Jedro

Tožena stranka je tožnici neupravičeno znižala plačo v vtoževanem obdobju, saj o tem ni sprejela nobenega sklepa in delavci, tudi tožnica, niso podpisali soglasja za znižanje plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni - od bruto plače za januar 2013 v višini 196,16 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.2.2013 dalje do plačila; - od bruto plače za februar 2013 v višini 238,26 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.3.2013 dalje do plačila; - od bruto plače za marec 2013 v višini 287,87 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2013 dalje do plačila; - od bruto plače za april 2013 v višini 239,65 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.5.2013 dalje do plačila; - od bruto plače za maj 2013 v višini 233,60 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2013 dalje do plačila; - od bruto plače za junij 2013 v višini 239,51 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.7.2013 dalje do plačila; - od bruto plače za julij 2013 v višini 224,84 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.8.2013 dalje do plačila; - od bruto plače za avgust 2013 v višini 214,48 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2013 dalje do plačila; - od bruto plače za september 2013 v višini 223,75 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2013 dalje do plačila; - od bruto plače za oktober 2013 v višini 233,60 EUR obračunati in zanjo vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2013 dalje do plačila; - od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2012 v višini 763,06 EUR obračunati in zanjo vplačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici iz zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2.7.2012 dalje do plačila; - od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 783,66 EUR obračunati in zanjo vplačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici iz zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2.7.2013 dalje do plačila; - od bruto zneska regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 328,81 EUR obračunati in zanjo vplačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožnici iz zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2.7.2014 dalje do plačila (I. točka izreka).

Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi, da je tožnica toženki dolžna plačati odškodnino v višini 30.442,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 1.930,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do navedb, da je tožnica v vtoževanem obdobju prejemala višjo osnovno plačo, kot bi ji pripadala po pogodbi o zaposlitvi in aneksu z dne 20. 9. 2007, kar je priznala tudi sama. Tožnica je ves čas prejemala višjo plačo, kot bi ji pripadala glede na pogodbo o zaposlitvi. V aneksu k pogodbi o zaposlitvi so osnovna plača in dodatki res opredeljeni nekoliko nerodno, vendar bi moralo ne glede na morebitno nepravilnost glede obračunavanja plač po plačilnih listah, sodišče preveriti vse izplačane zneske in ugotoviti, da je bila kljub zmanjšanju plača še vedno višja od plače iz pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče postavljenih zneskov ni preizkusilo, se sodba v tem delu ne da preizkusiti.

Sodišče je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, ker je ugotovilo, da tožnica pri svojem delu ni ravnala hudo malomarno. Tožnica je bila že po prvi pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 7. 2006 dolžna spremljati višino dnevnic, saj je bilo v pogodbi opredeljeno, da tožnica opravlja tudi druga pisarniška dela po nalogu direktorja v okviru svoje usposobljenosti. Ker se tožnica z drugimi sodelavci ni razumela, jo je direktor premestil in ji naložil dodatne naloge. Priča A.A. je izpovedala, da je bil obseg dela, vključno z višino dnevnic samoumeven in da ni bilo posebnega uvajanja. S tožnico sta delali v isti pisarni in na voljo sta imeli revijo B., v kateri so bile objavljene višine dnevnic. Da je bil vnos pravilne višine dnevnice tožničina zadolžitev, so izpovedale tudi ostale priče, zato je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega pa je v zvezi s tem podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj gre za nasprotje med razlogi sodbe in zapisniki o izvedbi dokazov oz. vsebino listin. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno uporabilo 177. člen ZDR-1, ko je presojalo tožničino hudo malomarnost in kršilo tudi določbo OZ, ki v 6. členu določa, da morajo udeležencu pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo (skrbnost dobrega strokovnjaka). Tožnica je bila zaposlena na dokaj zahtevnem delovnem mestu, ima univerzitetno izobrazbo in je bila za to delovno področje edina, zato je bilo od nje pričakovati, da bo sledila zakonodaji s svojega področja, na kar je računal tudi direktor. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri tem pa upošteva pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do odločitve pritožbenega sodišča dalje do plačila.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Pritožba je neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka tožnice v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevanih kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom po tožbi ugotovilo, da je tožena stranka tožnici neupravičeno znižala plačo v vtoževanem obdobju, saj o tem ni sprejela nobenega sklepa in delavci, tudi tožnica, niso podpisali soglasja za znižanje plače. Prav tako se niso odrekli plačilu regresa za letni dopust. Ugotovilo je, da so neutemeljene navedbe tožene stranke, da je bila tožnici plača znižana zaradi njene domnevne neuspešnosti pri delu in da dejstvo, da je tožnica kljub znižanju plače ostala na delu pri toženi stranki, ne pomeni, da gre za konkludentno ravnanje, na podlagi katerega bi bilo moč sklepati, da je tožnica na znižanje plače in neizplačilo regresa za letni dopust pristala. Svojo odločitev je pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 18. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) o izjavi volje, in na določbo 1. odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) povsem enako določbi 1. odstavka 15. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je veljal v letu 2012, ter 52. člena ZDR-1, vsebinsko enakega kot 50. člen ZDR. Tožnici je vtoževane zneske razlik v plači dosodilo, saj je ugotovilo, da zneski izhajajo iz obračunskih list, ki jih je predložila tožnica. Odločitev o zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 2012 in sorazmerni del regresa, glede na trajanje tožničinega delovnega razmerja v letu 2013, za leto 2013 pa temelji na določbah 1., 2. in 4. odstavka 131. člena ZDR (za leto 2012) in ZDR-1 (za leto 2013).

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev in tožnici dosodilo vtoževane razlike v plačah. Iz obrazložitve v točki 4 izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da so višine vsakomesečnih znižanj plače razvidne iz tožničinih obračunskih listov plač in sicer pod rubriko "razno-zmanj.plače po sklepu 2013", zato tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni preizkusilo v tožbenem zahtevku postavljenih zneskov. Ker se sodišče v sodbi sklicuje na listine v spisu in na podlagi ugotovitve, da so zneski zmanjšanj, razvidni iz plačilnih list, enaki vtoževanim zneskom, mu zneskov iz izreka sodbe, ki jih je sodišče tožnici dosodilo, dejansko ni bilo potrebno prepisovati še v obrazložitev. Sodba se tako da preizkusiti, zato so pritožbene navedbe o tem, da se sodba v tem delu ne da preizkusiti, neutemeljene.

8. Pritožbeno sodišče tudi ne more upoštevati navedb tožene stranke, da je tožnica v vtoževanem obdobju ves čas prejemala višjo plačo od plače določene s pogodbo o zaposlitvi in aneksom z dne 20. 9. 2007. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje znižanje plač temelji na sklepu iz leta 2013, ki pa ga tožena stranka ni predložila kot dokaz. Iz njenih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje izhaja, da naj bi bile plače tožnici znižane zaradi njene neuspešnosti pri delu, vendar pa tudi tega tožena stranka ni dokazala.

9. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi za plačilo odškodnine v 30.442,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. To škodo naj bi tožnica toženi stranki povzročila, ker kot prometnica pri svojem delu namenoma ali iz hude malomarnosti od leta 2012 ni spreminjala višine dnevnic, tako da so bile te delavcem obračunane v napačnih zneskih. Sodišče prve stopnje je v točkah 6 in 7 obrazložitve podrobno obrazložilo, zakaj tožničino ravnanje ni bilo niti hudo malomarno. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe s tem v zvezi pa dodaja, da je tožnica dejansko imela v opisu delovnega mesta prometnik, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, določena tudi druga pisarniška dela po nalogu direktorja. Kot izhaja iz osebnih podatkov, ki jih je ob zaslišanju navedla tožnica, je po izobrazbi univ. dipl. inž. tehnologije prometa, torej ima dejansko univerzitetno izobrazbo, kar poudarja tožena stranka v pritožbi, vendar prometne smeri in ne smeri s področja računovodstva. To delo je prevzela od delavke A.A., ob prevzemu pa ni bila seznanjena z načinom dela in tudi ni bila opozorjena, da mora kontrolirati višine dnevnic, ki so bile vnesene v računalniški program. Zaradi tega je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da od tožnice, glede na način prevzema dela obračunavanja dnevnic in potnih nalogov, ni mogoče pričakovati ravnanja skrbnosti strokovnjaka in zato ni ravnala s hudo malomarnostjo, ko ni niti pomislila, da bi morala spremljati in popravljati višine dnevnic v računalniškem programu. Iz njene izpovedi izhaja tudi, da je ob brskanju po internetu ugotovila, da so se dnevnice v letu 2012 znižala in je o tem obvestila računovodkinjo, ki pa ji je dejala, da to velja samo za javni sektor. Šele potem, ko je obvestila novo računovodkinjo, je ta s tem seznanila tudi direktorja.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izpovedi zaslišanih prič in strank in ugotovilo, da tožnica ni bila opozorjena, da je dolžna spreminjati višine dnevnic. Ob tem ni mogoče zanemariti dejstva, da je o spremembi višine dnevnic obvestila tudi računovodstvo, vendar ji je bilo rečeno, da se ta sprememba na toženo stranko ne nanaša, ker velja le za javni sektor. Tako je sodišče prve stopnje dejansko stanje tudi v tem delu pravilno ugotovilo, pritožbeni očitek o nasprotju med razlogi sodbe in zapisniki o izvedbi dokazov, pa je neutemeljen, saj iz pritožbe izhaja, da se tožena stranka ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo določbe 177. člena ZDR-1. Ta v 1. odstavku določa, da je dolžan delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to škodo dolžan povrniti. Sodišče je pravilno obrazložilo, zakaj tožnici ni mogoče očitati, da bi morala ravnati s skrbnostjo strokovnjaka. Tožnica ni bila strokovnjak za obračunavanje dnevnic, ob razporeditvi na to delo, pa je na to, da je potrebno spreminjati višino dnevnic v računalniškem programu ni opozorila niti predhodnica, pa tudi direktor in računovodkinja ne.

12. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165., 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla.