Jedro

Delodajalec ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (3. odst. 204. čl. ZDR), temveč bo lahko v primeru uveljavljanja pravice delavca iz 2. odst. 112. čl. ZDR (odpravnine in odškodnine) kot predhodno vprašanje v pravdi uveljavljal, da niso bili podani razlogi za izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca, dokazno breme pa bo na delavcu. Ker delodajalec ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe, ni izkazana verjetnost obstoja terjatve delodajalca (nezakonitost izredne odpovedi delavca) in tako ni pogojev za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo razlike v odpravnini v višini 328.494,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2003 dalje do plačila, zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 60.506,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 54.650,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za izplačilo razlike v odpravnini v višini 328.494,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2003 dalje do plačila in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 84.791,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljenega in tožniku naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi je navajala, da je tožniku zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ob prenehanju delovnega razmerja izplačala odpravnino skladno z določbo 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), ki je stopil v veljavo z datumom 1.1.2003. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na 2. odst. 7. člena ZDR, ki določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Tako je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru pravico do ugodnejše odpravnine ureja določba 4. odst. 19. člena še vedno veljavne Kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije (Ur.l. RS št. 67/95 - PKP). Pri rešitvi konkretnega spornega razmerja je potrebno izhajati iz ciljev oziroma namena, ki jih je zasledoval zakonodajalec pri sprejemanju novega ZDR. Na podlagi opravljene primerjave je mogoče ugotoviti, da je 4. odst. 19. člena PKP zgolj prevzel oziroma prepisal določbo 36f. člena starega ZDR, kar narekuje ugotovitev, da namen socialnih partnerjev pri sklepanju PKP ni bil konkreten delovnopravni institut urediti ugodneje, kot je to urejeno v zakonu. Potrditev navedenega stališča je tožena stranka dobila tudi na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve RS kot pripravljalcu novega ZDR. Prav tako je bila poleg tega v Uradnem listu RS št. 121 z dne 8.12.2003 objavljena razlaga kolektivne pogodbe za lesarstvo, s katero je komisija za razlago kolektivne pogodbe za lesarstvo v skladu z ZDR sprejela razlago, s katero je določila določbe PKP, ki se po 1.1.2003 uporabljajo in določbe, ki se ne uporabljajo. 19. člen upoštevane PKP, na določbo katerega je sodišče v konkretnem spornem razmerju oprlo svojo odločitev, se skladno s citirano razlago od dne 1.1.2003 dalje ne uporablja več.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo in da ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, napačno pa je uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi postavilo na stališče, da je tožnik upravičen do odpravnine določene v 4. odst. 19. člena panožne kolektivne pogodbe. Štelo je, da zakon določa minimum pravic, ki jih je možno s kolektivnimi pogodbami ali pogodbami o zaposlitvi določiti ugodneje. V konkretnem primeru je tako ugotovilo, da panožna kolektivna pogodba zagotavlja tožniku pravico do višje odpravnine, kot je določena v 109. členu ZDR-02. Pritožba utemeljeno opozarja na pomen določbe v panožni kolektivni pogodbi. Po 2. odst. 7. člena ZDR-02 se s pogodbo o zaposlitvi in kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Panožna kolektivna pogodba je bila sprejeta v letu 1995 in je v 19. členu dobesedno prevzela besedilo 36f. člena ZDR-90, kar pomeni, da tedaj, ko je bila sprejeta, delavcem ni zagotavljala večjih pravic od zakonskih, ampak enake. Zato ob sprejemu novega ZDR-02, ki je višino odpravnin uredil drugače, ni mogoče šteti, da so s panožno kolektivno pogodbo določene za delavca ugodnejše pravice. Takšno tolmačenje izhaja tudi iz sklepa komisije za razlago Panožne kolektivne pogodbe (Ur.l. RS št. 121/2003). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni upravičen do razlike v odpravnini, saj mu jo je tožena stranka izplačala v višini, določeni z zakonom. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo razlike v odpravnini v višini 328.494,00 SIT zavrnilo in odločilo tudi, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki potrebne stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo potrebne stroške v postopku pred sodiščem prve stopnje in sicer za zastopanje po odvetniku in sicer 200 točk za odgovor na tožbo, 200 točk za narok, 8 točk za materialne stroške in 20% DDV. Tako potrebni stroški znašajo upoštevaje višino Odvetniške tarife 110,00 SIT (Ur.l. RS št. 67/2003) skupaj 53.856,00 SIT. Ostalih priglašenih stroškov sodišče ni priznalo, saj je tožena stranka priglasila še stroške za prihod na obravnavo na relaciji Ljubljana - Postojna - Ljubljana, kar pa niso potrebni stroški. Sodišče je priznalo tudi sodne takse za odgovor na tožbo v višini 6.650,00 SIT. Tako znašajo priznani stroški skupaj 60.506,00 SIT, kar je tožnik dolžan povrniti toženi stranki skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov nastalih s pritožbo (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je priznalo stroške pritožbenega postopka in sicer 250 točk za pritožbo, 5 točk za administrativne stroške in 20 % DDV. Stroški za zastopanje po odvetniku tako znašajo skupaj 28.050,00 SIT. Taksa za pritožbo znaša 26.600,00 SIT. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka skupaj v višini 54.650,00 SIT.