Jedro

Občasno prihajanje v stanovanje pa čeprav je "imetnik stanovanjske pravice" v stanovanju tudi prespal ne pomeni uporabe stanovanja v smislu zadovoljevanja stanovanjskih potreb.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka terjala ugotovitev, da je toženi stranki M. B. prenehalo stanovanjsko razmerje na dvo in pol sobnem stanovanju v .......................... in nadalje, da je toženec dolžan to stanovanje izprazniti in ga izročiti tožeči stranki v 15-tih dneh. Tožeči stranki je tudi naložilo da povrne toženi stranki stroške pravdnega postopka. Zoper to sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je za presojo te zadeve bistveno določilo 128. čl. Stanovanjskega zakona, ki napotuje na določbo 58. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih, ki našteva primere, ko je lahko lastnik odpovedal stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najnujnejših prostorov. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da sta pri toženi stranki nastopili dve situaciji, zaradi katerih lastnik ne bi bil dolžan skleniti kupoprodajne pogodbe pod ugodnimi pogoji Stanovanjskega zakona, čeprav bi ta sicer izpolnjeval pogoje. Najprej je tožeča stranka zatrjevala, da toženec ni prebival v stanovanju šest mesecev ali več. Sodišče je izpovedi strank in prič nekritično presodilo ter iz tega potegnilo zaključek, da je toženec v spornem stanovanju živel. Priče so izpovedale, da so toženca bolj ali manj občasno videvale v stanovanju, nihče pa ni zatrjeval, da je toženec tam tudi živel, le da ga je občasno uporabil za prespati. Celo toženec sam pove, da je bilo temu tako, in sicer iz razloga oddaljenosti od doma. Tožeča stranka sicer v tak potek dogodkov dvomi še zlasti iz razloga, ker ena ura vožnje ne predstavlja take ovire, da se ne bi toženec po končanem delu vrnil k svoji družini ter tudi iz razloga, ker je po svojih navedbah nekajkrat prespal tudi pri družini S. v ......................... Če je toženec občasno prespal v stanovanju, to še ne pomeni uporabe stanovanja. Nadaljnja okoliščina, zaradi katere tožeča stranka meni, da tožnik ni uporabljal stanovanja za zadovoljevanje stanovanjskih potreb, pa je ta, da tožnik s svojo družino, ki se je tja preselila že leta 1989, živi v stanovanjski hiši, ki sicer zemljiškoknjižno ni njegova last, vendar pa sta z ženo oba izpovedala, da sta jo gradila oziroma dogradila sama s svojimi sredstvi in ta hiša nedvomno predstavlja njun dom. Še posebej je neverjetno toženčevo zatrjevanje ločenega bivanja, ker gre za domačijo njegovih staršev. Pritožba je utemeljena. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da je sodišče prve stopnje nepopolno morda pa tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in je v posledici tega lahko tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožba pravilno opozarja na bistveno določbo 128. čl. Stanovanjskega zakona in na določbo 58. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih. Seveda pa je treba ob tem opozoriti tudi na uporabo določbe 2. odst. 1. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih, ki določa, kaj pomeni uporaba stanovanja. Stanovanjska pravica je namreč zagotavljala zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb. To določbo je treba uporabiti v povezavi z 58. čl. ZSR in je zato potrebno ugotavljati razmere, ki so vladale od odselitve toženčeve družine v R. selo pa do sprejema stanovanjskega zakona. Sodišče prve stopnje je sicer izvajalo dokaze o uporabi stanovanja s strani toženca, vendar pa je treba po mnenju pritožbenega sodišča dokazni postopek dopolniti, da bi se lahko nedvomno ugotovilo, ali je toženec v stanovanju stanoval ali pa vanj le prihajal. Pritožba pravilno opozarja na to, da priče niso izpovedovale, da je toženec v stanovanju živel ampak da so ga le občasno ali pa morda pogosto videvale. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo treba nekoliko več pozornosti posvetiti dejstvu, da je toženec takoj po odhodu iz JLA odstopil uporabo ene sobe za približno šest mesecev neki osebi, katere imena se ne spominja več. Nadalje bo potrebno ugotoviti ali sta se toženčeva žena in sin odselila v T. sama ali pa so tja prepeljali tudi pohištvo s tega stanovanja. Kot je izpovedala M. N. naj bi imela R. M. vse pohištvo novo in vse naj bi bilo njeno. Tudi dejstvo, da je toženec nekajkrat prespal pri J. S., torej v istem kraju ne kaže ravno na uporabo stanovanja v smislu 1. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih. Ob oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj bi se po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri lahko pokazalo, da toženec stanovanja ni uporabljal za zadovoljevanje stanovanjskih potreb, pač pa le za to, da je občasno v stanovanje prihajal in občasno tam tudi prespal. V skladu z določbo 1. odst. 370. čl. ZPP/77 je torej pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje da po dopolnjenem postopku o stvari ponovno odloči.