Jedro

Z odločitvijo Vrhovnega sodišča je za nazaj prenehalo dejstvo (pravnomočno odpravljeno lokacijsko dovoljenje in zavrnjena zahteva zanj), ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. S tega vidika se pokaže, da je bila izpodbijana odločitev, sprejeta pred koncem sodnega postopka z revizijo, preuranjena.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, Izpostave Šiška, št. 351-242/2005-69-1351005 z dne 13. 8. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odpravila gradbeno dovoljenje Upravne enote Ljubljana, Izpostave Šiška, št. 04/03-10-35102-469/93 z dne 30. 6. 1999 (1. točka izreka), zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za prizidavo vmesnega dela med stanovanjsko hišo in garažo ter nadzidavo tega dela in obstoječe garaže na zemljišču parc. št. 232/9 k.o. … (2. točka izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso zaznamovani (3. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je bila izdana potem, ko je upravni organ s sklepom z dne 7. 10. 1999 dovolil obnovo postopka izdaje navedenega gradbenega dovoljenja v obsegu, da se postopka udeležujeta A.A. in B.B. V nadaljevanju je navedeno, da je bilo treba v skladu s 36. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO) za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti tudi pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Ker je bilo to z odločbo z dne 8. 3. 2000 v obravnavanem primeru na podlagi že izvedene obnove postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja št. 04/03-10-35102-469/93 z dne 28. 12. 1998 pravnomočno odpravljeno, tožnikova zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja pa zavrnjena, ni več pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za obravnavano gradnjo, zato ga je treba odpraviti. Upravni organ med drugim še ugotavlja, da je tožnik sklep z dne 7. 10. 1999 o dovolitvi obnove postopka za izdajo gradbenega dovoljenja prejel 14. 10. 1999, že sam sklep o dovolitvi obnove postopka pa zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena. Tožnik je sicer 29. 9. 1999 že začel z gradbenimi deli, odstranil je garažo ter nadstrešnico in delal izkop za temelje tlorisnih dimenzij 8 x 8 m, kar ni v skladu z gradbenim dovoljenjem. Dne 9. 10. 1999 so bili napravljeni izkopi, položena armatura in delno zabetonirani pasovni temelji, 25. 10. 1999 pa se je na objektu zidalo pritličje. Ker je gradil v nasprotju z gradbenim dovoljenjem (odstranil je garažo) in tudi ni spoštoval sklepa o dovolitvi obnove postopka za izdajo gradbenega in lokacijskega dovoljenja, niso nastale pravne posledice gradbenega dovoljenja z dne 30. 6. 1999, zato ga je treba v celoti odpraviti.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V razlogih med drugim navaja, da je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku v skladu s sodbo tega sodišča I U 737/2009 z dne 26. 11. 2009 odpravil kršitve postopka in tožniku omogočil, da se seznani z vsemi listinami spisne dokumentacije in da se izjavi o dejstvih in okoliščinah. Nadalje navaja, da je investitor s tem, ko je porušil obstoječo garažo (za kar je vložil tudi zahtevo z dne 6. 10. 1999 za izdajo gradbenega dovoljenja), dejansko onemogočil morebitno razveljavitev gradbenega dovoljenja. Ker je torej tožnik začel z izvajanjem gradnje, ki jo je moral po naravi stvari pričeti z rušenjem obstoječe garaže, gradnje v trenutku rušitve ni mogoče več šteti kot gradnjo v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Zato je od tega trenutka dalje ugotavljanje faze izvrševanja gradnje zaradi odločitve v smeri razveljavitve gradbenega dovoljenja nerelevantno.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je predlagal prekinitev postopka do odločitve Vrhovnega sodišča RS o njegovi reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča RS U 225/2006, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper odločbo z dne 8. 3. 2000. Z njo je je upravni organ v obnovljenem postopku zavrnil njegovo zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja. Vrhovno sodišče RS je s sodbo X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010 reviziji ugodilo, sodbo U 225/2006 spremenilo tako, da je ugodilo njegovi tožbi in odpravilo odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 351-02-54/01-FM z dne 3. 1. 2006 in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Glede na navedeno meni, da je v zadevi utemeljeno predlagal prekinitev upravnega postopka do odločitve Vrhovnega sodišča RS v zvezi z lokacijskim dovoljenjem. Ker gre v primeru obravnave lokacijskega dovoljenja za predhodno vprašanje, tožnik predlaga tudi prekinitev tega postopka do pravnomočnega konca upravnega postopka, ki se bo vodil na podlagi omenjene sodbe X Ips 516/2007. Nadalje meni, da A.A. ne more biti stranka v postopku oz. stranski udeleženec in da je v zadevi treba ugotoviti, v kakšni fazi je bilo izvrševanje zadevnega gradbenega dovoljenja v času, ko je bila dovoljena obnova postopka. Navaja, da je bila storjena kršitev pravil upravnega postopka, saj je tožnik relevantne listine dobil šele na naroku oz. po njem. Nadalje oporeka ugotovitvam upravnega organa glede ugotovitev o izvrševanju gradnje, saj meni, da je nekritično ocenjeval zapisnik Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 29. 9. 1999, zapisnik iz oktobra 1999 in zapisnik z dne 11. 10. 1999. Zatrjuje, da so pravne posledice gradbenega dovoljenja na dan 14. 10. 1999 že nastale, zato je treba gradbeno dovoljenje razveljaviti in ne odpraviti. Poleg tega upravni organ ni zaslišal predlaganih prič, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno in celo zmotno ugotovljeno, tožniku pa ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. V zaključku še meni, da vprašanje skladnosti gradnje z gradbenim dovoljenjem ne vpliva na njegovo razveljavitev ali odpravo in je to vprašanje morebitnih inšpekcijskih postopkov. Predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži povračilo pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, razlogov za to pa ne navaja.

Na tožbo je odgovoril tudi A.A. kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu. Med drugim navaja, da je postopek obnove za izdajo gradbenega dovoljenja samostojen in ni razloga za njegovo prekinitev. Del tožbe, ki se nanaša na vročanje listin, je nerazumljiv in netočen, saj tožnik pozablja, da je bil po vročitvi listin na prvem naroku opravljen še en narok, tako da je imel možnost dati morebitne pripombe na navedbe stranke z interesom. Prav tako se ne strinja s trditvami, ki se nanašajo na izvrševanje gradbenega dovoljenja. Gradbeni dnevniki, s katerimi je tožnik dokazoval potek gradnje, so bili namreč ponarejeni – napisani za potrebe tega postopka, kar je razvidno iz obrazcev, na katere se je gradbeni dnevnik vpisoval, in ki so veljali od leta 2004 naprej. V času gradnje so namreč veljali obrazci, ki jih je stranka predložila v spis zaradi možnosti primerjave. Nadalje poudarja, da je iz zapisnika z dne 4. 10. 1999 razvidno, da je bil na naroku prisoten tudi tožnik in je povedal, v kakšni fazi je gradnja. Zapisnik je tudi podpisal, res pa je, da se opis del ne sklada z gradbenim dnevnikom, saj je ta ponarejen. Zato tudi ni potrebe po zaslišanju prič, ki bi bile v ta namen zaslišane Sodišču predlaga, naj poda prijavo suma storitve kaznivega dejanja. Poudarja še, da je tožnik 27. 9. 1999 vložil pritožbo zoper sklep o dovolitvi obnove postopka za lokacijsko dovoljenje, zato je bil na dan 29. 9. 1999, ko je bil sestavljen uradni zaznamek inšpektorata o izvajanju izkopov za temelje, že obveščen o dovoljeni obnovi postopka, ki zadrži vse aktivnosti. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je bila s sodbo I U 737/2009 z dne 26. 11. 2009 odpravljena prejšnja odločba upravnega organa iz razloga, ker tožniku v obnovljenem postopku ni bila dana možnost sodelovanja in mu niso bile vročene listine, na katere je organ oprl svojo odločitev. Tožnik v obravnavani tožbi ponovno zatrjuje, da te možnosti ni imel in da so bila od njega najprej zahtevana pojasnila, šele nato pa vročene listine.

Navedena trditev je ne le pavšalna, ampak tudi očitno neutemeljena. Upravni organ prve stopnje je namreč v izpodbijani odločbi (stran 3 do 5 obrazložitve) podrobno pojasnil, na kakšen način je sledil napotkom iz omenjene sodbe, med drugim, da si je tožnik že pred ustno obravnavo 24. 3. 2010 ogledal spisno dokumentacijo. Nadalje je navedeno, katere fotokopije listin in vlog nasprotne stranke so mu bile vročene, nakar mu je bil določen 15-dnevni rok za izjasnitev o vsem predloženem, o čemer je tožnikov pooblaščenec 12. 4. 2010 podal pisne ugotovitve, nato pa je bila za 22. 6. 2010 sklicana ponovna ustna obravnava. Tožnikova neobrazložena nasprotna trditev zato nima nikakršne podlage in jo je treba zavrniti.

Za odločitev v zadevi so pravno nepomembni tožbeni razlogi o tem, ali je A.A. lahko stranski udeleženec v postopku izdaje obravnavanega gradbenega dovoljenja, saj to vprašanje ni predmet izpodbijane odločbe. Kot je razvidno iz njene obrazložitve, je bila obnova postopka dovoljena s pravnomočnim sklepom z dne 7. 10. 1999 in ne z navedeno odločbo.

Sodišče se strinja z upravnim organom prve stopnje, da glede na dejstvo, da je bilo lokacijsko dovoljenje z dne 28. 12. 1998 v času izdaje izpodbijane odločbe že pravnomočno odpravljeno in zavrnjena tožnikova zahteva za njegovo izdajo, ni bilo več pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. V skladu s 36. členom ZGO je bilo namreč treba zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti tudi pravnomočno lokacijsko dovoljenje, upravni organ pa je moral v postopku preveriti, ali je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja. S tem ko je bilo odpravljeno lokacijsko dovoljenje, je bilo treba v skladu s 1. odstavkom 269. člena ZUP/86 odpraviti vse pravne posledice, ki so nastale iz njega, torej tudi izdano gradbeno dovoljenje (podobno Vrhovno sodišče RS v zadevi U 608/94).

Ker pa je nato Vrhovno sodišče RS s sodbo X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010 ugodilo tožnikovi reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča RS U 225/2006 z dne 17. 5. 2007 in jo spremenilo tako, da je ugodilo njegovi tožbi, odpravilo pritožbeno upravno odločbo z dne 3. 1. 2006 in zadevo vrnilo ministrstvu v ponovni postopek, je s tem poseglo v dokončnost in pravnomočnost odločitve, da se odpravi lokacijsko dovoljenje in zahteva zanj zavrne. Z omenjeno sodbo U 225/2006 je bila namreč potrjena odločitev drugostopenjskega upravnega organa z dne 3. 1. 2006, da se zavrne pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z 8. 3. 2000, s katero je bilo v obnovljenem postopku odpravljeno lokacijsko dovoljenje z dne 28. 12. 1998 in zavrnjena tožnikova zahteva za njegovo izdajo.

S to odločitvijo Vrhovnega sodišča je tako za nazaj prenehalo dejstvo (pravnomočno odpravljeno lokacijsko dovoljenje in zavrnjena zahteva zanj), ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe. S tega vidika se pokaže, da je bila izpodbijana odločitev, sprejeta pred koncem sodnega postopka z revizijo, preuranjena. Navedeno pomanjkljivost bo zato mogoče odpraviti le v ponovljenem postopku, potem ko bo v skladu s stališči iz sodbe X Ips 516/2007 v upravnem postopku najprej ponovno pravnomočno odločeno o usodi lokacijskega dovoljenja z dne 28. 12. 1998. V zvezi s tem je pomembno tudi stališče v 18. točki obrazložitve omenjene sodbe, in sicer da je mogoče lokacijsko dovoljenje odpraviti le, če je je bil sklep o dovolitvi obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ki gradnjo zadrži (2. odstavek 260. člena ZUP/86), izdan, preden se je gradnja na podlagi dokončnega oz. pravnomočnega gradbenega dovoljenja začela. To pa pomeni, da se bo ob predpostavki, da bo ugotovljeno, da izdano lokacijsko dovoljenje posega v pravice stranskih udeležencev (v tem obsegu je bila dovoljena obnova postopka izdaje lokacijskega dovoljenja), treba o vplivih časa začetka gradnje in neskladnosti gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem na odločitev o lokacijskem dovoljenju (odprava, razveljavitev) opredeliti že v postopku obnove lokacijskega dovoljenja.

Ker bo le nova pravnomočna odločitev o lokacijskem dovoljenju podlaga za morebitni poseg v veljavnost gradbenega dovoljenja z dne 30. 6. 1999, sodišče te nove odločitve ne more upoštevati že pri odločanju v tem upravnem sporu, zaradi česar je tožnikov predlog za njegovo prekinitev do pravnomočne odločitve o lokacijskem dovoljenju neutemeljen.

Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek (3. odstavek istega člena).

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika), medtem ko bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek, in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).