Jedro

Dogovor o odstopu od izvršbe, ki ga je šteti kot poravnavo, pa se lahko izpodbija iz enakih razlogov kot vsaka druga pogodba (94. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Napake volje pa ni mogoče uveljavljati z ugovorom zoper zahtevek nasprotne stranke, temveč le s tožbenim zahtevkom za razveljavitev pogodbe, ki pa ga toženka ni postavila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvo tožena stranka sama krije svoje stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je prvo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v 15 dneh dolžna tožniku plačati 2.652,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 12. 2011 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 579,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. O podrejenem zahtevku zoper drugo toženo stranko glede na ugoditev zahtevku zoper prvo toženo stranko ni odločalo.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, nepopolno ali napačno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje oziroma podrejeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa zatrjevana odločilna dejstva, svojo odločitev v dejanskem pogledu ustrezno utemeljilo in na podlagi ugotovljenih dejstev tudi napravilo pravilne dejanske zaključke. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je toženka kot zakonita zastopnica mladoletnega upnika podala izjavo, da v primeru, da tožnik takoj plača 120.000,00 SIT odstopa od izvršbe v zadevi opr. št. I 03/529 in da je tožnik znesek 120.000,00 SIT tudi takoj poravnal. Tožnik je svoj zahtevek utemeljeval na dejstvu sklenjenega dogovora, ko se je toženka zavezala odtopiti od izvršbe, zaradi česar je bila z nakazilom zneska na njen transakcijski račun na podlagi izvršbe v zadevi opr. št. I 03/529 neupravičeno obogatena. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo pravno naravo navedenega dogovora o odstopu od izvršbe, ni prekoračilo trditvene podlage, saj je s tem le opravilo subsumpcijo dejanskega stanja pod določeno pravno normo, sicer pa sodišče pri odločanju ni vezano na pravno podlago tožbe, temveč le na dejanske trditve.

7. Glede navedb pritožnice, da je izjavo o odstopu od izvršbe napisala oziroma podpisala pod pritiskom oziroma stresom, zaradi česar bi sodišče moralo njeno izjavo šteti za nično, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da takšne navedbe, tudi če bi bile izkazane, ne bi mogle pripeljati do ničnosti pogodbe, ampak do njene izpodbojnosti. Predmetni dogovor o odstopu od izvršbe, ki ga je šteti kot poravnavo, pa se lahko izpodbija iz enakih razlogov kot vsaka druga pogodba (94. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Napake volje pa ni mogoče uveljavljati z ugovorom zoper zahtevek nasprotne stranke, temveč le s tožbenim zahtevkom za razveljavitev pogodbe, ki pa ga toženka ni postavila.

8. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, čemur pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, je bila podlaga (razlog) poravnave ravno v odpravi spora glede plačila zapadlih preživninskih obveznosti. Toženka sicer v pritožbi izpostavlja, da je bilo z izplačilom zneska 2.652,53 EUR izvršeno plačilo nezapadlih preživninskih obrokov, katerim se toženka ni odpovedala in se jim tudi ni mogla odpovedati, vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženka kljub izrecnim navedbam tožnika, da je kasneje zapadle obroke preživnine (po januarju 2004) vse poravnal, v pravočasnih navedbah ni konkretizirano navajala, da tožnik teh obrokov ni poravnaval. Povzemala je le sklep izvršilnega sodišča, o tem koliko je znašala celotna terjatev (z obrestmi) do januarja 2004 in koliko so znašali preživninski obroki od januarja 2004 do maja 2004, kateri so bili zavarovani s predhodno odredbo. Pritožbeno sodišče zato trditev, da se sporno nakazilo 2.652,53 EUR nanaša na nezapadle obroke preživnine, katerim se toženka ni mogla odpovedati, ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zavrniti je tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati ugotovitve izvršilnega sodišča, da terjatev ni bila preplačana. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da pravdno sodišče ni vezano na odločitev, ki jo je predhodno sprejelo izvršilno sodišče, saj zahtevek temelji na drugačni pravni in postopkovni podlagi. Izvršilno sodišče v postopku odločanja o predlogu za nasprotno izvršbo namreč ni presojalo o dogovoru strank glede umika izvršbe.

9. Glede pojasnila sodišča prve stopnje, da bi toženka v primeru neplačila nezapadlih preživninskih obrokov lahko ponovno zahtevala vložitev izvršbe, je ugotoviti, da v primeru s predhodno odredbo zavarovanih občasnih dajatev, ko gre za zneske zakonitih preživnin, ne velja enaka ureditev kot za izterjavo drugih vrst s predhodno odredbo zavarovanih terjatev, temveč se izvršba za te terjatve vrši v skladu s specialno določbo 106. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju brez vsakokratnega upnikovega predloga za izvršbo. V skladu z navedeno določbo namreč sodišče tudi že dovoli izvršbo za te zneske po njihovi zapadlosti. Zgoraj navedeno napačno pojasnilo o načinu izvršbe s predhodno odredbo zavarovanih preživninskih terjatev pa ni v ničemer vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

10. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da sta se tožnik in toženka v letu 2004 dogovorila o odstopu od izvršbe glede zapadlih preživninskih obveznosti, kar potrjuje tudi okoliščina, da tožnica vse od takrat v predmetni izvršilni zadevi ni predlagala nobenih dodatnih aktivnosti glede izterjave preživninskih terjatev, je pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da je bila toženka že ob prejemu zarubljenega zneska v višini 2.652,53 EUR dne 5. 12. 2011 v slabi veri oziroma je ravnala nepošteno, ko zarubljenega zneska ni želela vrniti, zaradi česar je tožniku v skladu s 193. členom OZ dolžna od takrat plačati zakonske zamudne obresti. Na navedeno pa tudi ne more vplivati dejstvo, da je v izvršilnem postopku bil predlog tožnika za nasprotno izvršbo zavrnjen, saj bi se tožnica morala zavedati, da se je s podano izjavo dne 6. 1. 2004 odpovedala delu zapadlih preživninskih obveznosti, česar pa izvršilno sodišče ni moglo upoštevati.

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), sicer pa pritožbenih stroškov niti ni specificirala.