Jedro

Glede na to, da bi odlog prisilne izterjave učinkoval samo do odločitve o pritožbah zoper odločbi prvostopnega organa, o le-teh pa je že bilo odločeno, si tožeča stranka v obravnavani zadevi svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, saj tudi ugoditev reviziji in odprava izpodbijanih aktov ne bi v ničemer spremenila pravnega položaja tožeče stranke, zato nima pravnega interesa za vložitev revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 19. 3. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor z dne 13. 3. 2003. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje zavrnil vlogo tožeče stranke za odlog prisilne izterjave davčnih obveznosti.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da organ, ki odloča po drugem odstavku 20. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP, odloča po prostem preudarku. Za odločitev o odlogu prisilne izterjave je relevantna le ocena prvostopnega organa o utemeljenosti pritožbe, v katero se sodišče ne more spuščati.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo, sedaj revizijo, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave, tožeči stranki ni vročilo odgovora na tožbo ter se je v skladu s 67. členom ZUS sklicevalo na navedbe tožene stranke v njeni odločbi. Odločba tožene stranke pa je v neskladju s prejšnjo odločbo, v kateri je tožena stranka odločila o isti stvari. V postopku je bila nepravilno uporabljena določba 20. člena ZDavP, saj bi davčni organ ob skrbni preučitvi zadeve moral ugotoviti, da bo odločbam mogoče vsaj delno ugoditi.

4. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

5. Revizija ni dovoljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi sodni preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. V drugem odstavku 20. člena ZDavP je določeno, da lahko davčni organ odloži prisilno izterjavo do odločitve o pritožbi, če oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi. Iz sodnega in upravnih spisov v obravnavani zadevi izhaja, da je tožena stranka o pritožbah tožeče stranke zoper odločbi o glavni stvari že odločila, in sicer o pritožbi zoper odločbo prvostopnega organa z dne 12. 7. 2000, z odločbo z dne 22. 11. 2004, o odločbi prvostopnega organa, z dne 13. 7. 2000 pa z odločbo z dne 22. 11. 2004. 9. Tretji odstavek 83. člena ZUS-1 določa, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi Vrhovno sodišče v postopku z revizijo.

10. Tožeča stranka v reviziji zatrjuje, da ima še vedno pravni interes, da se ugotovi nezakonitost aktov organov prve in druge stopnje in da se posledično izpodbijani akti odpravijo. Glede na to, da bi odlog prisilne izterjave učinkoval samo do odločitve o pritožbah zoper odločbi prvostopnega organa, to je do 22. 11. 2004, si tožeča stranka v obravnavani zadevi svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, saj tudi ugoditev reviziji in odprava izpodbijanih aktov ne bi v ničemer spremenila pravnega položaja tožeče stranke. Zato po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev oziroma odločanje o reviziji v obravnavani zadevi. Tožeča stranka pravnega interesa za odločitev v tem upravnem sporu že ob odločitvi sodišča prve stopnje ni več izkazovala, na kar je opozorilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, a dejstvo, da tožbe ni zavrglo, na samo odločitev v zadevi ne vpliva.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.