Jedro

Temeljno pravilo za določanje vrednosti (vseh vrst) podržavljenega premoženja vsebuje prvi odstavek 44. člena ZDen v zvezi s četrtim odstavkom 8. člena ZPVAS, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. To pravilo je dopolnjeno v določbi tretjega odstavka 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženki naložilo plačilo odškodnine za podržavljene nepremičnine, opredeljene v izreku, v skupni višini 81.192,21 DEM (41.512,93 EUR) na način in v roku, ki sta prav tako opredeljena v izreku, ter postavilo skrbnika za posebne primere (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za plačilo odškodnine v višini 336.157,00 EUR za lesno biomaso, ladjico in brod (II. točka izreka), ter sklenilo, da bo o pravdnih stroških odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožniki) s pravočasno pritožbo izpodbijajo uvodoma navedeno sodbo v zavrnilnem delu in uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajajo, da odškodnina po splošnih odškodninskih predpisih v smislu 10. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS) predstavlja tržno odškodnino oziroma odškodnino po sedanji tržni vrednosti po stanju v času podržavljenja, prav tako pa je zakonodajalec s to določbo agrarnim skupnostim priznal nadomestilo za izgubljeno korist, ki bi jo dosegli, v kolikor jim zemljišča in gozdovi ne bi bili podržavljeni. Agrarna skupnost X je pridobivala dohodek s prodajo lesa – lesne biomase, s podržavljenjem pa so člani te agrarne skupnosti ostali brez osnovnega vira dohodka, ki so ga utemeljeno pričakovali, v kolikor podržavljenja ne bi bilo. V kolikor bi zakonodajalec članom agrarnih skupnosti namenil zgolj odškodnino po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), bi tudi pristojnost odločati o višini te odškodnine prepustil Upravnim enotam. Tako pa jih je napotil na sodišče, ki jim naj prisodi odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih, torej tudi odškodnino za izgubljeni dohodek iz pričakovane prodaje lesne biomase, katerega pridobitev je preprečilo podržavljenje in za katerega so po dikciji ZPVAS njeni člani oškodovani. Takšna vrsta odškodnine je možna in priznana le z ZPVAS in to zgolj članom agrarnih skupnosti, ki so jo upravičeni uveljavljati pred pristojnim sodiščem. V ta namen je zakonodajalec sprejel ZPVAS kot lex specialis, ki opredeljuje dodatno višjo odškodnino od te, ki je določena po Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). V tem smislu je nepravilno stališče dosedanje sodne prakse, da bi naj odškodnino po 10. členu ZPVAS predstavljal samo matematični izračun vrednosti kmetijskih zemljišč in gozdov po Odloku, zato si tožniki s to pritožbo prizadevajo za njeno spremembo oziroma odstop od le-te. Denacionalizacijska odškodnina je lahko odškodnina v katerikoli obliki, tudi v obliki tržne vrednosti, kot je bila zahtevana s strani tožnikov, oziroma kot odškodnina za škodo, ki so jo utrpeli, ker so s podržavljenjem izgubili dohodek iz pridelovanja in prodaje lesa. Zatrjevana dejstva so tožniki dokazovali pred sodiščem prve stopnje z izvedenskim mnenjem izvedenca kmetijske stroke A. A. z dne 20. 3. 2002 in z dne 23. 12. 2002. Iz cenitvenih poročil izhaja, da je izvedenec izračunal višino odškodnine z upoštevanjem njene tržne vrednosti z izgubljeno koristjo. Tožnikom tako po mnenju pritožbe v skladu z 10. členom ZPVAS pripada zahtevana odškodnina po tržni vrednosti nepremičnin in odškodnina za lesno biomaso v višini 304.357,00 EUR. Tožniki zahtevajo izplačilo izgubljenega dohodka v obliki obveznic toženke, zato je zavezanec za njeno izplačilo toženka. Dejstvo, da ladjica in brod nista navedena v odločbi o podržavljenju, po mnenju pritožbe še ne pomeni, da nista bila podržavljena. Treba je upoštevati, da gre zgolj za obrazec odločbe, ki se je uporabljal v vseh podržavljenjih in je bil izpolnjen včasih bolj in včasih manj natančno, še posebej glede premičnin, za katere ni bilo registra, ki bi zahteval konkretizacijo podržavljenih premičnin, kot je zemljiška knjiga za nepremičnine. V naravi so vsi vedeli kaj in v katerem obsegu je bilo podržavljeno, listinsko, v registrih in v sami odločbi o podržavljenju pa niso bile navedene vse parcelne številke, tako je bilo tudi v obravnavani zadevi. Vsi prebivalci v X so vedeli, da je bilo podržavljeno celotno posestvo Agrarne skupnosti X z vsemi njenimi premičninami in nepremičninami. Dejstvo, da sta bila podržavljena tudi ladjica in brod, in vse navedene trditve sta s pisnima izjavama potrdila v relevantnem obdobju edina živeča tožnika B. B. in C. C. Vse ostale priče lahko zgolj posredno potrdijo podržavljenje ladjice in broda, ker so bile vse rojene po podržavljenju. To je razlog, da so tožniki dokazovali podržavljenje samo z dvema pričama, dejansko pa so za razjasnitev tega dejstva predlagali zaslišanje vseh tožnikov. Tožniki so predlagali, da se priči še dodatno zasliši z izrecnim vprašanjem, ali sta bila ladjica in brod podržavljena Agrarni skupnosti X. Ko je sodišče prve stopnje predlagani dokaz zavrnilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj bi zaslišanje teh prič bilo ključno za razjasnitev spornega dejanskega stanja v predmetni zadevi. Dejstvo, da sta bila ladjica in brod tudi po podržavljenju v uporabi (kot splošno ljudsko premoženje), še ne pomeni, da denacionalizacijski upravičenci niso upravičeni do odškodnine, kot to napačno razlaga izpodbijana sodba. Predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevku za plačilo odškodnine po tržni vrednosti ter zahtevku za plačilo odškodnine za ladjico in brod kot tudi odškodnine za stavbišče s stroškovno posledico, ter podredno, da jo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo pritožbene stroške.

Pravočasno so vložili tudi dopolnitev pritožbe, ki se nanaša na priglašene pritožbene stroške in predlog za taksno oprostitev ter ne predstavlja vsebinske spremembe podane pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti, v skladu s katerim mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (5. člena ZPP). Element pravice do izjave je tudi pravica stranke, da navaja dokaze in načelna dolžnost sodišča, da te dokaze izvede. Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče sme zavrniti posamezne dokazne predloge strank, vendar mora biti zavrnitev (ustavno) upravičena ter ustrezno obrazložena. Če sodišče ne izvede substanciranega dokaznega predloga, s katerim želi stranka dokazati pravno pomembno dejstvo, zagreši absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.1

7. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 31. 8. 2022 tožnike pozvalo, da v roku 30 dni pridobijo pisne izjave prič, katerih zaslišanje predlagajo v zvezi z uporabo ladjice in broda2. V zvezi z navedenim pozivom so tožniki s pripravljalnima vlogama z dne 30. 9. 2022 in z dne 7. 11. 2022 predložili pisni izjavi B. B. in C. C. s pojasnilom, da lahko navedena z zaslišanjem potrdita dejstvo, da sta bila podržavljena tudi ladjica in brod. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, navedena nista potrdila tožbenih trditev o nacionalizaciji ladjice in broda oziroma, da člani AS ladjice in broda niso mogli uporabljati zaradi nacionalizacije. Iz pisnih in podpisanih izjav namreč izhaja, da so člani Agrarne skupnosti X financirali izgradnjo broda in ladje in plačevali brodarja, ki je upravljal prevoz broda, ter da so vzdrževanje ladje in broda financirali iz zaračunane brodarine oziroma z lesom, ki so ga letno posekali na nabrežju reke Drave. Pri tem nista navedla, da bi se zaradi nacionalizacije leta 1948 karkoli spremenilo, C. C. je zgolj navedel, da so kmetje v letu 1958 zaradi nacionalizacije izgubili zemljo na levi strani reke Drave, zato je splav postal odveč in je vozil res v izjemnih primerih. Oba sta tudi navedla, da je bilo brod in ladjo mogoče uporabljati do izgradnje kanala za hidroelektrarno Zlatoličje. Iz navedenega tako ne izhaja, da bi kateri od navedenih znal izpovedati o nacionalizaciji ladje in broda, zato ju sodišče prve stopnje na podlagi sedmega odstavka 236.a člena ZPP v tej zvezi ni bilo dolžno zaslišati. Pogojev za zaslišanje prič, katerih pisnih izjav tožniki niso predložili, pa pritožba niti ne zatrjuje (drugi odstavek 236.a člen ZPP3).

8. ZPVAS je po vsebini denacionalizacijski predpis, ki dopolnjuje dotedanjo zakonsko ureditev ter odpravlja ugotovljene pomanjkljivosti in nedoslednosti. ZDen je namreč vračanje premoženja omejil le na posamezne fizične osebe in pri tem ni upošteval načina razlastitve agrarnih skupnosti, ZPVAS pa je bil sprejet z namenom, da se s ponovno vzpostavitvijo agrarnih skupnosti ustvari položaj, v katerem bo tudi ob drugačni, spremenjeni koncepciji lastnine mogoča vrnitev premoženja, ki je bilo primarno odvzeto agrarnim skupnostim in le posredno članom teh skupnosti, in vrnitev drugih premoženjskih pravic.4

9. Na vprašanje, katere predpise je treba uporabiti pri določanju odškodnine po 10. členu ZPVAS, je odgovorilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 206/2009. V citirani odločbi je zavzelo stališče, da je treba ZPVAS, ki v 10. členu napotuje na "odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih", razumeti tako, da napotuje na uporabo splošnih predpisov o odškodnini v primeru denacionalizacije, saj ne gre za odškodnino v klasičnem civilnopravnem smislu, pač pa odškodnino kot obliko denacionalizacije, kadar vrnitev premoženja kot primarna oblika denacionalizacije ni mogoča. Na tem področju pa je splošni in temeljni predpis ZDen. Vrhovno sodišče je pojasnilo specifičen položaj denacionalizacijskih zahtevkov (na vrnitev premoženja ali na plačilo odškodnine) in denacionalizacijskih upravičencev in zavezancev napram klasičnim civilnopravnim institutom ter ob izhodišču, da je ZPVAS eden od od tranzicijskih predpisov o vprašanjih lastninjenja in poprave krivic, zaključilo, da glede vprašanja odškodnine v primeru nemožnosti vrnitve premoženja v naravi ni utemeljenih razlogov za različno obravnavanje upravičencev po ZDen in upravičencev po ZPVAS. Navedeno razlago je utemeljilo tudi s pomočjo zakonodajnega gradiva v postopku sprejemanja ZPVAS. Čeprav se je besedilo določila o odškodnini od prve izdaje do sprejema zakona spreminjalo5, je bilo ob zadnji spremembi, v kateri je bil tekst oblikovan tako, kot je bil nato tudi sprejet, obrazloženo, da se predlog glede na prvo obravnavo, ki se je izrecno skliceval na ZDen tudi za primer, če so podane ovire za vrnitev premoženja v naravi, ni vsebinsko spremenil, pač pa je prišlo le do nomotehničnih sprememb.

10. Temeljno pravilo za določanje vrednosti (vseh vrst) podržavljenega premoženja vsebuje prvi odstavek 44. člena Zden v zvezi s četrtim odstavkom 8. člena ZPVAS, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. To pravilo je dopolnjeno v določbi tretjega odstavka 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa. Podzakonski predpis, ki to ureja, je Odlok. O zavezancu in načinu plačila odškodnine ZPVAS nima natančnejših določb, v skladu z ustaljeno sodno prakso je zavezanec za plačilo odškodnine po denacionalizacijskih predpisih Slovenski odškodninski sklad, sedaj toženka, in to v obliki obveznic.6 Sodišče prve stopnje je odločilo v skladu z vsem navedenim.

11. Vprašanje nadomestitve koristi zaradi nemožnosti uporabe podržavljenega (in vrnjenega) premoženja pa ne sodi v postopek vračanja premoženja (in zato ne v sklop vprašanj, ki jih ureja ZPVAS). V tej zvezi se (tudi za upravičence, ki jim je bilo premoženje vrnjeno po ZPVAS), uporabi drugi odstavek 72. člena ZDen7 kot splošno pravilo8, ki v razmerju do obligacijskih in stvarnopravnih predpisov predstavlja samostojno podlago za odškodninski zahtevek zaradi nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja, in sicer (le) za čas od začetka veljavnosti ZDen do vrnitve premoženja v naravi.9 Terjatev iz navedene določbe ZDen po svoji vsebini predstavlja nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel.10 Ustaljena sodna praksa je uveljavila stališče, da je zavezanec za plačilo izgubljene koristi tisti, ki je zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi.11 V primeru denacionalizacije v obliki odškodnine v obveznicah, prej Slovenske odškodninske družbe, sedaj pa toženke (torej ko nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi), se smiselno primerljivo varstvo položaja denacionalizacijskega upravičenca od uveljavitve ZDen dalje odraža v pravici do obresti po enotnem anuitetnem načrtu ne glede na trenutek pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Temeljne značilnosti obveznic je ZDen določil v 45. in 46. členu: nominirane so v nemških markah, izplačljive so v enakih polletnih obrokih v 20 letih, obrestna mera je šest odstotna in se glasijo na prinosnika. Ker se v času sprejema ZDen proces lastninjenja, ki naj bi pretežno zagotavljal sredstva za izdajo obveznic, še sploh ni začel, ZDen ni mogel določiti, kdaj se bodo lahko začele izplačevati odškodnine na podlagi obveznic. To je bilo urejeno v Zakonu o Slovenskem odškodninskem skladu (ZSOS) in na njegovi podlagi izdani Uredbi o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Uredba).12

12. Glede na navedeno ne gre pritrditi tožnikom, da jim po 10. členu ZPVAS gre odškodnina za izgubljeno korist po splošnih odškodninskih predpisih v obliki obveznic, ki bi jih bila dolžna izdati toženka. Niti pritožbene navedbe niti dejstvi, da je ZPVAS lex specialis ter da o odškodnini odloča sodišče, ne predstavljajo razumnih pravnih argumentov za odstop od navedene sodne prakse, pritožbeno sodišče pa jih prav tako ni našlo. Tožniki torej s tožbenim zahtevkom, s katerim od toženke zahtevajo plačilo nadomestila koristi za nemožnost uporabe podržavljenih gozdov v višini 304.357,00 EUR v obliki obveznic, ne morejo uspeti.

13. Pritožba navaja, da sta pravdni stranki sprejeli sporazumni dogovor o višini vrednosti kmetijskih zemljišč in gozdov. Temu ustrezno so tožniki s pripravljalno vlogo z dne 22. 11. 2022 zmanjšali tožbeni zahtevek tako, da so zahtevali odškodnino za podržavljena kmetijska zemljišča in gozdove v skupni višini 81.192,21 DEM. Sodišče prve stopnje je zahtevku v tem delu v celoti ugodilo.

14. Po mnenju pritožbenega sodišča je šteti, da so tožniki delno umaknili tožbo do prej zahtevane odškodnine v višini zatrjevane tržne vrednosti navedenih nepremičnin. (Delni) umik tožbe je neposredno učinkujoče procesno dejanje, ki ne more biti pogojno in ga tožnik ne more preklicati. Za tožnika umik učinkuje takoj, ko se z izjavo o umiku seznani sodišče.13 Tožniki si glede na navedeno niso mogli pridržati pravice do izplačila razlike do višine odškodnine po tržni vrednosti, ki bi jo uveljavljali v pritožbenem postopku, kot so navajali v pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2022. V posledici navedenega torej zahtevka za razliko od dosojene do tržne vrednosti kmetijskih zemljišč in gozdov ni (več), zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb v tej zvezi ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Tudi če sta bili odločbi o podržavljenju premoženja Agrarne skupnosti X pomanjkljivi in sta bila ladjica in brod po podržavljenju v uporabi kot splošno ljudsko premoženje, kot navaja pritožba, bi morali tožniki pravno relevantno dejstvo, da sta bila podržavljena tudi ladjica in brod, dokazati. Pri tem jim predloženi pisni izjavi prič oziroma tožnikov, na kateri se sklicuje pritožba, nista bili v pomoč, drugih pisnih izjav pa niso predložili (kot je obrazloženo zgoraj), zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

16. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP), saj s pritožbo niso uspeli (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Primerjaj VSL Sklep I Cp 1561/2017 z dne 20. 9. 2017. 2 Prvi odstavek 236.a člena ZPP: „Stranka lahko na poziv ali s soglasjem sodišča predloži sodišču pisne in podpisane izjave predlaganih prič o dejstvih, o katerih bi priča lahko izpovedala na naroku.“ 3 Če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna. 4 VSRS Sklep II Ips 283/2016 z dne 29. 6. 2017. 5 Predlog za izdajo zakona (Poročevalec DZ, št. 16/93) je določal: "Za vračanje premoženja agrarnih skupnosti se smiselno uporabljajo določbe ZDen. Če so podane ovire, zaradi katerih zemljišč ni mogoče vrniti, se uporabljajo določbe ZDen;" predlog za drugo obravnavo (Poročevalec DZ, št. 39/93) pa: "v primerih, kadar so podane ovire, zaradi katerih pravic ni mogoče vrniti, pripada agrarni skupnosti odškodnina, odmerjena po metodologiji, ki jo določi Vlada Republike Slovenije." V obrazložitvi je bilo pojasnjeno, da je osnovni zakon, ki rešuje vprašanje vračanja nacionaliziranega premoženja ZDen in to tudi v primeru ovir za vračanje. V tretjem branju (Poročevalec DZ št. 1/94) je bilo besedilo oblikovano tako, kot se glasi sedaj 10. člen ZPVAS (sicer še z dostavkom "če ni s tem zakonom določeno drugače"), obrazloženo pa je bilo, da se predlog glede na prvo obravnavo ni vsebinsko spremenil in je prišlo le do nomotehničnih sprememb. 6 Primerjaj VSRS Sklep II Ips 553/2001 z dne 14. 2. 2002, VSRS sodba in sklep II Ips 180/2013 z dne 28. 8. 2014, VSRS sodba II Ips 174/2015 z dne 22. 12. 2016. 7 Odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, se ne priznavajo. 8 VSRS Sklep II Ips 283/2016 z dne 29. 6. 2017. 9 VSRS Sodba II Ips 587/94 z dne 9. 12. 1994, VSRS Sklep II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998. 10 VSRS Sklep II Ips 102/2016 z dne 6. 10. 2016. 11 VSRS Sodba II Ips 296/2015 z dne 22. 5. 2017, VSRS sodba II Ips 98/2015 z dne 14. 4. 2016. 12 VSRS Sklep II Ips 102/2016 z dne 6. 10. 2016. 13 A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 217.