Jedro

V primeru, če je katero od kavzalnih razmerij obremenjeno z napako, nastane obogatitveno razmerje v tistem kavzalnem razmerju, ki ima napako. Zato ni mogoče šteti, da je obogatitveno razmerje nastalo med tožečo in toženo stranko. Obogatena je bila namreč dolžnica, za katero je tožeča stranka v posledici zmote o kritnem razmerju opravila izpolnitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 14.900,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.224,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 14.900,38 EUR s pripadki. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

2. V pritožbi zoper sodbo tožena stranka uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba opozarja, da tožena stranke ne more biti odgovorna za napake v poslovanju tožeče stranke in ne more nositi odgovornosti za napake v poslovanju tožeče stranke. Zato je tudi ne smejo obremenjevati posledice njenega nepravilnega, prav tako pa tudi ne zaradi takšnega ravnanja nastala škoda.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Ugotovilo je, da je bila tožena stranka na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ obogatena na škodo tožeče stranke, ker je ta kot organizacija za plačilni promet izvršila sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 3850/2007 z nakazilom dobroimetja na račun dolžnika A. d.o.o. do višine izvršljive terjatve tožene stranke na račun tožene stranke, čeprav tožeča stranka tega ne bi smela storiti, saj dolžnik A. d.o.o. v trenutku, ko je tožeča stranka prejela sklep o izvršbi, na svojem računu ni imel sredstev ne v obliki kritja ne v obliki dobroimetja. Tožeča stranka je opisano storila, ker je pri njej prišlo do tehnične napake v postopku nadgradnje računalniškega sistema, zaradi česar se je kreirala napačna lista plačilnih nalogov v zvezi z izvršbami, kamor je bil pomotoma uvrščen tudi plačilni nalog za nakazilo denarnih sredstev 14.900,00 EUR po prej navedenem sklepu o izvršbi.

7. Višje sodišče v nadaljevanju povzema sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 75/2014 z dne 25.11.2015, izdano v povsem primerljivi zadevi. Kot v navedeni zadevi je tudi v tem sporu za odločitev bistveno, da gre za primer tristranskega razmerja, v katero je treba pravilno umestiti obogatitveno razmerje in nato uporabiti pravila kondiciranja. Odločilen pravni smisel izpolnitve tožeče stranke (banke) toženi stranki (upnici) je v tem, da je tožeča stranka (banka) na račun dolžnice (A. d.o.o.) kot komitentke izpolnila obveznost dolžnice toženi stranki kot upnici zaradi poravnave dolga na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 114/94 z dne 14.4.2004 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 167/2006 z dne 29.3.2007, na podlagi česar je bil izdan sklep o izvršbi. Sporno bančno nakazilo je treba namreč razlagati kot asignacijo, pri čemer pa se mora obogatitveno razmerje obravnavati ob upoštevanju (preslikavi) prvotnih pravnih razmerij.

8. Tožeča stranka je na podlagi sklepa o izvršbi plačala dolg dolžnice zato, ker je bila v zmoti glede obstoja dolžničinega kritja na njenem transakcijskem računu. Bila je torej v zmoti glede kritnega razmerja. V zvezi s tem pa je bistveno, da v primeru, če je katero od kavzalnih razmerij obremenjeno z napako, nastane obogatitveno razmere v tistem kavzalnem razmerju, ki ima napako. Zato ni mogoče šteti, da je obogatitveno razmerje nastalo med tožečo in toženo stranko. Obogatena je bila namreč dolžnica, za katero je tožeča stranka v posledici zmote o kritnem razmerju opravila izpolnitev.

9. Iz navedenega izhaja, da tožena stranka, kateri so bila zaradi programske napake organizacije za plačilni promet (tožeče stranke) pri izvrševanju sklepa o izvršbi pomotoma nakazana denarna sredstva, čeprav njena dolžnica na transakcijskem računu ni imela kritja oziroma dobroimetja, za nakazani znesek v razmerju do tožeče stranke ni bila neupravičeno obogatena.

10. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).

11. Tožena stranka je v svojih vlogah sicer navedla, da zahteva povrnitev pravdnih stroškov, vendar jih ni specificirala, zato višje sodišče o njihovi povrnitvi ni moglo odločati.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odst. 165. člena ZPP v povezavi z prvim odst. 154. člena ZPP. Ker je pritožnica s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti pritožbene stroške, odmerjene ob upoštevanju taksne in odvetniške tarife v znesku 1.224,00 EUR.

13. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primeru zamude tudi zahtevane zamudne obresti (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne13.12.2006 – Pravna mnenja I/2006).