Jedro

Vzrok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil zgolj ugotovljeni nesorazmerno visok inventurni manjko, temveč ugotovitve o tožničini nesposobnosti za vodenje prodajalne, do katerih je tožena stranka prišla pri razčiščevanju razlogov za nastanek inventurnega manjka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 5.12.2005 in za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja ter vrnitev na delo in povrnitev stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov, da ne vsebuje dokazne ocene, da tožnici ni bila omogočena obramba, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi inventurnega manjka, da so bili razlogi za manjko nepravilno ugotovljeni in da sodišče ni upoštevalo nekaterih dejstev v korist tožnice, ter da sodba nima dokazne ocene, da ni bilo pogojev za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji. V zvezi s tem revizija sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, češ da tožena stranka tožnici ni zagotovila izobraževanja in usposabljanja. Zato ni bil podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa odpoved ni bila podana v zakonskem roku po seznanitvi z rezultatom inventure.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navajala je, da revizija sodišču pretežno očita le zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in navaja tudi nekatere nove trditve, ki bi jih lahko pravočasno navajala le pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizija sodišču izrecno očita le bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP se lahko te kršitve uveljavljajo v reviziji le, če jih je storilo sodišče druge stopnje.

Sodišče druge stopnje se je pri izdaji izpodbijane sodbe ustrezno opredelilo prav do vseh pomembnih pritožbenih navedb. Posebej pozorno se je opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z ugotovitvijo tožničine nesposobnosti za skrbno vodenje prodajalne, pa tudi do možnosti ponudbe drugega ustreznega dela. Zato z vidika obravnavanja pritožbe v postopku pred sodiščem druge stopnje ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Na podlagi 2. alinee prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02) je podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, pa gre pri tem za resen razlog, zaradi katerega ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

Za odločitev so pomembne ugotovitve sodišča, da je do sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo šele po predhodnem razčiščevanju vzrokov za nastanek nesorazmerno visokega inventurnega manjka v prodajalni, ki jo je vodila tožnica. Vzrok za podajo odpovedi torej ni bil zgolj inventurni manjko, temveč ugotovitve o tožničini nesposobnosti za skrbno in uspešno poslovanje prodajalne, do katerih je tožena stranka prišla do 4.11.2003. Ni bilo ugotovljeno, da bi bil razlog tožničine nesposobnosti v tem, da ji tožena stranka ne bi omogočila ustreznega izobraževanja in usposabljanja. Prav tako je bilo ugotovljeno, da tožena stranka tožnici ni mogla zagotoviti drugega ustreznega dela.

Kolikor poskuša tožnica v reviziji zanikati gornje ugotovitve, pomenijo njene navedbe poskus uveljavljanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Zato sodišče teh revizijskih navedb ni moglo upoštevati.

Glede na gornje dejanske ugotovitve je sodišče utemeljeno presodilo, da je bila sporna odpoved zakonita tako z vidika obstoja utemeljenega razloga za odpoved (razlog nesposobnosti), kot z vidika drugih pogojev za zakonitost odpovedi (preveritev možnosti zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu oziroma pod spremenjenimi pogoji v smislu tretjega odstavka 88. člena ZDR in pravočasnost odpovedi v smislu določb petega odstavka 80. člena ZDR).

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve, sama krije svoje stroške, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP).