Jedro

Pravnomočnost odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja (tožnik je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: deloma sedeče, deloma stoječe delo, brez počepanja, s polnim delovnim časom od 7. 12. 2006 dalje) ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. To je mogoče samo v primeru ugotovljenih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost, bodisi v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Do vprašanja, ali je pri tožniku po pravnomočni invalidski odločbi prišlo do poslabšanja oziroma do sprememb v zdravstvenem stanju, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, oziroma so dokazna ocena ter zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem, posledično pa odločitev v nasprotju z institutom pravnomočnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe, s katerim je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi fizičnimi razbremenitvami in so mu bile na tej podlagi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I., II., III. in V. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo prvi odstavek izreka odločbe toženca št. ... z dne 13. 3. 2014 in prvi odstavek izreka odločbe toženca št. ... z dne 11. 11. 2013 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: delo se opravlja deloma sede, deloma stoje, brez počepanja, pogostega globokega pripogibanja, dolgotrajne prisilne drže trupa, normiranega dela in dela z vibracijskimi stroji ter težkega fizičnega dela s polnim delovnim časom od 26. 10. 2011 dalje. Hkrati je odločilo, da bo o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe in da je toženec dolžan tožniku v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 262,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za izpolnitev do plačila (I., II., III in V. točka izreka). S IV. točko izreka pa je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v delu, da se mu od 30. 9. 2013 dalje prizna pravica do dela s polovičnim delovnim časom in s tem povezane pravice iz invalidskega zavarovanja.

2. Zoper I., II., III. in V. točko izreka je toženec iz vseh pritožbenih razlogov vložil pritožbo. Navaja, da je sodišče v predmetni zadevi pritegnilo sodnega izvedenca specialista nevrologa, ki je izdelal pisno izvedensko mnenje in njegovo pisno dopolnitev, mnenje pa je podal tudi ustno zaslišan na naroku za glavno obravnavo. V sodbi sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve navaja, da v celoti sprejema pisno izvedensko mnenje in izpoved izvedenca, hkrati pa sprejema odločitev, ki je v nasprotju z izdelanim izvedenskim mnenjem, pri čemer sodišče samo razlaga, kakšen naj bi bil miselni tok sodnega izvedenca pri izdelavi dopolnilnega izvedenskega mnenja z dne 16. 2. 2016 in to v nasprotju z izrecnimi in jasnimi zapisi sodnega izvedenca. Sodišče je z navedenim zagrešilo kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). S takšnimi kršitvami pa je posledično povzročilo nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Po mnenju toženca je sodni izvedenec v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 18. 2. 2016 jasno in prepričljivo pojasnil, zakaj razbremenitve, ki jih je zapisal v prvotnem izvedenskem mnenju z dne 23. 11. 2015, niso potrebne in nikakor ni mogoče zaključiti, da je sodni izvedenec pisno izvedensko mnenje spremenil, ker tožniku iz razloga pravnomočnosti ne bi bilo mogoče priznati novih omejitev. Pojasnil je, da le-te niso potrebne, da ni prišlo do poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja in je delovno mesto blagajnika zanj ustrezno oziroma ga je zmožen opravljati. Delovno mesto blagajnik je tako po mnenju izvedenskih organov kot sodnega izvedenca, za tožnika ustrezno oziroma ga je zmožen opravljati. Na tem delovnem mestu tako ni prišlo do nove invalidnosti. Pa tudi pred tem je bil tožnik po nastanku invalidnosti razporejen na ustrezno delovno mesto in je v bil uživalec nadomestila za invalidnost. Pravnomočnost odločb toženca nedvomno preprečuje priznanje novih pravic, vendar pa to ni edini in odločilen razlog, zakaj tožniku ni mogoče priznati novih pravic. Sama pravnomočnost odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja se razteza preko dneva, ko ta odločba postane pravnomočna ter obstoji in zajema celotno dejansko in pravno stanje vse dotlej, dokler ne pride do objektivno potrjenih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost. Dodatne omejitve je mogoče priznati le pod pogojem, da je po izdaji zadnje pravnomočne odločbe tožene stranke prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da je prišlo do spremembe v stanju invalidnosti. V kolikor do sprememb v zdravstvenem stanju ni prišlo, tudi novih omejitev in s tem novih pravic, ni mogoče priznati, niti s kasnejšim datumom ne. To jasno izhaja iz 126. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2). Tudi potreba po dodatnih omejitvah je namreč nova invalidnost, novo invalidnost pa je mogoče ugotoviti in pravice na njeni podlagi priznati le, če je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost. Ker spremembe v zdravstvenem stanju tožnika, ki bi povzročile novo invalidnost, do 13. 3. 2014 niso izkazane, tožniku v tem socialnem sporu ni mogoče priznati dodatnih razbremenitev. V kolikor bi sodišče odločilo pravilno in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo, bi moralo drugače, upoštevajoč 154. člen ZPP, odločiti tudi o stroških postopka. Tudi sicer je sodišče prve stopnje nove pravice iz invalidskega zavarovanja tožniku priznalo v nasprotju z določbo 126. člena ZPIZ-2. 3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in vztraja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi vsebinsko materialno pravilno odločilo, vključno glede stroškov postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik z odločbo z dne 22. 10. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 20. 12. 2006 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: deloma sedeče, deloma stoječe delo, brez počepanja, s polnim delovnim časom od 7. 12. 2006 dalje.

6. V zvezi s presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 13. 3. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 1. 1. 2013 je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem specialistom nevrologom. Ta je podal osnovno mnenje, ki ga je zaradi pripomb tožnika, še dopolnil, bil pa je izvedenec, ker se tožnik tudi z dopolnilnim mnenjem ni strinjal, še zaslišan.

7. V prvotnem osnovnem mnenju (listovna št. 36) je izvedenec menil, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki. Za delo „blagajnik“ je glede na opis z dne 11. 10. 2013 zmožen. Invalidnost je nastala zaradi posledic poškodbe izven dela od 7. 12. 2006. Dodatno pa je še zapisal, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti, zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom in z omejitvami, kjer se delo opravlja deloma sede, deloma stoje in brez počepanja, kjer ni pogostega globokega pripogibanja, dolgotrajne prisilne drže trupa, normiranega dela in dela z vibracijskimi stroji ter težkega fizičnega dela. V dopolnilnem mnenju (od listovne št. 48 do vključno 50) je posebej pojasnil razloge, zaradi katerih ni sledil nevrokirurgu, ki je v izvidu predlagal časovno razbremenitev ter hkrati, da pri tožniku ni prišlo do pomembnejšega poslabšanja zdravstvenega stanja do dneva izdaje izpodbijane dokončne odločbe z dne 13. 3. 2014 in da je zato še nadalje podana III. kategorija invalidnosti v nespremenjeni obliki ter ponovno poudaril, da je za delo blagajnik glede na opis z dne 11. 10. 2013, zmožen. Povsem enako je pojasnil tudi na zaslišanju, da tožnikova funkcionalnost v smislu motorike in funkcije gibalnega sistema ni prizadeta, zaradi česar ni utemeljenih razlogov za časovno razbremenitev, ni pa ugotavljal, da bi prišlo pri tožniku do poslabšanja zdravstvenega stanja.

8. Sodišče prve stopnje je pisno izvedensko mnenje in izpoved izvedenca v celoti sprejelo, hkrati pa tožniku priznalo nove pravice iz invalidskega zavarovanja od prvega naslednjega dne po pravnomočnosti odločbe z dne 19. 9. 2011, to je od 26. 10. 2011 dalje. Zato je utemeljen pritožbeni očitek, da je prišlo do absolutne bistvene kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin.

9. Bistvo v tej zadevi je, da je odločba z dne 22. 10. 2007, kakor tudi zadnja odločba z dne 19. 9. 2011, pravnomočna. Pravnomočnost odločbe pa ob nespremenjenem dejanskem stanju preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Priznanje novih pravic je mogoče samo v primeru ugotovljenih takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki povzročajo novo invalidnost, bodisi v okviru iste ali druge kategorije invalidnosti. Tako je glede na pravnomočno odločbo z dne 22. 10. 2007 dodatne omejitve mogoče priznati le, če je po izdaji zadnje pravnomočne odločbe pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma do sprememb v zdravstvenem stanju, ki narekujejo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

10. Do vprašanja, ali je pri tožniku po pravnomočni odločbi z dne 22. 10. 2007 oziroma po pravnomočni odločbi z dne 19. 9. 2011 prišlo do poslabšanja oziroma do sprememb v zdravstvenem stanju, pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma je dokazna ocena ter zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenskim mnenjem in ugotovitvami izvedenca, posledično pa odločitev v nasprotju z institutom pravnomočnosti. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje ponovno dokazno ocenilo izvedensko mnenje izvedenca, izrecno o tem, ali je pri tožniku od pravnomočnosti zadnje odločbe prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in do takšnega poslabšanja, da so potrebne dodatne omejitve pri delu, ki predstavljajo podlago za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Samo v takem primeru bo glede na pravnomočno odločbo, tožniku lahko priznalo dodatne omejitve pri delu oziroma nove pravice iz invalidskega zavarovanja ter štelo, da sta izpodbijani odločbi nepravilni in nezakoniti.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in na podlagi 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II. III. in V.) razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da so stroški odgovora na pritožbo nadaljnji stroški postopka, kar pomeni, da bo sodišče prve stopnje odločilo tako o stroških postopka, kakor tudi o stroških odgovora na pritožbo.