Jedro

Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. Zakon ne predpisuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora o navedenem sodišče presoditi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Pravica dediča, ki se sklicuje na ustni dogovor, je manj verjetna v primerjavi s pravico dediča, ki zatrjuje obstoj terjatve, za kar ima podlago v notarskem zapisu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. do V. točka izreka) potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Grosupljem (v nadaljevanju: sodišče) je prekinilo zapuščinski postopek ter na pravdo napotilo dediča A. A. in B. B. Dedič A. A. je bil na pravdo napoten zaradi dokazovanja, da je zapustnica dediču B. B. podarila denarna sredstva v višini 50.000 EUR za poplačilo terjatve iz pogodbe o preužitku z dne 8. 7. 2014, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 404/14 (II. točka izreka). Dedič B. B. pa je bil napoten na pravdo zaradi dokazovanja, da mu je zapustnica terjatev v višini 30.000 EUR iz pogodbe o preužitku z dne 8. 7. 2014, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 404/14, odpustila in da terjatev ne spada v zapuščino (III. točka izreka). Dedičema je bil za vložitev tožbe določen rok 30 dni od pravnomočnosti izpodbijanega sklepa (IV. točka izreka); v primeru, da tožbe ne bosta vložila, pa se bo zapuščinski postopek nadaljeval in končal ne glede na zahtevke, zaradi katerih sta bila napotena na pravdo (V. točka izreka).

2. Dedič B. B. vlaga pritožbo zoper III. do V. točko izreka in uveljavlja procesne kršitve, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi oz. spremeni, tako da zaradi dokazovanja obstoja terjatve v višini 30.000 EUR na pravdo napoti dediča A. A. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Poudarja, da bi moral biti na pravdo napoten dedič A. A. Ta bi moral dokazati obstoj zapustničine terjatve v višini 30.000 EUR iz pogodbe o preužitku z dne 8. 7. 2014, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV 404/14, in sicer z dodatnim napotilom, da ta terjatev spada v zapuščino. Pravica dediča A. A., ki zatrjuje obstoj terjatve, je manj verjetna. V obravnavanem primeru gre za dokazovanje obstoja terjatve, torej pozitivnega dejstva. Obstoj terjatve zatrjuje dedič A. A., tega dejstva pa med zapuščinskim postopkom ni uspel dokazati, zato bi moral biti napoten na pravdo, saj je njegova pravica manj verjetna.

Sodišče je spregledalo, da je dejstvo o zapustničinem odpustu dolga v višini 30.000 EUR dokazano. Terjatev je ugasnila še za časa zapustničinega življenja. Navedeno je potrdil C. C. po svoji pooblaščenki.

Pritožnik poudarja, da zapustnici še v času njenega življenja zaradi odpusta dolga terjatve ni bil dolžan poplačati; pokojna pa je želela, da navedeni znesek ne spada v zapuščino in se mu ne všteva v njegov dedni delež. Dolg mu je izrecno odpustila. Opozarja na pomanjkljivost sklepa, ker v njem niso obrazložena vsa odločilna dejstva. Glede dejstva, ali terjatev spada v zapuščino ali ne, sploh ni navedb. To dejstvo pa je odločilnega pomena.

3. Pritožba je bila vročena dediču A. A., ki je nanjo podal odgovor. V njem pritrjuje argumentaciji, naziranjem in zaključkom sodišča ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Določba prvega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) daje sodišču podlago za prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev strank na pravdo ali na upravni postopek, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Med dedičema obstaja spor o (ne)obstoju terjatve v znesku 30.000 EUR, ki naj bi jo imela zapustnica glede na zapis v pogodbi o preužitku, sklenjeni 8. 7. 2014 v obliki notarskega zapisa. Dedič B. B. trdi, da mu je zapustnica to obveznost plačila še v času njenega življenja odpustila. Želela je, da navedeni znesek ne spada v zapuščino in da se mu ne všteva v njegov dedni delež.

6. V obravnavani zadevi so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Zakon ne predpisuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora o navedenem sodišče presoditi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera.1

7. Dedič B. B. je zatrjeval, da mu je zapustnica dolg odpustila. To trditev je sodišče pravilno umestilo pod določbo 29. člena ZD, po kateri se odpust dolga šteje za darilo. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje2. Temu stališču je sledilo tudi sodišče. Iz pogodbe o preužitku z dne 8. 7. 2014 jasno izhaja obveznost dediča B. B. do zapustnice v višini 30.000 EUR. V takem primeru, ko obstaja tako močan dokaz, dedič pa trdi, da mu je bila ta terjatev odpuščena in da je zapustnica celo želela, da navedeni znesek ne spada v zapuščino, se na pravdo napoti dediča, ki zatrjuje drugačen dogovor, kot ga izkazuje pogodba v notarskem zapisu. Pravica dediča B. B., ki se sklicuje na ustni dogovor, je manj verjetna v primerjavi s pravico dediča A. A., ki zatrjuje obstoj terjatve, za kar ima podlago v prej navedenem notarskem zapisu.

8. Pritožbeno izpostavljanje, da bi moral dedič A. A. dokazati pozitivno dejstvo – obstoj terjatve – je za odločitev pravno nepomembno. Neutemeljena pa so tudi pritožbena zatrjevanja o pomanjkljivi obrazložitvi oz. odsotnosti odločilnih dejstev v izpodbijanem sklepu. Pritožnik je zatrjeval, da mu je bila terjatev odpuščena in da je bila zapustničina želja, da znesek v višini 30.000 EUR ne sodi v zapuščino. Sodišču se glede zadnjega dela ni bilo treba posebej izjasnjevati. Odločitev o morebitnem odpustu dolga in o zapustničini želji, da znesek ne sodi v zapuščino ter se ne všteva v pritožnikov dedni delež, je prepuščena pravdnemu sodišču. Zapuščinsko sodišče je le izpostavilo trditveno podlago pritožnika in pri tem ni prezrlo njegovih zatrjevanj, da sporna terjatev ne spada v zapuščino.

9. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Odločitev je pravilna in vsebuje pravilne ter popolne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD – pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep v izpodbijanih točkah (III. do V. točka izreka).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

1 Primerjaj dr. Božič Penko A.: Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten, št. 2/2003. 2 Primerjaj sklepe II Cp 1059/2019, II Cp 2266/2018 in II Cp 173/2013.