritožbene navedbe, da je tožeča stranka spremenila tožbo in bi moralo sodišče postopati po 185. čl. ZPP neutemeljene. Toženec je v pripravljalni vlogi izjavil, da ne soglaša s tem, da bi v pravdo namesto prvotne tožeče stranke vstopila nova tožeča stranka, zato ni bilo pogojev iz 2. odst. 190. čl. ZPP. 1. odst. 190. čl. ZPP pa daje tožeči stranki v takšni situaciji, do katere je prišlo v tej zadevi, vso podlago, da ohrani aktivno procesno legitimacijo in zahtevek je samo prilagodila materialnopravnemu položaju, kot je obstaj ob zaključku glavne obravnave. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo nobene kršitve postopka kot jo očita pritožba. Odločilne dejanske okoliščine niti niso sporne, saj toženec tekom celotnega postopka nikoli ni s kakšnimi relevantnimi dejstvi osporaval terjatvi, ki jo je v tej zadevi iztoževala tožeča stranka. Ob dejstvu, da toženec ni nikoli trdil, da bi karkoli na račun te terjatve plačal, so brez pomena pritožbene navedbe, da o prenosu terjatve ni bil pravilno obveščen, saj ima obvestilo o odstopu terjatve pomen samo v zvezi izpolnitvijo. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do nobene kršitve, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, da je na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo povsem pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).