Jedro

Skladno s 3. odstavkom 86. člena ZPP lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Določba tega odstavka ne velja le v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (4. odstavek 86. člena ZPP). Ker tožnik revizije ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, niti ni zatrjeval, da ima sam opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo utemeljeno, na podlagi 1. odstavka 91. člena ZPP, kot nedovoljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnikovo vlogo - pritožbo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča RS zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da mu v sodbi pritožbenega sodišča Psp 236/2014 z dne 25. 9. 2014 ni bil dan pravni pouk. V navedeni zadevi se sodišče ni hotelo opredeliti do njegovih argumentov, ki jih je navajal že v pritožbi zoper odločbo tožene stranke. Ponovno navaja zakaj meni, da odločitev tako tožene stranke kot tudi sodišča ni bila pravilna. Nadalje tudi navaja, da so mu bile kršene pravice, ki mu gredo po Ustavi RS.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi. Pri tem tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik je pri prvostopenjskem sodišču vložil vlogo, ki jo je poimenoval pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 236/2014 z dne 25. 9. 2014 in sicer na Vrhovno sodišče RS. Sodišče prve stopnje je navedeno vlogo štelo kot revizijo zoper prej citirano sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča. Na podlagi 1. odstavka 374. člena ZPP je presojalo, ali je revizija pravočasna, popolna oz. ali gre za dovoljeno revizijo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik vložil revizijo sam, torej brez odvetnika, zato jo je kot nedovoljeno na podlagi 91. člena ZPP zavrglo.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo ravnanje sodišča prve stopnje pravilno in zakonito. V primeru, da se tožnikovo vlogo šteje kot pritožbo (tako je vlogo poimenoval), je potrebno tako pritožbo zavreči, kajti v primeru pritožbe gre za redno pravno sredstvo. Zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča pa pritožba ni dovoljena. Zoper pravnomočno sodbo so dovoljena le izredna pravna sredstva (revizija).

Skladno s 3. odstavkom 86. člena ZPP pa lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Določba omenjenega odstavka ne velja le v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (4. odstavek 86. člena ZPP). Ker tožnik revizije ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, niti ni zatrjeval, da ima sam opravljen pravniški državni izpit, je sodišče prve stopnje revizijo utemeljeno, na podlagi 1. odstavka 91. člena ZPP, kot nedovoljeno zavrglo. V navedenem členu je namreč določeno, da sodišče zavrže kot nedovoljeno izredno pravno sredstvo, vloženo po pooblaščencu, ki ni oseba, določena v 3. odstavku 86. člena ZPP in izredno pravno sredstvo, ki ga vloži stranka sama ali njen zakoniti zastopnik, če ne izkaže izpolnitve pogojev iz 4. odstavka 86. člena ZPP.

Glede pritožbenih navedb, da sodba pritožbenega sodišča Psp 236/2014 z dne 25. 9. 2014 ni vsebovala pravnega pouka, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZPP v 324. členu določa, da sodba vsebuje pravni pouk le v primeru, ko je zoper sodbo možno vložiti pritožbo. ZPP pa ne vsebuje zahteve po pravnem pouku v primeru, ko gre za vlaganje izrednih pravnih sredstev. Do tega vprašanja je stališče zavzelo že Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. II Ips 3/2007 z dne 7. 6. 2007. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.