Jedro

Če ne gre za dejansko oviro, na kar po presoji sodišča kaže sama narava stvari, torej da je na mestu gradnje že obstoječ objekt, konkretno drug gradbeni poseg v obliki nastuja zemljine in utrjene brežine, na katerega je v tehničnem smislu mogoče zgraditi predviden objekt, gre za situacijo, ko jo ureja drugi odstvek 43. člena GZ, to je za gradnjo na obstoječem objektu.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Domžale št. 351-93/2021/11 (25237) z dne 12. 5. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ dovolil gradnjo nezahtevnega objekta - opornega zidu CC-SI: 24205, na zemljišču parc. št. 195/6 k. o. A. (1. točka izreka), dolžine 20 m, širine 0,2 m in višine 2 m, ki mora biti obdelan z naravnimi materiali in ozelenjen, pri čemer mora biti njegov najbolj izpostavljen del od parcelnih meja sosednjih zemljišč oddaljen 0,5 m (2. točka izreka). Odločil je še, da sta sestavni del gradbenega dovoljenja zahteva za njegovo izdajo z dne 16. 2. 2021 in dokumentacija za njegovo pridobitev, ki jo je 8. 12. 2020 izdelal B., d. o. o. (3. točka izreka), da je treba pri gradnji upoštevati mnenje Občine Lukovica št. 351-007/21-02 z dne 11. 2. 2021 glede skladnosti s prostorskimi izvedbenimi akti in drugimi predpisi občine, glede varovalnih pasov občinskih javnih cest in glede minimalne komunalne oskrbe, ki spada v okvir občinske javne službe (4. točka izreka), da gradbeno dovoljenje preneha veljati, če investitor pri Upravni enoti Domžale ne vloži popolne prijave začetka gradnje v petih letih od njegove pravnomočnosti (5. točka izreka) in da ni stroškov postopka (6. točka izreka).

2.Prvostopenjski organ v obrazložitvi med drugim navaja, da odloča o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo opornega zidu s klasifikacijo CC-SI: 24205, medtem ko se predložena inšpekcijska odločba nanaša na gradnjo nasipa zemlje z utrjeno brežino z drugačno klasifikacijo. Navaja tudi, da gradnja opornega zidu ne bo mogoča, če investitor ne bo prej odstranil obstoječe armirane brežine.

3.Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zavrnil.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4.Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja kršitev pravic do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Trdi, da izpodbijano gradbeno dovoljenje ni izvršljivo ter da ji skupaj z njim ni bil posredovana zahteva za njegovo izdajo niti projektna dokumentacija. Zatrjuje tudi nasprotje med izrekom in razlogi, saj iz slednjih izhaja, da opornega zidu ni mogoče postaviti, dokler ne bo odstranjena nelegalna brežina. Meni tudi, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja, določeni v Gradbenem zakonu (GZ). Navaja, da se ne glede na to, da se izpodbijano dovoljenje nanaša na oporni zid, z njim legalizira nelegalna gradnja nasipa zemljišča z utrjeno brežino. Vztraja, da ni mogoče dovoliti gradnje na nelegalnem objektu. Pri tožbenih razlogih vztraja tudi v pripravljalni vlogi.

5.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

6.Stranka z interesom v odgovoru tožbi nasprotuje in sodišču predlaga, naj jo zavrže. V njej med drugim navaja, da je uspel s pritožbo zoper inšpekcijsko odločbo.

Dokazni postopek

7.Sodišče je izvedlo dokaz z vpogledom v upravni spis zadeve in v vse listine sodnega spisa.

8.Zavrnilo pa je dokazna predloga za ogled na kraju samem in za postavitev izvedenca gradbene stroke kot prepozna na podlagi prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

9.Tožnica je namreč ta dva dokazna predloga v tem upravnem sporu predlagala šele v pripravljalni vlogi po preteku roka za tožbo. Gre za to, da sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost v upravnem postopku izdane odločbe. Tožba v upravnem sporu je zato sodno varstvo zoper izdano upravno odločbo. Za njeno vložitev je v prvem odstavku 28. člena ZUS-1 predpisan prekluzivni rok. Po preteku tega roka tožbe ni več mogoče širiti z navajanjem novih tožbenih razlogov, novih dejstev in novih dokazov. Prav to pa je tožnica storila z navedenima dokaznima predlogoma, saj njune izvedbe ni predlagala v roku za vložitev tožbe. Glede na pojasnjeno naravo tožbe v upravnem sporu na drugačno presojo ne vpliva tožbeno sklicevanje na dejstvo, da je bil dokazni predlog za izvedbo ogleda predlagan že v upravnem postopku.

10.Dokazni predlog za postavitev izvedenca pa je sicer tudi nedovoljena tožbena novota v smislu 52. člena ZUS-1, saj ga tožnica ni predlagala že v upravnem postopku.

K I. točki izreka

11.Tožba je utemeljena.

12.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost gradbenega dovoljenja, izdanega za gradnjo opornega zidu CC-SI: 24205, na zemljišču parc. št. 195/6 k. o. A.

13.Neutemeljeni so ugovori stranke z interesom (investitorja) glede tožničinega statusa stranke udeleženke v upravnem postopku, iz katerih smiselno izhaja, da naj bi tožnica s svojimi ugovori presegla svoj pravni interes.

14.Res je, da (kot izhaja iz ustaljene sodne prakse)1 stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi.

15.Tožnica je bila v upravnem postopku izdaje izpodbijanega dovoljenja stranska udeleženka kot lastnica nepremičnine parc. št. 784/3 k. o. C., ki neposredno meji na nepremičnino predvidene gradnje. Bistvo njenih ugovorov pa je, da se z izpodbijano odločbo legalizira nedovoljena gradnja nasipa zemljine z utrjeno brežino ob meji z njeno prej navedeno nepremičnino. Trdi namreč, da je z gradbenim dovoljenjem predvidena gradnja na mestu nelegalnega nasipa zemljine z utrjeno brežino. V zvezi s tem se sklicuje na inšpekcijsko odločbo št. 06122-2235/2019-13-35204 z dne 13. 5. 2020, ki je stranka z interesom ni izvršila.

16.Stranka z interesom ne prereka tožničinih navedb, da je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem predvidena gradnja opornega zidu na istem mestu, na katerem je že postavljen navedeni nasip zemljine z utrjeno brežino. Na takšnem dejanskem izhodišču temelji tudi izpodbijana odločba, saj upravni organ v njeni obrazložitvi celo zapiše, da gradnja opornega zidu ne bo mogoča, dokler stranka z interesom ne bo odstranila obstoječe armirane brežine.

17.Iz priloge 2 k Uredbi o razvrščanju objektov (Uredba/2018), ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe, izhaja, da nasip in utrjena brežina spadata med druge gradbene posege. Če teh drugih gradbenih posegov v skladu z Uredbo/2018 ni mogoče razvrstiti med enostavne objekte, je tudi zanje treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Poleg tega pa so skladno s tretjim odstavkom 5. člena Gradbenega zakona (GZ) enostavni objekti legalni le, če niso zgrajeni v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, predpisi, s katerimi se podrobneje določijo bistvene in druge zahteve, in drugimi predpisi.

18.Navedeno pomeni, da gre v danem primeru za situacijo, v kateri je na mestu predvidene gradnje že zgrajen objekt. Upravni organ sicer ugotavlja, da gradnja po izpodbijanem gradbenem dovoljenju ne bo mogoča, dokler stranka z interesom ne bo odstranila obstoječe armirane brežine. Ne pove pa, ali je ta ovira dejanska, to je, da opornega zidu, kot je predviden z gradbenim dovoljenjem, tehnično ni mogoče zgraditi, dokler ne bosta odstranjena nasip zemljine in utrjena brežina, ali pa je ovira pravna, to je, da predvidene gradnje do odstranitve navedenih obstoječih objektov ni dovoljen zgraditi. Prav to, da gre za pravno oviro, uveljavlja tožnica, ko (kot že rečeno) trdi, da bo z gradnjo na (po njenih trditvah) nelegalnem nasipu in utrjeni brežini, taka gradnja legalizirana.

19.Če ne gre za dejansko oviro, na kar po presoji sodišča kaže sama narava stvari, torej da je na mestu gradnje že obstoječ objekt, konkretno drug gradbeni poseg v obliki nasutja zemljine in utrjene brežine, na katerega je v tehničnem smislu mogoče zgraditi predviden objekt, gre za situacijo, ki jo ureja drugi odstavek 43. člena GZ, to je za gradnjo na obstoječem objektu.

20.Navedeni 43. člen GZ določa pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja. V svojem drugem odstavku pa določa, da mora biti pri gradnji, ki se nanaša na obstoječi objekt, na katerem se namerava izvajati gradnja, poleg pogojev iz prvega odstavka, izpolnjen tudi pogoj, da obstoječi objekt ni zgrajen brez gradbenega dovoljenja.

21.Iz povedanega izhaja, da je prvostopenjski upravni organ zmotno uporabil določbe o pogojih za izdajo gradbenega dovoljenja 43. člena GZ in v posledici tega ni popolno ugotovil dejanskega stanja. Tudi drugostopenjski zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da obstoječi objekt v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni pravno pomemben, te nepravilnosti ni odpravil.

22.Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega odstavka istega člena ZUS-1 vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ ugotoviti, ali obstoječe nasutje zemljine in utrditev brežine pomeni dejansko oviro za predvideno gradnjo opornega zidu. Če bo ugotovil, da je predvideni oporni zid tehnično mogoče zgraditi na obstoječem objektu, bo moral uporabiti drugi odstavek 43. člena GZ in v skladu z njim preizkusiti, ali je ta objekt legalen. Za to presojo pa glede na vsebino navedene določbe GZ ni pomembno, ali je za obstoječi objekt izdana inšpekcijska odločba, niti ni na morebitno inšpekcijsko odločbo ni vezan.

K II. točki izreka

23.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ( Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnico v postopku zastopala odvetnica, se ji po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 385,00 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 469,70 EUR. Stroške ji je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah - ZST-1).

------------------------------- 1 Prim. sodbo tega sodišča I U 13/2016 in v njej citirano sodno prakso.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 43

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.