Jedro

Organ je ob pravilni uporabi tretjega odstavka 16. člena ZDen moral ugotoviti, da obstajajo ovire za vrnitev premoženja v naravi. Ob uveljavljanju lastninske pravice s strani fizične osebe pa organ tudi ni imel podlage, da odloči pred dokončanjem predhodnega vprašanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo v 1. točki izreka upravičencu A.A. za del podržavljene nepremičnine parc. št. 582 k.o. ... v izmeri 3800 m2 določil odškodnino v višini 3.114,18 DEM; v 2. točki izreka, določil, da zavezanec Slovenski državni holding (SDH), obveznice izroči skrbniku za poseben primer; v točki 3. izreka ugotovil, da je skupna vrednost premoženja, ki se vrača s to dopolnilno odločbo, 3.114,18 DEM; v 4. točki izreka, da se denacionalizirano premoženje izroči skrbniku za poseben primer mag. B.B.; v 5. točki izreka, da posebni stroški v tem delu postopka niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je imela parcela 582 k.o. ... ob podržavljenju 2ha 96 a in 22 m2, o vrnitvi drugih delov parcele je bilo že odločeno z več upravnimi akti. Tudi z delom parcele, ki je predmet obravnavanja, je bilo že odločeno z odločbo z dne 19. 9. 2002, vendar pa je na pritožbo C.C. drugostopni organ odločbo odpravil in s sklepom postopek denacionalizacije prekinil do rešitve predhodnega vprašanja (lastništva nepremičnine). Na podlagi pravnomočne sodbe P 181/2004 z dne 12. 11. 2014 je bil po pravnomočnosti dan zemljiško knjižni predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo in sklep o vpisu izdan 8. 1. 2015. Iz podatkov zemljiške knjige na dan 30. 5. 2016 izhaja, da je C.C. lastnica nepremičnin parc. št. 582/25, 582/26 in 582/27 k.o. ..., do celote. Ker so navedene nepremičnine, ki so bile ob podržavljenju del parcele št. 582, v lasti fizične osebe, je zanje podana ovira za vrnitev v naravi na podlagi 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), ter se predlogu za denacionalizacijo ugodi z vrnitvijo v obliki odškodnine – gozda II. bonitetnega razreda. Glede povrnitve stroškov navaja, da je tožnik v več vlogah v postopku izpostavil problematiko delitve stroškov ter povrnitve stroškov postopka. Pavšalne zahteve za povrnitve stroškov postopka, ki jih je tekom postopka navajal tožnik, se ne nanašajo na del zahteve, ki je predmet te odločbe, zato je o stroških odločil, kot je navedeno v 5. točki izreka.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil ter soglašal z razlogi prvostopnega organa. Odgovarja tudi na pritožbene navedbe, s katerimi je tožnik utemeljeval, da mu je država dolžna poravnati vse stroške, ki jih je imel s postopkom denacionalizacije ter s postopkom pri drugih organih, ki so bili potrebni za odločanje v postopku denacionalizacije ter se sklicuje na določbo drugega odstavka 71. člena ZDen in določbe 113. in 114. člena ZUP/86. 3. Tožnik izpodbija prvostopno odločbo, ker je določena odškodnina nižja za 40.000 EUR v končnem znesku. Organa prve in druge stopnje sta dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka po zakonu, sicer v višini 350 EUR vsak, skupaj 700 EUR, ker sta povzročila škodo tožniku. Seveda uveljavlja tudi z zakonom predvideno odškodnino zaradi nemožnosti razpolage s premoženjem iz denacionalizacije od 4. 3. 1993 do pravnomočne vrnitve premoženja. Tožbo podaja zaradi neresnične in nepravilno določene ugotovitve zaključka postopka. Spore in tožbe so povzročile nepravilna dejanja in odločbe Upravne enote Laško. Tožbo podaja zaradi nepravilne in nepopolne obravnave kritja stroškov postopka denacionalizacije, ki jih je imel kot stranka upravičenca v imenu vseh pravnih naslednikov upravičenca. Neutemeljena je zavrnitev kritja stroškov ter nepravilna uporaba zakona ZUP (113. in 114. člen), Obligacijskega zakonika, Ustave. Nepravično je, da inštitucije države, ki je bila vpletena v nasilno odvzeto premoženje, strankam ne krijejo stroškov denacionalizacije. Zahteva obravnavo in vračilo vseh stroškov, ki jih je imel do sedaj, ki so ogromni, nujno potrebuje ta sredstva in zahteva od pritožbenega organa druge stopnje, da določi upravni organ prve stopnje, ki naj naredi seznam vseh dosedanjih stroškov tožnika v tozadevni denacionalizaciji, jih definira, ovrednoti in od države zagotovi nujno kritje vseh stroškov. Upravna enota razpolaga z listinami za določitev stroškov v spisnem gradivu, listine potrebne za določitev odvetniških stroškov upravičenca D.D., zagotovi odvetnik, stroške za prevoz, manipulativne stroške, stroške za opravljeno stročno delo D.D. po času, nadomestilo uporabljenega delovnega časa, za uporabljeni material itd. Nujno se določijo v Tržiču v uradnih prostorih Upravne enote Tržič. Povrnitev njegovih stroškov je država dolžna opraviti za bodoče stroške. Zavrača predlog Upravne enote Laško, izkazan v izpodbijani denacionalizacijski odločbi, da se delijo stroški in da se povrnitev stroškov obravnava in kritje tekočih stroškov stranki upravičenca prelagajo, saj je nezakonito, nepravilno, neodgovorno itd. do države, da se je do sedaj izogibala zakonski obvezi kritja stroškov z nepravilno uporabljenimi določili ZUP, 113. in 114. člena, ki sta neustavni za primer kritja stroškov upravičenca, na podlagi določb Obligacijskega zakonika RS, ki določa, da vsakokratni dolžnik krije vse stroške postopka upnika, sicer država, ki je na podlagi ZDen, kjer je zavezanec za vračilo odvzetega premoženja upravičencu, je kot dolžnik, dolžna kriti vse stroške denacionalizacije upravičencu kot upniku. Upravna enota Laško postopkov ne vodi v redu. Poleg tega nasprotuje nakazovanje denarja odškodnin na račun B.B. Zahteva tudi, da se menja Upravna enota Laško kot uradni organ, za sposobno Upravno enoto iz Ljubljane, ki ima dokazano referenco za rešene zahtevne primere denacionalizacije. Zahteva plačilo odškodnine za parcelo 582/26 – 1182 m2, kot stavbno nezazidano zemljišče in parcela 582/27 – 120 m2, zazidano stavbno zemljišče in sicer naj bi skupna odškodnina znašala 42.074,97 DEM. Zahteva nadomestitev stroškov postopka, ki jih je imel ob vračilu dela parcele 415, vračilo parcele 360/1 in 360/2, vračilu objektov na parceli 415/2, 614/2 in 610/1, o vračilu parcele 112/1 in 113/1. Na podlagi zakonskih določil mora kriti organ stroške stranke, Upravna enota Laško pa ni opravila ugotovitve stroškov stranke upravičenca, stranki upravičenca ni nadomestila centa za stroške, ki so nujni, potrebni pa so nesporno izkazani pred organom. Dejstvo je, da je upravni organ moral ugotoviti v postopkih sproti stroške upravičenca in jih kriti sproti, sicer takoj plačevati, ne da bi stranke karkoli obremenjevali in ovirali stroški, da se pravilno, pošteno in učinkovito izvede denacionalizacija. Država je dolžna kriti vse stroške postopka denacionalizacije za: izvedence, prevajalce, odvetnike, izvedbo dokazov s pričami, zagotavljanje listin, relevantne dokumentacije, strokovno delo članov stranke upravičenca, saj so E.E. - univerzitetni diplomirani arhitekt, D.D. - univerzitetni diplomirani inženir kemijske tehnologije, F. – univerzitetni diplomirani kemik, izkušeni strokovnjaki tehnične izobrazbe z referencami visokega "stročnega" ranga in kvalitete. Tudi sodni stroški morajo biti kriti stranki od strani države. Zavrne točko 1. odločbe z obrazlago, da z njo ni določena prava odškodnina za nepremičnine, ki so predmet vračanja. Upravna enota je naredila nepravilni postopek od časa, sicer 7. 7. 1999 dalje, ko je C.C. mogla priposestvovati lastninsko pravico do predmetne nepremičnine. Bil je dobroveren, da bo Občina ..., ki je bila lastnica parcele, vrnila v naravi. Zemljišče vračano v naravi je veliko vredno, če bi ga prodal. Zaradi tega Upravna enota ni rešila primera pred 7. 7. 1989. Nadaljevala je po nepotrebnem z občino in DSU, s posegi na predmetnem zemljišču Nepričakovano so družina J. izgubili možnost, da od vrnjenega zemljišča v naravi s prodajo do 40.000 DEM vrednega zemljišča (dejansko 40.000 EUR). Na podlagi sodbe P 181/2004 zahteva nadomestilo škode v znesku 42.074,97 DEM, ker je za nesporne napake kriva država in je pričakovano vračilo v naravi zamudila, do vključno dne 7. 7. 1999. Zahteva plačilo odškodnine zaradi škode, ki mu je nastala zaradi ravnanja uradne osebe, Upravne enote Laško. Izpodbija 2. točko z razlago, da nasprotuje, da se denar za odškodnino izroči skrbniku za poseben primer, B.B., ker mu ne zaupa. Zavrne 3. točko odločbe, ker določena odškodnina ni prava. Zavrne izrecno 4. točko odločbe z obrazlago, da se izroči premoženje B.B. in 5. točko, ker je ugotovitev upravne enote neresnična, nepravilna in neodgovorna ter ne odraža dejansko stanje zadeve. Uveljavlja pravico do sodne preiskave v pravdnem postopku zoper nezakonito in nepravilno delo in dejanja vsakokratnega upravnega organa, predlaga, da Upravno sodišče z odločbo prepove nadaljnjo obravnavo zadeve A.A. s strani Upravne enote Laško, ter da se odloči, da se Upravna enota Laško izloči iz vseh denacionalizacijskih postopkov. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbeno navedbo, da se pritožbeni organ v svoji odločbi ni opredelil prav do vseh pritožbenih navedb, pa navaja, da je ugotovitev pravilna, kajti pritožbeni organ se je opredelil do tistih pritožnikovih navedb, ki so se nanašale na predmet izpodbijane odločbe, kar je v skladu z določili ZUP/86. 5. Stranke z interesom v tem postopku E.E., F.F., K.K., L.L. in H.H., navajajo, da je tožnik sin N.N. ter da od svojega očeta nikdar ni dobil pooblastila za sodelovanje oziroma udeležbo v postopku. Celo nasprotno, zadnja pokojnikova želja je bila, da se D.D. izključi iz kakršnega koli postopka v zvezi z denacionaliziranim premoženjem. Enotno ugotavljajo, da je tudi ta tožba, kot vse predhodne, spisana ob pomoči zakotnega pisaštva laično, deloma namerno zmedeno, zavajajoče in nerazumljivo in za osebo z visokošolsko diplomo žaljivo do državnih inštitucij. Odločno nasprotujejo kakršnikoli povrnitvi stroškov pritožb in tožb D.D. V zvezi z odločitvijo v celoti podpirajo odločitev organa.

6. Stranka z interesom v tem postopku B.B. v odgovoru na tožbo zanika vse izrečeno v tožbi in navaja, da mu v določenih zadevah niti ni jasno, kaj želi tožnik doseči. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. Ostale stranke z interesom v tem postopku na tožbo niso odgovorile.

8. Tožnik v vlogi z dne 8. 2. 2017 ponavlja navedbe v tožbi in ponovno zahteva odškodnino 42.074,97 DEM.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da odloča o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe s katero je bilo odločeno o vrnitvi dela parcele 582 k.o. ... v izmeri 3800 m2, zato bo v nadaljevanju sodbe odgovarjalo le na ugovore, za katere je iz tožnikove tožbe lahko razbralo, da se nanašajo na odločitev.

11. V zvezi s 1. točko izreka bi iz tožbe izhajalo, da tožnik ugovarja, da je organ nepravilno ugotovil oviro za vrnitev v naravi na podlagi tretjega odstavka 16. člena ZDen. Po tej določbi premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnopravnih oseb. Iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Kranju P 181/2004 z dne 12. novembra 2014 izhaja, da je C.C. uspela z ugotovitvenim zahtevkom, da je lastnica parc. št. 582/25, 582/26 in 582/27 k.o. ... (deli podržavljene parcele 582). Sodba temelji na dejstvu, da je dne 7. 7. 1989 sklenila menjalno pogodbo, ki je bila veljaven zavezovalni pravni posel (8. točka obrazložitve sodbe), katerega predmet je bila pridobitev spornih nepremičnin, ker pa ni prišlo do vpisa lastninske pravice, izpolnila pa je pogoje za priposestvovanje, je na podlagi določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ugotovljena lastninska pravica na teh nepremičninah. Ugotovitev, da je C.C. sklenila veljaven zavezovalni pravni posel pred uveljavitvijo ZDen, pa je relevantno dejstvo za pravilno uporabo tretjega odstavka 16. člena ZDen.

12. Upravni organ je o denacionalizacijskem zahtevku odločal glede na lastninsko stanje parcel ob odločanju o denacionalizaciji, kar je ob uporabi tretjega odstavka 16. člena ZDen, tudi po upravno sodni praksi, glede na dejanske okoliščine obravnavanega primera, pravilno. Fizična oseba - C.C., je v denacionalizacijskem postopku zatrjevala lastninsko pravico na delu podržavljene parcele 582. Denacionalizacijski postopek je bil prekinjen do rešitve predhodnega vprašanja, lastništva nepremičnine, o kateri je Okrajno sodišče v Kranju odločilo z že navedeno sodbo P 181/2004 z dne 12. 11. 2014. Na podlagi te sodbe je C.C. izkazala lastninsko pravico na nepremičnini. Tožnik neupravičeno očita organu počasno delo, ker če bi odločil pred letom 1999, da ovire za vrnitev v naravi ne bi bile ugotovljene.

13. Iz sodbe P 181/2004 izhaja, da je bil podlaga za ugoditev zahtevku inštitut priposestvovanja, vendar je tožnik spregledal, da na podlagi določb SPZ. Za priposestvovanje pa se po določbah SPZ zahteva dobroverna lastniška posest. Da je bila posest lastniška, je sodišče ugotovilo na podlagi menjalne pogodbe sklenjene 7. 7. 1989. Bila pa je tudi neprerekano dobroverna. Menjalna pogodba z dne 7. 7. 1989 kot veljaven zavezovalen pravni posel je bila torej podlaga za zatrjevano lastniško posest. V zvezi z dobro vero pa je Ustavno sodišče že v odločbi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 navedlo, da naj breme popravljanja krivic nosita predvsem lastnina, ki nima znanega titularja in država, ne pa posamezne fizične osebe, ki so z veljavnimi pravnimi posli v dobri veri pridobile določene premoženjske pravice na premoženju, ki je prišlo v državno oziroma družbeno last z denacionalizacijo (točka 24 odločbe). Nevpisana lastninska pravica ob uveljavitvi ZDen, za uveljavitev lastninske pravice na obravnavani parceli in upoštevanje le te v postopku denacionalizacije, ni razlog, da C.C. lastninske pravice ne bi mogla izkazati s sodbo P 181/2004 in organ te sodbe kot relevantne ob uporabi tretjega odstavka 16. člena ZDen ne upoštevati. Organ je torej ob pravilni uporabi tretjega odstavka 16. člena ZDen moral ugotoviti, da obstajajo ovire za vrnitev v naravi. Ob uveljavljanju lastninske pravice s strani fizične osebe pa organ tudi ni imel podlage, da odloči pred dokončanjem predhodnega vprašanja.

14. Tožnik ugovarja tudi pravilni višini določene odškodnine. Odškodnina se določa po stanju parcele ob podržavljenju. Parcela 582 je bila podržavljena kot gozdno zemljišče, zato je organ na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije vrednotil predmetno parcelo kot gozdno zemljišče. Tožnik zahteva višjo odškodnino, kot zazidano oziroma nezazidano stavbno zemljišče, vendar v postopku denacionalizacije ni izkazal spremembe statusa zemljišča oziroma njegove namembnosti (da je bilo ob podržavljenju s pravnim aktom predvideno za gradnjo), pa tudi zakon, ki je bil podlaga za podržavljenje, Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, ni spremenil namembnosti parcele. Odškodnina je bila določena določena na podlagi pravilnega podzakonskega akta in v pravilni višini, zato tožnikova zahteva v višini 42.074,97 DEM ni utemeljena.

15. S 4. točko izreka je organ odločil, da se določena odškodnina izroči skrbniku za poseben primer. Naveden skrbnik je bil določen z odločbo Centra za socialno delo (CSD), na podlagi odločbe CSD pa je imel organ podlago, da denacionalizirano premoženje izroči v odločbi navedenemu skrbniku. Kolikor ima tožnik ugovore zoper imenovanega skrbnika, ki bi narekovali zamenjavo, bi moral le-te pred odločanjem o denacionalizaciji uveljaviti na CSD.

16. V zvezi s številnimi ugovori v zvezi s stroški postopka sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe oziroma upravnega spisa ne izhaja, da je tožnik priglasil konkretne stroške, ki bi mu nastali v obravnavanem denacionalizacijskem postopku in bi o njih organ odločil oziroma povrnitev zavrnil. Da jih je priglasil, tožnik tudi ne navaja. Glede na tožnikove ugovore v zvezi s stroški, kot bi jih želel, da se mu jih povrne, na splošno v zvezi z denacionalizacijskimi zahtevki, pa sta organa tožniku vse ustrezno pojasnila, zato mu sodišče ponovno ne odgovarja na njegove ugovore o stroških v upravnem postopku, saj se navedeno izpodbijane odločbe ne dotika.

17. V zvezi z nezadovoljstvom z delom Upravne enote Laško oziroma na delo referentke, pa sodišče odgovarja, da iz spisa ne izhaja, da je na zadevi delal referent, ki bi ga tožnik izločil oziroma bi moral biti izločen. Le navedeno pa bi bilo v okviru osebe, ki jo tožnik omenja, razlog za nezakonitost izpodbijane odločbe, ki bi ga sodišče lahko ob presoji upoštevalo. Tudi vsi ostali zahtevki tožnika se ne nanašajo na izpodbijano zadevo (za nekatere niti ni pristojen upravni organ), zato sodišče nanje ne bo odgovarjalo.

18. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.