Jedro

Ker tožnica in pokojni zavarovanec, po katerem tožnica uveljavlja pravico do vdovske pokojnine, nista živela v veljavni izvenzakonski skupnosti, saj je bil pokojni zavarovanec še v zakonski zvezi, poleg tega pa je izvenzakonska skupnost prenehala pred smrtjo zavarovanca, tožnica nima pravice do vdovske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 23. 7. 2010 in št. ... z dne 24. 2. 2010 ter priznanje vdovske pokojnine od 1. 3. 2011 dalje. S sklepom pa je tožbo v delu, ki se nanaša na plačilo razlike v družinski pokojnini v višini 10 % od 1. 2. 1996 dalje, zavrglo.

Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila leta 1996, ko je prejela odločbo o priznanju družinske pokojnine v stresu, saj je bilo to neposredno po smrti pokojnega A.A.. Zato se takrat ni ukvarjala s predpisi pokojninskega zakona in ni mogla vedeti, da ji je bila vročena nepravilna odločba in priznana družinska pokojnina v višini 70 %. Do nadaljnjega je živela v dobri veri, da je odločba pravilna. Zdi se ji krivično, nesocialno, da s takim ravnanjem sodišče in ZPIZ podpira in odobrava poroke tik pred smrtjo. Porok z računico sodišče ne bi smelo podpirati, ker je to izigravanje zakona o zakonski zvezi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva, pomembna za odločitev v sporu in na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, pravilno odločilo. Ob tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP).

Po določbi 392. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, a še niso vložile zahtevka, lahko uveljavijo to pravico po navedenih predpisih tudi po tem zakonu. ZPIZ-1 je pričel veljati 1. 1. 2000, pred tem pa je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju od 1. 4. 1992 do 31. 12. 1999 (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92). Pravica do vdovske pokojnine predstavlja pravico za primer zavarovančeve smrti (5. poglavje ZPIZ-1). Temeljni pogoj, to je smrt zavarovanca, po katerem tožnica uveljavlja pravico do pokojnine, je nastopil dne 13. 1. 1996, zato je bilo glede na določbo 392. člena ZPIZ-1 v tej zadevi potrebno uporabiti določbe ZPIZ/92, ki urejajo pogoje za pridobitev družinske pokojnine.

Ob predpostavki, da je umrli zavarovanec izpolnjeval pogoje iz 71. člena ZPIZ/92, pravico do družinske pokojnine lahko uveljavlja tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca živela z zavarovancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo in če izpolnjuje še katerega od pogojev iz 72. člena zakona.

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 71. člena ZPIZ/92, saj je ugotovilo, da je izvenzakonska skupnost med tožnico in pokojnim A.A. prenehala najkasneje 3. 8. 1995. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ni sporno, da je tožnica s pokojnim živela dalj časa v izvenzakonski skupnosti, v kateri se jima je rodil tudi sin A.B. in je imela do njega dolžnost preživljanja. Ker pa se je pokojni A.A. dne 3. 8. 1995 poročil z A.C., je od tedaj dalje zaradi sklenjene poroke obstajal zadržek za veljavnost izvenzakonske skupnosti med tožnico in pokojnim. Tudi, če bi tedaj izvenzakonska skupnost med tožnico in pokojnim še obstajala, takšna izvenzakonska skupnost v pravnih posledicah zaradi obstoja zakonske zveze z A.C., ne bi mogla biti izenačena z zakonsko zvezo. Da je izvenzakonska skupnost v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo med drugim ne sme obstojati razlog, zaradi katerega bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna (zakonska zveza enega ali obeh, sorodstvo partnerjev, mladoletnost enega ali obeh partnerjev, težja duševna prizadetost ali nerazsodnost enega ali obeh partnerjev). V konkretnem primeru tudi, če bi izvenzakonska skupnost med tožnico in pokojnim še obstajala, zaradi sklenjene zakonske zveze z A.C., ne bi bila veljavna. Razen tega je sodišče na podlagi tožničinih navedb ugotovilo, da je zanajzakonska skupnost med tožnico in pokojnim prenehala že pred tem.

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine je zato pravilen. Tožnica zadnja tri leta pred smrtjo A.A. 13. 1. 1996 ni živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. Zunajzakonska skupnost med tožnico in pokojnim je namreč najkasneje dne 3. 8. 1995 prenehala obstajati.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR) v 13. členu določa, da zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo; na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. V takih primerih, ko je sklenjena zakonska zveza, velja zakonska fikcija, da je zakonska zveza trajala do smrti enega od zakoncev, če ni bila poprej razvezana (64. člen) ali razveljavljena (42. člen zakona). Sodišče razveže zakonsko zvezo na podlagi sporazuma zakoncev in izpolnjenih pogojev iz 64. člena ZZZDR oziroma je razveljavljena pod pogoji iz 42. člena zakona. Pritožba že glede na definicijo zakonske zveze v 13. členu zakona, neutemeljeno vztraja, da bi sodišče moralo preprečiti sklepanje zakonske zveze tik pred smrtjo. Sodišče prve stopnje tudi ni z ničemer podpiralo sklenjene zakonske zveze med pokojnim in A.C., pač pa je le ugotavljalo dejstva o obstoju zakonske zveze, kot relevantno dejstvo za ugotovitev, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do družinske oziroma vdovske pokojnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilno pa je tudi tožbo v delu, s katerim tožnica uveljavlja plačilo razlike v družinski pokojnini v višini 10 % od 1. 2. 1996 dalje, zavrglo. Pravilno je zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), ki določa, da socialni spor v primerih, ko je stranka imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pa pritožbe ni vložila, ali pa jo je vložila prepozno, ni dopusten. Pri tem niso relevantne okoliščine, zaradi katerih pritožba ni bila vložena.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica prvostopno odločbo toženca št. ... z dne 7. 2. 1996 kot vlagateljica zahteve in hkrati zakonita zastopnica takrat mladoletnega sina, osebno prejela 13. 2. 1996. Pritožbe proti njej in pravilnemu pravnemu pouku ni vložila, zato je odločba z iztekom 15-dnevnega pritožbenega roka postala pravnomočna. Poseg v pravnomočno odločbo pa ni dopusten, razen z izrednimi pravnimi sredstvi in pod pogoji, ki so določeni v zakonu.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno, na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.