Jedro

Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da tožnika ni bilo mogoče pridržati samo zato, ker v zvezi z njim poteka postopek po Uredbi Dublin III (ker je predhodno na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev o njej, kar sta okoliščini v smislu tretje alineje 84. a člena ZMZ-1), saj bi bilo to v nasprotju s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III.

Pritožnica ni ugotovila okoliščin na strani tožnika, ki bi dajale podlago za sklepanje o znatni nevarnosti, da bo pobegnil. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 12/2022 gre za okoliščine, s katerimi se vzpostavlja visoka stopnja nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Na tako nevarnost pa lahko kažejo le dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika (nanašajo se na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.). Ob tem je treba še upoštevati, da je cilj pridržanja po Uredbi Dublin III omogočiti izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, kar pomeni, da morajo biti omenjene subjektivne okoliščine po svoji naravi take, da omogočajo sklepanje, da oseba ne bo počakala na izvedbo vrnitve v državo članico EU, ki jo je enkrat že samovoljno zapustila. V tem okviru je ugotavljanje razlogov, zakaj je oseba (tožnik) zapustila drugo državo članico (v konkretnem primeru Hrvaško), lahko pomembno za presojo stopnje nevarnosti pobega, vendar ne izolirano, ampak v povezavi z drugimi zgoraj navedenimi okoliščinami, ki morajo biti v ta namen tudi ugotovljene.

Celo če se šteje, da je zapustitev Hrvaške pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito izraz tožnikovega nesodelovanja v postopku pred hrvaškimi organi, je to pri pridržanju za namen predaje po Uredbi Dublin III že konzumirano v razlogu po tretji alineji 84. a člena ZMZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-3919/2021/5 (1222-07) z dne 16. 12. 2021 (I. točka izreka sodbe in sklepa), ter ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati tožnikovo pridržanje na prostore Centra za tujce (II. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedenim sklepom je toženka odločila, da se tožnika pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) na prostore in območje Centra za tujce od 15. 12. 2021 od 13.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje za šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebitni odložilni učinek na odločitev o predaji v odgovorno državo članico.

2. Odločitev sodišča prve stopnje je utemeljena na presoji, da sklepa toženke ni mogoče preizkusiti glede obstoja okoliščin iz tretje alineje prvega odstavka 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanji ZMZ-1), iz razlogov sklepa pa tudi ni jasno razvidno, ali so bile razlog za pridržanje tudi okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo tožnik pobegnil, ker je navajal lažne podatke v postopku oziroma ni sodeloval v postopku (razlog iz pete alineje 84. a člena ZMZ-1), ker da toženka v tem delu ni navedla določb predpisa, na katerega bi oprla izpodbijani sklep. Kljub temu je prvostopenjsko sodišče na podlagi okoliščin, ki jih je ugotovilo, ocenilo, da navedeni razlog za begosumnost ni podan.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo (I. točka izreka sodne odločbe) vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Ne strinja se, da ni zanesljivo ocenila izkazanosti merila iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1. Tožnik se je namreč pretežno skliceval na to, da je zapustil Hrvaško, ker bi imel možnost delati tam šele po devetih mesecih. Ker prosilci tudi v Sloveniji dobijo dostop do trga dela šele devet mesecev po podaji prošnje za mednarodno zaščito, bi bilo utemeljeno sklepati, da bo iz istega razloga zapustil tudi Republiko Slovenijo. Meni, da je iz razlogov v petem odstavku na četrti strani njenega sklepa jasno razvidno, da je nevarnost tožnikovega pobega utemeljevala tudi na peti alineji 84. a člena ZMZ-1 in da je oceno o njegovem nesodelovanju v postopku oprla na dejstvo, da je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, državo pa zapustil pred odločitvijo o prošnji. Poudarja, da se je pri odločitvi oprla na stališča Upravnega sodišča v sodbi I U 1805/2021-14 z dne 16. 12. 2021. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zoper njen sklep zavrne, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Izpostavlja, da pridržanje zgolj na podlagi objektivne okoliščine, da je oseba zaprosila za mednarodno zaščito v drugi državi članici EU, nasprotuje izrecni določbi prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Za pridržanje iz razloga begosumnosti je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti individualne okoliščine osebe. Ne strinja se niti, da bi tožnikovo pridržanje lahko temeljilo na razlogu iz pete alineje 84. a člena ZMZ-1, saj je toženka njegovo nesodelovanje v postopku utemeljila samo s tem, da je zapustil Hrvaško pred sprejemom odločitve o prošnji za mednarodno zaščito. To pa sodi v okvir tretje alineje navedenega člena ZMZ-1. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 12/2022 z dne 26. 1. 2022 (v njej je presojalo zakonitost sodbe Upravnega sodišča RS I U 1805/2021 z dne 16. 12. 2021, na katero se v obravnavani zadevi sklicuje tudi pritožnica) sprejelo stališče, da člen 2(n) Uredbe Dublin III zahteva, da mora obstoj nevarnosti pobega temeljiti na objektivnih merilih, ki morajo biti določena z zakonom, in da je slovenski zakonodajalec te kriterije uredil v 84. a členu ZMZ-1. Po stališču iz navedene sodbe pa izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev samo zase ne zadošča za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito. Na podlagi določbe 28. člena Uredbe Dublin III je namreč pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici (ob upoštevanju ostalih omejitev) dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega. Presoja take nevarnosti pa mora po razlagi SEU temeljiti na individualni oceni.2 Nevarnost pobega, utemeljena z objektivnim kriterijem begosumnosti (torej ne da bi bila ta nevarnost dodatno kvalificirana) bi tudi pomenila, da je oseba pridržana samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. Vrhovno sodišče je zato zavrnilo razumevanje, da so v 84. a členu ZMZ-1 opredeljeni kriteriji _znatne_ begosumnosti, in s tem povezano razlago, da za pridržanje zadošča, če oseba ni počakala na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito v drugi državi članici in jo je ponovno vložila tudi v Republiki Sloveniji ter se zato v zvezi z njo vodi postopek po Uredbi Dublin III.

7. Glede na navedeno je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da tožnika ni bilo mogoče pridržati samo zato, ker v zvezi z njim poteka postopek po Uredbi Dublin III (ker je predhodno na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev o njej, kar sta okoliščini v smislu tretje alineje 84. a člena ZMZ-1), saj bi bilo to v nasprotju s prvim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III. Ni pa utemeljeno stališče v 21. točki izpodbijane sodbe, da toženka ni „zanesljivo ocenila izkazanosti merila“ iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Okoliščine, ki ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu iz te določbe, namreč niso bile sporne.

8. Vendar napačna presoja sodišča v tem delu ni vplivala na pravilnost odločitve, saj v nadaljevanju obrazložitve sodbe utemeljeno navaja, da le ugotovitev okoliščin iz tretje alineje 84. a člena ZMZ-1 po naravi stvari ne pomeni presoje posamičnega primera. To stališče je treba razumeti kot očitek, da pritožnica ni ugotovila okoliščin na strani tožnika, ki bi dajale podlago za sklepanje o znatni nevarnosti, da bo pobegnil. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 12/2022 gre za okoliščine, s katerimi se vzpostavlja visoka stopnja nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Na tako nevarnost pa lahko kažejo le dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika (nanašajo se na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.). Ob tem je treba še upoštevati, da je cilj pridržanja po Uredbi Dublin III omogočiti izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, kar pomeni, da morajo biti omenjene subjektivne okoliščine po svoji naravi take, da omogočajo sklepanje, da oseba ne bo počakala na izvedbo vrnitve v državo članico EU, ki jo je enkrat že samovoljno zapustila. V tem okviru je ugotavljanje razlogov, zakaj je oseba (tožnik) zapustila drugo državo članico (v konkretnem primeru Hrvaško), lahko pomembno za presojo stopnje nevarnosti pobega, vendar ne izolirano, ampak v povezavi z drugimi zgoraj navedenimi okoliščinami, ki morajo biti v ta namen tudi ugotovljene.

9. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da bi bilo utemeljeno sklepati, da bo tožnik zapustil Slovenijo, samo zato, ker precej časa tudi tukaj ne bo dobil možnosti za delo (kar naj bi bil razlog za zapustitev Hrvaške). Kot prvo, pritožnica ne trdi, da je s to okoliščino utemeljila zahtevano visoko stopnjo nevarnosti tožnikovega pobega iz Slovenije in to iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja. Razvidno je le, da je možnost dostopa do trga dela štela kot nebistveno za status prosilca za mednarodno zaščito in kot neutemeljen razlog za zapustitev Hrvaške. Poleg tega je sodišče prve stopnje pri presoji nevarnosti pobega v 21. točki izpodbijane sodbe kot relevantne štelo neprerekana dejstva iz tožbe (med drugim, da je tožnik ob prehodu hrvaško-slovenske meje poklical policijo), čemur pritožba ne oporeka.

10. Neutemeljen je še pritožbeni ugovor, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, ali odhod iz druge države članice EU po vloženi prošnji za mednarodno zaščito predstavlja nesodelovanje v postopku v smislu pete alineje 84.a člena ZMZ-1. Res izpodbijana sodba o tem nima izrecnih navedb, vendar je bilo tako pritožničino razumevanje zavrnjeno z razlogi v 23. točki sodbe, kjer je sodišče navedeno zakonsko določbo razlagalo v povezavi s tožnikovim sodelovanjem v postopku pred organi Republike Slovenije.3 Čim je peti alineji 84. a člena ZMZ-1 dalo navedeno vsebino, je bilo pritožničino utemeljevanje tožnikove begosumnosti z istimi okoliščinami kot pri razlogu iz tretje alineje istega člena (torej s tem, da je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito in državo zapustil pred odločitvijo o prošnji) zavrnjeno kot zgrešeno. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da celo če se šteje, da je zapustitev Hrvaške pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito izraz tožnikovega nesodelovanja v postopku pred hrvaškimi organi, je to pri pridržanju za namen predaje po Uredbi Dublin III že konzumirano v razlogu po tretji alineji 84. a člena ZMZ-1. 11. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Zadeva C-528/15, Policie ČR, Krajské ředitelství policie Ústeckého kraje, odbor cizinecké policie v Salah Al Chodor and Others, z dne 15. 3. 2017, točka 34. 3 V tem delu obrazložitve namreč sodišče izpostavlja neprerekanost tožnikovih trditev o izkazovanju identitete s kopijo osebnega dokumenta, iz katerega je jasno razvidno njegovo ime, ki je enako na policijskem zapisniku, uradnem zaznamku Policijske postaje Koper in vseh naknadnih dokumentih.