Jedro

ZEKom-1 je dopustil operaterju, da pogodbo spremeni enostransko, tj. neodvisno od volje naročnika (ki je voljno pristal le na tisto vsebino pogodbe, kakršna je bila ob njeni sklenitvi), pa je to situacijo uravnotežil na ta način, da je dal naročniku možnost, da od enostransko spremenjene pogodbe odstopi, ne da bi imel operater pravico, da mu s tem v zvezi karkoli zaračuna. Ravno taka ureditev prinaša uravnoteženje naročnikovega položaja (ki enostranske spremembe pogodbe ne more uveljaviti) z operaterjevim. Ker gre za kogentno ureditev, toženka pravilno opozarja, da se tožnik ne more sklicevati na določbe splošnih pogojev, saj so pogodbene določbe, ki so v nasprotju z zakonsko ureditvijo, nične (86. člen OZ), prav tako pa so nične določbe pogodbe, ki vsebujejo pogodbene pogoje, ki so nepošteni do potrošnika (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov). Določbe splošnih pogojev pogodbe, ki so v nasprotju z zakonsko ureditvijo, ki naročniku izrecno daje določeno pravico (ki bi mu jo pogodba odrekla) so brez dvoma nepoštene do potrošnika.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se predlogu A. A. (v nadaljevanju stranka z interesom) za rešitev spora ugodi tako, da mu mora tožnik v roku 15. dni od vročitve odločbe odpisati na računu TS1-2-18011349205 z dne 3. 2. 2018 zaračunani znesek 14,53 EUR z DDV po postavki "Str.spr./prekinitev - Popust za naročnino paketa" in 27,24 EUR z DDV po postavki "Str.spr./prekinitve - Brezplačna namestitev (akcija)" v višini 27,24 EUR z DDV. Odločila je še, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2. V obrazložitvi navaja, da je odločala v ponovljenem postopku, saj je Upravno sodišče s sodbo I U 2402/2018 odpravilo njeno odločbo z dne 26. 10. 2018, s katero je zavrnila predlog A. A. za rešitev spora s tožnikom tako, da se mu navedeni zneski ne zaračunajo. Sodišče je odločilo, da je bilo materialno pravo napačno porabljeno, ker bi morala toženka pod "strošek prekinitve naročniškega razmerja", ki ga končni uporabnik v primeru odstopnega upravičenja iz drugega odstavka 129. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom - 1), uvrstiti tudi strošek prejetih ugodnosti, ki jih je končni uporabnik prejel v zameno za vezavo.

3. Pojasnjuje, da je na podlagi 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sledila napotkom sodišča. Upoštevala je, da je sestavni del specialne ureditve iz tretjega odstavka 129. člena ZEKom-1 v povezavi z drugim odstavkom 129. člena ZEKom- 1, ki odstopa od splošne ureditve sklepanja in spreminjanja pogodbenih razmerij, naročnikova pravica, da brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopi od naročniške pogodbe. Ker ima operater možnost enostransko spremeniti pogoje brez posledic, ima naročnik pravico v določenem roku brez posledic, tj. stroškov (izjema je zgolj strošek terminalske opreme) odstopiti od pogodbe. Zato je tožnik stranki z interesom sporna zneska zaračunal neupravičeno.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Trdi, da je odločitev, da naročniku v primeru odpovedi naročniškega razmerja pred dogovorjenim obdobjem vezave ni treba vrniti sorazmernega dela prejetih ugodnosti, v nasprotju z osnovnimi načeli obligacijskega prava. To potrjuje tudi upravna in sodna praksa do sodbe I U 2402/2018, v kateri sodišče odstopa od te prakse ni obrazložilo, zaradi česar je kršilo 22. člen Ustave, obrazložitev toženke za odstop od dotedanje prakse pa je neprepričljiva. Toženka naj bi sledila odločbi TIRS, ki ni pristojen za nadzor nad določbami ZEKom-1. Poleg tega tožnika s to odločbo ni seznanila, zato mu je kršena pravica do izjave. Skladno z 8. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se enaka vrednost dajatev doseže šele, ko se izteče celotno obdobje vezave. V primeru predčasne prekinitve naročniškega razmerja se enakost dajatev doseže tako, da naročnik operaterju povrne v času trajanja pogodbe prejete ugodnosti. Plačilo izgube posebne ugodnosti predstavlja zgolj (do)plačilo redne cene za izbrani naročniški paket, ki jo plačujejo drugi naročniki, ki se odločijo za sklenitev naročniškega razmerja brez vezave. Navedeno stališče je skladno tudi s sodno prakso (I Cp 2078/2019, I U 256/2017, I Cpg 325/2019). Predčasen odstop od pogodbe ob tem, ko operater zagotavlja storitev v polnem obsegu, predstavlja oškodovanje operaterja ter neupravičeno obogatitev naročnika brez pravnega temelja, zato je dolžan nadomestiti vrednost dosežene koristi (190. člen OZ).

5. Trdi, da pri povračilu sorazmernega dela ugodnosti tudi ne gre za pogodbeno kazen, kar izhaja iz sodb Višjega sodišča Cp 1418/2006, Cp 1283/2006, Cp 2078/2019 in drugih. V zadevi Cp 1418/2006 je sodišče štelo, da ker pogodbena kazen predstavlja protivrednost prodanega telefonskega aparata, ni bilo podlage, da je prvostopenjsko sodišče to določbo razglasilo za nično. Enako kot za ugodnosti pri nakupu telefonskega aparata, velja za akcijske ponudbe, saj se da tudi ta ugodnost ovrednotiti glede na redno ceno storitve. Za zaračunanje sorazmernega zneska ugodnosti ima tožnik podlago v splošnih pogojih, ki so priloga naročniški pogodbi in njen del. Po zakonu in točkah 2.15 in 9.6. odstop od naročniške pogodbe ne vpliva in ne posega v zapadle in neplačane obveznosti naročnika ter obveznosti izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti naročnika. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se predlog stranke z interesom za rešitev spora v celoti zavrne. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je odločitev sprejela pri izvrševanju sodbe I U 2402/2018 in upoštevala razlago drugega odstavka 129. člena ZEKom-1, ki jo je v tej sodbi zavzelo sodišče, enako stališče pa je zavzela tudi civilna sodna praksa (I Cp 1214/2012, ICp 274/2016, ICp 753/2018, I Cpg 324/2019) in v svojih odločitvah TIRS. Tožnik s splošnimi pogoji ne more spreminjati kogentnih določil ZEKom-1, saj je takšno določilo nično. Tudi iz sodb I Cp 2078/2019 in I Cpg 324/2018, na katere se sklicuje tožnik, izhaja, da plačilo sorazmernega dela ugodnosti naročnika bremeni le, če so razlogi za odstop od pogodbe na njegovi strani, medtem ko se v zadevi I Cp 207/2019 relevantne okoliščine razlikujejo od teh iz obravnavane zadeve. Prav tako ni relevantna sodba VSC Cp 1418/2006, saj je šlo v tem primeru za prenehanje pogodbenega razmerja zaradi kršitve. Predlaga zavrnitev tožbe.

7. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da se strinja z odločitvijo Upravnega sodišča v zadevi I U 2402/2018 in izpodbijano odločbo. Poudarja, da je tožnik prvi prekršil dogovorjene pogodbene obveznosti, saj je dvignil ceno, čeprav se je zavezal, da bo dogovorjeno obdobje trajanja zagotavljal storitev po ugodnejši ceni. Zato je bila primorana prekiniti pogodbo, tožnik pa je tisti, ki bi ji moral kriti stroške priklopa pri drugem operaterju. Pri tem je tožnik na svoji spletni strani zapisal, da kdor se z dvigom cen ne strinja, lahko prekine pogodbo brez vseh stroškov prekinitve in brez pogodbene kazni. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

8. Sodišče je v zadevi razpisalo glavno obravnavo, ki jo je preklicalo, ker je tožnik pisno sporočil, da se ji odpoveduje.

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavanem primeru gre za spor operaterja s končnim uporabnikom v zvezi z odstopom od pogodbe za fiksne storitve na podlagi drugega odstavka 129. člena ZEKom-1. V navedeni določbi ZEKom-1 je določeno, da morajo biti naročniki o vsaki spremembi pogojev, določenih v naročniški pogodbi, obveščeni najmanj 30 dni pred predlagano uveljavitvijo sprememb. Pri tem morajo biti naročniki obveščeni, da imajo, razen če je sprememba pogojev, določenih v naročniški pogodbi, potrebna zaradi uskladitve s tem zakonom oziroma na njegovi podlagi sprejetimi predpisi, drugimi predpisi in predpisi Evropske unije, ki se neposredno uporabljajo, v istem roku pravico brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopiti od naročniške pogodbe, če se s predlaganimi spremembami ne strinjajo. Agencija lahko s splošnim aktom predpiše obliko in način objave obvestila.

11. Med strankama dejansko stanje, ki ga je ugotovila toženka, ni sporno, in sicer, da je stranka z interesom avgusta 2017 s tožnikom sklenila enoletno naročniško pogodbo za fiksne storitve televizije in interneta. Zaradi podražitve naročniškega paketa, o kateri je bila 29. 11. 2017 obveščena na spletni strani tožnika z obvestilom o spremembi splošnih pogojev, pa je 28. 12. 2017 odstopila od pogodbe. S tem je bilo naročniško razmerje prekinjeno pred iztekom dvanajstmesečne vezave. Tožnik je zato stranki z interesom zaračunal stroške prekinitve, in sicer popust za naročnino paketa v višini 14,53 EUR z DDV in stroške brezplačne namestitve (akcija) v višini 27,24 EUR. Sporni znesek se torej nanaša na ugodnosti, ki jih je stranka z interesom prejela na podlagi pogodbe zaradi dogovorjenega minimalnega trajanja naročniškega razmerja in naj bi ga bila zaradi predčasne prekinitve dolžna povrniti v sorazmernem delu glede na preostali čas do izteka navedenega obdobja.

12. Naslovno sodišče je v zadevi I U 1648/2019 zavzelo stališče, da je toženka takšno terjatev operaterja do naročnika pravilno opredelila kot pogodbeno kazen in se pri razlagi tega instituta oprla na določbe OZ, saj ZEKom-1 pogodbene kazni ne opredeljuje. Ker pa je naročniško razmerje, kakršno je obravnavano, po svoji naravi obligacijsko razmerje, je treba pri razlagi instituta pogodbene kazni uporabiti določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, torej OZ. OZ v prvem odstavku 247. člena določa, da gre za pogodbeno kazen, kadar se upnik in dolžnik dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu preskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Pogodbena kazen pomeni civilno sankcijo, ki jo pogodbeni stranki (lahko) določita za primer neizpolnitve obveznosti ali za primer zamude z njeno izpolnitvijo in zapade, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo (temeljne pogodbene) obveznosti oziroma če te (sploh) ne izpolni (prim. sodbo VSRS II Ips 50/2010). Enako stališče je zavzelo v zadevah I U 1331/2019 in I U 1756/2020. 13. Tudi v obravnavani zadevi se neizpolnitev obveznosti kaže kot odstop stranke z interesom od naročniške pogodbe pred potekom dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja (obdobja vezave). Tožnik uveljavlja, da je zato naročnik (v tem primeru stranka z interesom) operaterju (tožniku) dolžan povrniti sorazmerni delež ugodnosti, prejetih na račun dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja. To pa tudi po oceni sodišča predstavlja pogodbeno kazen, kot je opredeljena v določbah 247. člena OZ in ki je po določbi drugega odstavka 129. člena ZEKom-1 prepovedana. Ker gre torej za pogodbeno kazen, se kot neutemeljen izkaže tudi tožnikov ugovor, da je upravičen do povračila na podlagi določb 190. člena OZ. Kot je sodišče pojasnilo že v zadevi I U 1331/2019 in ostalih, je ZEKom-1 v razmerju do OZ lex specialis, ki v določenih delih medsebojna razmerja strank ureja drugače kot OZ, ureditev pa je kogentna in zato ne dopušča drugačnih dogovorov.

14. Smisel ureditve iz drugega odstavka 129. člena ZEKom-1, ki naročniku omogoča, da v primeru enostranske spremembe pogodbenih pogojev operaterja odstopi od naročniške pogodbe brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni, je v tem, da se z njo varuje položaj naročnika kot šibkejše stranke v razmerjih med naročniki in operaterji. Naročnik bi sicer primeru, ko bi operater enostransko spremenil pogodbo, moral bodisi pristati na spremembo pogodbenih pogojev bodisi nositi negativne finančne posledice, tj. bi bil dolžan povrniti sorazmerni del prejete ugodnosti. Zato je zakonodajalec položaja operaterja, ki lahko enostransko spreminja pogodbo in naročnika, ki pri tej spremembi ne sodeluje, ampak je z njo zgolj soočen, uravnotežil z določbo iz drugega odstavka 129. člena ZEKom-1. 15. Enako, tj., da gre pri zahtevku operaterja, kot ga tožnik uveljavlja od stranke z interesom, po vsebini za pogodbeno kazen, „tj. dogovorjeni znesek kazni“, je torej sodišče odločilo že v zadevah I U 1331/20191, I U 1648/2019 in I U 1756/2020. Drži, da je v zadevi I U 2402/2018 zahtevek operaterja prvotno obravnavalo kot nedovoljen strošek prekinitve naročniškega razmerja in ne kot pogodbeno kazen. Iz tega razloga je sodišče tožnika z dopisom z dne 14. 3. 2022 obvestilo o tem, da je v zadevah I U 1648/2019, I U 1331/2019 in I U 1756/2020, v katerih je obravnavalo enako dejansko in pravno stanje zadeve kot je obravnavana, zavzelo stališče, da zaračunani znesek predstavlja nedovoljeno pogodbeno kazen in ga pozvalo, da se lahko o tej, že ustaljeni praksi naslovnega sodišča, izreče. Tožnik tega ni storil. Pri tem pa sodišče še pripominja, da ta okoliščina na odločitev ne more vplivati, saj je bilo doslej v vseh obravnavanih primerih, vključno v zadevi I U 2427/2018, pri odločitvi bistveno to, da je operater od naročnika zahteval plačilo prejetih ugodnosti, ker ni ostal naročnik toliko časa kot se je zavezal, ampak je pogodbo zaradi enostranske spremembe pogodbenih pogojev s strani operaterja, odpovedal prej. Ne glede na to, ali se terjatev operaterja, ki jo uveljavlja zaradi na ta način prekinjenega razmerja, poimenuje pogodbena kazen ali strošek zaradi prekinitve pogodbe, ima enako vsebino. Gre za nedopustno nadomestilo, ki ga operater po določbi drugega odstavka 129. člena ZEKom-1 od naročnika ne sme terjati ne glede na to, kako ga na računu poimenuje.

16. Ker je ureditev razmerja med naročnikom in operaterjem po 129. členu ZEKom-1 lex specialis, je tožnikovo sklicevanje na 8. in 190. člen OZ že iz tega razloga neutemeljeno. Pri tem tudi ne drži, da je ureditev v nasprotju z osnovnimi načeli obligacijskega prava, saj je osnovno načelo tega prava načelo „pacta sund servanda“, ki pomeni, da je dogovore treba spoštovati, seveda pa to velja za obe pogodbeni stranki. Enostransko spreminjanje po splošnih pravilih obligacijskega prava praviloma niti ni dopustno. Ker je ZEKom-1 dopustil operaterju, da pogodbo spremeni enostransko, tj. neodvisno od volje naročnika (ki je voljno pristal le na tisto vsebino pogodbe, kakršna je bila ob njeni sklenitvi), pa je to situacijo uravnotežil na ta način, da je dal naročniku možnost, da od enostransko spremenjene pogodbe odstopi, ne da bi imel operater pravico, da mu s tem v zvezi karkoli zaračuna. Ravno taka ureditev prinaša uravnoteženje naročnikovega položaja (ki enostranske spremembe pogodbe ne more uveljaviti) z operaterjevim. Ker gre za kogentno ureditev, toženka pravilno opozarja, da se tožnik ne more sklicevati na določbe splošnih pogojev, saj so pogodbene določbe, ki so v nasprotju z zakonsko ureditvijo, nične (86. člen OZ), prav tako pa so nične določbe pogodbe, ki vsebujejo pogodbene pogoje, ki so nepošteni do potrošnika (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov). Določbe splošnih pogojev pogodbe, ki so v nasprotju z zakonsko ureditvijo, ki naročniku izrecno daje določeno pravico (ki bi mu jo pogodba odrekla) so brez dvoma nepoštene do potrošnika.

17. Po presoji sodišča tožnik tudi neutemeljeno zatrjuje, da je upravičen zaračunati ta znesek na podlagi tretjega odstavka 129. člena ZEKom-1, ki določa, da določbe drugega odstavka ne vplivajo in ne posegajo v zapadle in neplačane obveznosti naročnikov ter v obveznosti izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti naročnikov. Kot je presodilo sodišče že v zadevi I U 1331/2019 „vrnitev sorazmernega dela ugodnosti“ ni istovetno pojmu „zapadlih in neplačanih obveznosti naročnikov in obveznosti izpolnitve pogodbeno dogovorjenih obveznosti“ iz tretjega odstavka 129. člena ZEKom-1. Iz jezikovne razlage tretjega odstavka 129. člena ZEKom-1 povsem jasno izhaja, da so naročniki v primeru prekinitve naročniškega razmerja zaradi enostranske spremembe pogojev, dolžni izpolniti vse neplačane obveznosti, ki so nastale do trenutka prekinitve pogodbe. Te obveznosti pomenijo na primer plačilo neplačanih računov za storitve opravljene do prekinitve pogodbe in podobno, ni pa pojem zapadlih in neplačanih obveznosti enak pojmu povrnitve ugodnosti. Če se naročnik odloči, da bo zaradi neke trenutne akcijske ponudbe sklenil pogodbo pod ugodnejšimi pogoji, to še ne pomeni, da bi mu bila zaradi tega odvzeta pravica enostransko prekiniti razmerje, če operater enostransko spremenil svoje pogoje (v tem primeru bi jih lahko npr. tudi povišal nazaj na prvotno raven). V tem primeru je dolžan nedvomno plačati zapadle in neplačane obveznosti, ne pa tudi sorazmernega dela ugodnosti, saj tretji odstavek 129. člena ZEKom-1 česa takega ne določa. 18. Edina izjema je določena v četrtem odstavku 129. člena ZEKom-1, ki v tem primeru naročnika zavezuje, da mora operaterju povrniti znesek zaradi prejete terminalske opreme po akcijski ceni, za kar v obravnavani zadevi ne gre. Na terminalsko opremo pa se nanaša tudi zadeva Cp 1418/2006. Ker zakon različno ureja posledice odstopa od pogodbe s strani naročnika zaradi enostranske spremembe pogodbe s strani operaterja, ne drži niti tožbeni ugovor, da za ostale ugodnosti velja enako kot za telefonski aparat. 19. Tožnik v tožbi zoper izpodbijano odločbo tudi ne more uspešno oporekati neobrazloženemu odstopu od sodne prakse, ki naj bi ga zagrešilo sodišče v zadevi I U 2402/2018 in s tem kršilo 22. člen Ustave, saj gre, ne glede na to, da je bila odločitev toženke odpravljena, za pravnomočno rešeno zadevo. Če je bil tožnik mnenja, da gre za neobrazložen odstop od sodne prakse, bi lahko v skladu s 367.a členom Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zoper sodbo I U 2402/2018 vložil predlog za dopustitev revizije. Ne more pa njene domnevne „nezakonitosti in neustavnosti“ uveljavljati v postopku, ki teče zoper izpodbijano odločbo, saj je to nov sodni postopek zoper drugo izpodbijano odločbo. Sodišče zavrača tudi ugovor tožnika, da je toženka sledila odločbi TIRS, ki ni bila javno objavljena, s čimer mu je bila kršena pravica do izjave. Toženka je odločila v ponovljenem postopku, na podlagi sodbe I U 2402/2018, pri čemer je bila po četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. To določbo ZUS-1 je tudi spoštovala, tožnik pa je bil v upravnem sporu I U 2402/2018 stranka z interesom in je imel tako ves čas možnost, da se o vseh relevantnih dejstvih in pravnih stališčih izreče. 20. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankami ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Poleg tega se je tožnik obravnavi pisno odpovedal. 21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Enako stališče je zavzelo Višje sodišče v sodbi I Cp 274/2016 in I Cp 1214/2012.