8. 12. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku preizkusa ustavne pritožbe in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Gregorja Žnuderla, Maribor, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Ketiš, Janžekovič in partnerji, d. o. o., Maribor, na seji 8. decembra 2022

odločilo:

1.Tretji odstavek 422. člena in četrti odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo) nista v neskladju z Ustavo.

2.Zakon o kazenskem postopku je v neskladju z Ustavo, ker obsojencu ne omogoča, da v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga odlog ali prekinitev izvršitve kazni zapora.

3.Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

4.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 27. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20) se zavrže.

5.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 21966/2014 z dne 26. 11. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 21966/2014 z dne 22. 1. 2019 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 21966/2014 z dne 9. 10. 2017 se ne sprejme.

6.Ustavna pritožba zoper:

– sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 21966/2014 z dne 2. 7. 2019,

– odločbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 21966/2014 z dne 8. 7. 2019 v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Ikz 21966/2014 z dne 19. 6. 2019 ter

– ravnanje Okrožnega sodišča v Mariboru in Vrhovnega sodišča v zvezi z odločanjem o predlogu za odlog izvrševanja kazni zapora, podanem v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 21966/2014 z dne 9. 10. 2017, se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper pravnomočno obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru, s katero mu je bila izrečena kazen dveh let zapora, zoper sklep Višjega sodišča, s katerim je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep o zavrnitvi prošnje za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncih tedna, in zoper pravnomočno odločbo o zavrnitvi prošnje za odlog izvršitve kazni zapora po 24. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 109/12, 54/15, 11/18 in 141/22 – v nadaljevanju ZIKS-1). Vložil je tudi ustavno pritožbo zoper ravnanje Okrožnega sodišča v Mariboru in Vrhovnega sodišča, ki nista odločili o njegovem predlogu za odlog izvršitve pravnomočne sodbe oziroma naj ne bi postopali v skladu s tretjim odstavkom 422. člena oziroma četrtim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pritožnik navaja, da je 5. 6. 2019 pri Okrožnem sodišču v Mariboru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno obsodilno sodbo. V zahtevi naj bi predlagal odlog oziroma prekinitev izvršitve izpodbijane pravnomočne sodbe. Niti sodišče prve stopnje niti Vrhovno sodišče naj ne bi odločili o predlogu. Vrhovno sodišče naj bi zahtevo za varstvo zakonitosti prejelo od sodišča prve stopnje šele 11. 11. 2019. Pritožnik naj bi že od 28. 7. 2019 dalje prestajal zaporno kazen v Zavodu za prestajanje zaporne kazni Dob pri Mirni.

2.Pritožnik meni, da izvrševanje zaporne kazni še pred odločitvijo o predlogu za odlog oziroma o zahtevi za varstvo zakonitosti krši njegove ustavne pravice. Sklicuje se na kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Ta pravica naj bi imela v hierarhiji ustavnih pravic posebno težo, kazen zapora pa naj bi pomenila enega izmed najhujših mogočih posegov v človekovo svobodo, ki naj bi bil že po svoji naravi nepopravljiv. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter pravic iz 6. člena EKČP in 2. člena Protokola št. 7 k EKČP. V skladu s sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Martynyuk proti Rusiji z dne 8. 10. 2019, v zadevi Shvydka proti Ukrajini z dne 30. 10. 2014 in v zadevi Tsvetkova in drugi proti Rusiji z dne 10. 4. 2018 naj tudi morebitna kasneje dosojena odškodnina ne bi mogla nadomestiti pravice iz EKČP. Pritožnik poudarja, da ni nobene potrebe, da bi bilo treba zaporno kazen izvršiti pred odločitvijo Vrhovnega oziroma Ustavnega sodišča. Zoper njega naj v postopku ne bi bil odrejen pripor.

3.Pritožnik vlaga tudi pobudo za začetek postopka za presojo ustavnosti tretjega odstavka 422. člena in četrtega odstavka 423. člena ZKP, ker naj bi bili izpodbijani določbi neskladni z 19. in 23. členom Ustave, s 5. in 6. členom EKČP ter s 7. členom Protokola št. 2 k EKČP. Določbi naj ne bi bili jasni, saj naj ne bi določali, da morata sodišče prve stopnje in Vrhovno sodišče odločiti o predlogu za odlog izvršitve zaporne kazni ter pretehtati, ali obstajajo utemeljeni razlogi za izvrševanje zaporne kazni pred odločitvijo Vrhovnega sodišča o pravnih sredstvih. Niti naj ne bi določali, da ima ta postopek suspenzivni učinek na pravnomočno sodbo.

4.Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-409/19 z dne 16. 4. 2020 pobudo sprejelo v obravnavo. Presodilo je tudi, da je izpolnjen pogoj izkazovanja pravnega interesa. Pobuda je bila na podlagi prvega odstavka 28. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) poslana Državnemu zboru.

5.Državni zbor v odgovoru na pobudo navaja, da je četrti odstavek 423. člena ZKP že prestal presojo skladnosti z Ustavo, in se pri tem sklicuje na sklep št. U-I-253/03 z dne 16. 6. 2005. V njem naj bi Ustavno sodišče pojasnilo, da gre za izjemni ukrep, ki ga ima na voljo Vrhovno sodišče pred odločanjem o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sicer nima suspenzivnega učinka. Potrdilo naj bi tudi, da je merilo "glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti", po katerem odloča Vrhovno sodišče o odložitvi ali prekinitvi izvršitve pravnomočne sodne odločbe, dovolj določno, saj naj bi ga bilo mogoče razumeti tako, da Vrhovno sodišče odloča glede na možnost za uspeh zahteve za varstvo zakonitosti. Namen zahteve za varstvo zakonitosti naj bi bil odprava kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali v sodnem postopku, ter zagotovitev enotne sodne prakse. Pomen izpodbijane ureditve naj bi bilo zato treba presojati tudi z vidika ustavno določenega položaja Vrhovnega sodišča kot najvišjega rednega sodišča v državi.

6.Mnenje o ustavnosti presojanih določb ZKP je Ustavnemu sodišču posredovala tudi Vlada. Njeno stališče je, da ker sta izpodbijani določbi v nespremenjeni obliki v veljavi že od začetka uveljavitve ZKP, torej dobrih 15 let, naj bi bil to tudi pokazatelj njune jasnosti in nespornosti. Izpodbijani določbi naj obsojencu ne bi dajali pravice, da zahteva odložitev ali prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe. To pravico naj bi imel obsojenec zgolj v primerih, ki jih določa ZIKS-1. Vrhovno sodišče naj bi kot najvišje redno sodišče moralo skrbeti za zagotovitev pravne varnosti, za enotnost in za razvoj sodne prakse. Zahteva za varstvo zakonitosti naj bi bila izredno pravno sredstvo in naj bi zasledovala specifični namen, povezan z ustavno vlogo Vrhovnega sodišča. Pri oceni izpodbijane ureditve naj bi bilo treba upoštevati tudi vpliv sodnega odločanja na pravnomočnost kot ustavno vrednoto (158. člen Ustave), ki zagotavlja stabilnost pravnih razmerij in je kot takšna povezana z načeli pravne države (2. člen Ustave) tudi v kazenskem postopku. Pobuda naj bi izhajala iz napačne premise, da naj bi izpodbijani določbi urejali nekakšno obliko začasne odredbe v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti. Šlo naj bi zgolj za možnost, dano Vrhovnemu sodišču, neodvisno od volje obsojenca. Morebitna ureditev začasne odredbe tudi pri postopku na Vrhovnem sodišču bi po oceni Vlade podaljšala postopke na Vrhovnem sodišču, hkrati pa bi znatno oslabila institut pravnomočnosti, zlasti v zapornih zadevah. Glede na možnosti odloga izvršitve kazni zapora na podlagi ZIKS-1 naj takšna ureditev ne bi bila potrebna oziroma naj bi lahko pripeljala do nejasnosti, kolikor bi dva instituta urejala enako problematiko. Začasno zadržanje naj ne bi bilo smiselno v pripornih zadevah. Zahteva za obvezno ureditev začasnega zadržanja v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti naj ne bi imela ustavne podlage.

7.Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila vročena pobudniku, ki nanju ni odgovoril.

8.Pritožnik je 20. 2. 2021 vložil tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 27. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP). Hkrati je razširil ustavno pritožbo na sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper izpodbijano pravnomočno obsodilno sodbo.

9.Pritožnik uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker naj bi bila izrečena zaporna kazen nesorazmerna. Obsodba naj bi odstopala od sodne prakse in prakse davčnih in drugih oblasti v Republiki Sloveniji. Sodišča naj ne bi obrazložila, zakaj si je ustavni pritožnik za isto dejanje zaslužil višjo kazen kot kdorkoli drug, in to celo na zaprtem oddelku zapora Dob. Davčni organi naj pred obsodbo ne bi ugotovili obstoja davčne obveznosti. Izvedenec, ki je ugotovil fiktivnost posojil, naj bi prekoračil svoja pooblastila. Sodba, ki naj bi temeljila na "dvomu, da je imel obsojenec namen znesek vrniti", naj ne bi bila obrazložena. Vrhovno sodišče naj se tudi ne bi opredelilo do zatrjevane kršitve v zvezi z zavrnitvijo predloga za postavitev novega izvedenca. Pri tem naj bi zmotno navedlo, da naj pritožnik tega očitka v pritožbah ne bi bil uveljavljal, čeprav naj bi prav ta očitek v pritožbi podrobno zatrjeval.

10.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravic iz 2. in 22. člena Ustave ter iz 5. in 6. člena EKČP, ker naj bi sodišče prve stopnje pol leta neutemeljeno zadrževalo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom za zadržanje izvršitve zaporne kazni, namesto da bi jo nemudoma posredovalo Vrhovnemu sodišču. Uveljavlja tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave) zaradi določenih ravnanj sodnice prve stopnje. Vodstvo zapora naj mu ne bi dovolilo nobenih ugodnosti, ki so jih deležni ostali zaporniki, med drugim predčasnega odpusta in izhodov, da bi obiskal družino. V času, ko naj bi mu bil odobren pogojni odpust, naj bi policisti izvedli hišno preiskavo in z orožjem strašili njegovo družino. Pravica do osebne svobode (19. člen Ustave) in pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) naj bi mu bili kršeni tudi s tem, ko se mu je obdobje trajanja statusa obsojenca zaradi ukrepov za omilitev posledic epidemije COVID-19 podaljšalo.

B. – I.

Pomembno ustavnopravno vprašanje

11.Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-253/03 že odločalo o pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 423. člena ZKP. Pobudnika sta zatrjevala neskladje z 2. členom in drugim odstavkom 14. člena Ustave, Ustavno sodišče pa je pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo. Obravnavana zadeva odpira drugo, pomembno ustavnopravno vprašanje, in sicer vprašanje skladnosti izpodbijane ureditve s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

12.Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave zahteva, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pravica do sodnega varstva zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo v zadevi v razumnem času vsebinsko (meritorno) odločilo.[1] Gre torej za jamstvo sodne odločitve o pravicah in obveznostih oziroma kazenskih obtožbah zoper posameznika. Ustava sicer ne zagotavlja pravice do izrednih pravnih sredstev. Vendar iz pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave izhaja, da mora biti v primeru, ko zakon določeno (izredno) pravno sredstvo dopusti, stranki zagotovljeno, da to pravno sredstvo tudi učinkovito uveljavi.[2] Ni namreč namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, ampak je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic.[3] Eden izmed vidikov učinkovitosti pravice do sodnega varstva pa je tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Takšno sodno varstvo ne more biti ne učinkovito in ne smiselno.[4] Takšno razlago 23. člena Ustave, ki izhaja iz citiranih odločitev Ustavnega sodišča, podpira tudi 13. člen EKČP, ki podobno zahteva učinkovitost pravnih sredstev in na katerega se pritožnik tudi sklicuje.

Vloga Vrhovnega sodišča in izrednih pravnih sredstev

13.Člen 127 Ustave določa, da je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi, ki odloča o rednih in izrednih pravnih sredstvih ter opravlja druge zadeve, ki jih določa zakon. Kot najvišji organ sodne oblasti ima položaj precedenčnega sodišča, v pristojnosti katerega so mehanizmi za zagotavljanje enotne sodne prakse in s tem za zagotavljanje enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pri tem pa skrbi tudi za varovanje človekovih pravic. Ustvarjanje sodniškega prava z vsemi uveljavljenimi metodami razlage krepi tudi položaj sodne veje oblasti v razmerju do zakonodajne veje. Vrhovno sodišče skrbi za enotno sodno prakso z razvijanjem prava prek sodne prakse, poenotenjem neenotne sodne prakse in preprečevanjem ustavnopravno nedovoljenih odstopov od oblikovanih precedensov. Naloga Vrhovnega sodišča torej je, da avtoritativno reši sporna vprašanja in razhajanja v pravnih mnenjih, da zagotavlja nadaljnji razvoj prava ter da nižjim sodiščem zagotavlja jasna vodila v obliki ustaljene sodne prakse. Le Vrhovno sodišče lahko zagotovi učinkovito usmerjanje delovanja in razvoja celotnega sistema delovanja sodstva. To njegovo nalogo poudarja tudi prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13, 17/15, 104/20 – ZS). Pravno sredstvo, ki ga obravnava Vrhovno sodišče, uresničuje javni interes po varovanju enotnosti pravnega sistema in zakonitosti sodniških odločitev, s tem pa posredno – z varstvom javnega interesa – tudi individualne interese posameznikov. Po drugi strani pa pravno sredstvo, ki je na voljo stranki sodnega postopka, uresničuje tudi povsem individualni interes stranke, osredotočene na razrešitev konkretnega spora. Od ureditve pravnega sredstva je odvisno, ali bo kateri od navedenih interesov prevladal, in če bo, kateri.

14.Ker Ustava ne zagotavlja pravice do izrednih pravnih sredstev, je obseg varstva, ki ga v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi daje 23. člen Ustave, odvisen od ureditve tega postopka ter od namenov in ciljev zakonodajalca pri uvedbi sistema izrednih pravnih sredstev. Ustavno sodišče je tako v odločbi št. Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009 (Uradni list RS, št. 54/09, in OdlUS XVIII, 27) odločilo, da so lahko pogoji za dostop do Vrhovnega sodišča strožji, če v sistemu revizije subjektivni vidik, tj. varstvo pravic strank v konkretnem primeru, ni primaren, temveč sta poudarjena objektivni pomen tega pravnega sredstva in vloga Vrhovnega sodišča za razvoj prava, za usmerjanje sodne prakse in za njeno poenotenje. Iz istega razloga je Ustavno sodišče v sklepu št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22) odločilo, da odsotnost obrazložitve sklepa o nedopustitvi revizije ni v neskladju s pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

15.Zakon o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 14/85, 74/87, 57/89, 83/89 in 3/90, Uradni list RS – stari, št. 37/90, ter Uradni list RS, št. 63/94) je poznal relativno veliko število izrednih pravnih sredstev, pri čemer tožilec in obdolženec glede možnosti vlaganja teh sredstev in obsega dopustnih uveljavljanih kršitev nista bila v enakem položaju. Če je bil s pravnomočno sodno odločbo prekršen materialni ali procesni zakon, se je ta kršitev lahko uveljavljala z dvema izrednima pravnima sredstvoma: z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je lahko vložil javni tožilec Republike Slovenije, in z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, ki jo je lahko vložil obsojenec oziroma njegov zagovornik. Po stališču predlagatelja Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS št. 63/94) pa ni bilo sprejemljivo, da bi še naprej obstajala razlika glede razlogov, iz katerih obe stranki lahko vlagata izredno pravno sredstvo zaradi kršitve zakona. Po zdajšnji ureditvi imata zato tožilec in obdolženec na razpolago isto izredno pravno sredstvo, zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer jo tožilec lahko vloži ne samo v škodo, temveč tudi v korist obdolženca. Za vložitev tega izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo, s katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ni zahtevana precedenčnost izpostavljenega pravnega vprašanja. Predlagatelj Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 91/11 – v nadaljevanju ZKP-K) je sicer kot težavo obstoječe ureditve izpostavil prav preširok dostop kazenskih zadev na Vrhovno sodišče, ne da bi se zahteval pomen zadev za enotno uporabo zakona in za sodno prakso. Vendar je bil pogoj precedenčnosti določen zgolj za druge sodne odločbe, s katerimi se kazenski postopek ne konča. Kot dodatna omejitev dostopa do Vrhovnega sodišča je bila z ZKP-K uvedena zahteva po vsebinski izčrpanosti očitkov v pritožbi. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 22/19 – ZKP-N) je predvidel tudi poenostavljeno obravnavanje očitno neutemeljenih zahtev za varstvo zakonitosti. Za slednje lahko vrhovni državni tožilec predlaga, naj se zavrnejo, o predlogu pa odloča Vrhovno sodišče v senatu treh sodnikov. Če senat predlogu ugodi, Vrhovno sodišče izda sodbo s skrajšano obrazložitvijo.

16.Kljub navedenim spremembam kazenske procesne zakonodaje je namen zahteve za varstvo zakonitosti, ki se vloži zoper pravnomočno obsodilno sodbo, še vedno dvojen – zagotoviti enotno uporabo zakonskega prava in odpraviti kršitve zakona, storjene s pravnomočno sodno odločbo ali s sodnim postopkom. ZKP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne določa strogih formalnih pogojev. Obsojenec lahko vloži to pravno sredstvo sam, tudi če nima opravljenega pravniškega državnega izpita, uveljavlja pa lahko širok nabor kršitev procesnega in materialnega prava. Precedenčnost pravnega vprašanja ni pogoj za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato zahteva po precedenčnosti, drugače kot pri institutu dopuščene revizije v civilnih postopkih in v upravnem sporu, pri takšni ureditvi izrednega pravnega sredstva ne prevlada nad subjektivno dimenzijo varstva pravic strank v konkretnih sporih.

Vrste, pomen in izvršitev kazni

17.Obsojencu se po 43. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21 in 186/21 – v nadaljevanju KZ-1) smejo izreči kazen zapora, denarna kazen, prepoved vožnje motornega vozila in izgon iz države, če je tujec. Kazni so osrednja oblika kazenskih sankcij, izražajo socialnoetično obsodbo storilčevega dejanja in pomenijo neposreden poseg v pravice posameznika. Po zaporedju, kakor ga določa 43. člen KZ-1, je najstrožja med kaznimi kazen zapora. Pomeni namreč poseg v osebno svobodo, ki je varovana v 19. členu Ustave in je ob pravici do življenja najpomembnejša družbena vrednota ter za posameznika najpomembnejša dobrina. Pravica do osebne svobode ima v primerjavi z ostalimi človekovimi pravicami in svoboščinami posebno težo tudi zato, ker spada v krog pravic, ki so še posebej poudarjeno povezane s posameznikom kot nosilcem njegove lastne absolutne notranje vrednosti. Bistvo zapora je omejitev posameznikove osebne svobode, druga prikrajšanja pa so nedopustna, kolikor niso neločljivo povezana z omejitvijo svobode. Zaporna kazen je sicer v zgodovinskem kontekstu nedvomno predstavljala pomemben civilizacijski dosežek zaradi večje humanosti v primerjavi s smrtno in telesnimi kaznimi. Ker pa je osebna svoboda vrednota par excellence, je kazen odvzema prostosti dopustno uporabiti le kot skrajno sredstvo in le za najkrajše še potrebno obdobje.

18.Bistvo kazni je v zagotavljanju varstva pred kaznivimi dejanji s prevzgojo storilca in s povračilom povzročenega zla, ki naj služi kot opozorilo drugim, da naj se takšnih ravnanj vzdržijo. Za povračilni (retribucijski) namen kazni je značilno, da se obrača v preteklost k že izvršenemu kaznivemu dejanju in skuša izravnati povzročeno zlo z zlom, izraženim s kaznijo, pri čemer naj bo zagotovljena sorazmernost, ki je usmerjena zlasti k preprečevanju prestrogega sankcioniranja. Za preprečevalni (preventivni) namen kazni pa je značilno, da se obrača v prihodnost in skuša oblikovati kazen tako, da bi bilo z njo v prihodnje mogoče preprečiti nova kazniva dejanja, pri čemer naj kazen zastraševalno in odvračilno vpliva na potencialne storilce kaznivih dejanj (generalna prevencija), obenem pa naj prepreči vsakokratnemu storilcu, da bi ponavljal kazniva dejanja (specialna prevencija). V tem kontekstu je pomembna tudi pozitivna generalna prevencija, ki se kot krovni pojem uporablja za različne učinke kaznovanja, ki naj bi na dolgi rok preprečevali kriminaliteto. V ta kontekst sodijo tudi funkcija utrjevanja zaupanja v pravni red, ki zadošča univerzalnemu družbenemu pričakovanju o nujnosti sankcioniranja kršitev; pedagoška funkcija kazni, ki služi zlasti učenju in utrjevanju moralnih inhibicij do kaznivih dejanj z zagroženimi in izrečenimi kaznimi; in pomiritvena funkcija, ki pa se izraža v pomiritvi jeze ter drugih neprijetnih občutij zoper storilca zaradi izreka kazni, ki jo družba dojema kot pravično.

19.Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim lahko obsojenec doseže razveljavitev ali spremembo pravnomočne obsodilne sodbe, s katero mu je bila izrečena zaporna kazen. Če to doseže, odpade pravna podlaga za izvršitev posega države v osebno svobodo. Vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi pusti na prizadeti osebi nepopravljive posledice. Če obsojenec na podlagi izpodbijane pravnomočne sodbe nastopi prestajanje zaporne kazni, nato pa se izkaže, da je bila obsodba neupravičena in jo je po odločitvi Vrhovnega sodišča treba razveljaviti, neizbežno nastanejo posledice, ki jih niti naknadna razveljavitev niti sprememba sodbe ne moreta popolnoma odpraviti. Škodljivih učinkov na zdravstveno stanje, duševno zdravje in družbeni položaj neupravičeno obsojenega tudi morebitna naknadna odškodnina ne more odtehtati. Ustava v 30. členu sicer določa pravico po krivem obsojenega do rehabilitacije in odškodnine, vendar je predvsem treba preprečevati neupravičen odvzem prostosti. Odškodninsko varstvo je namreč samo ultima ratio pravne države, ki se aktivira, ko državni sistem ustavnosti in zakonitosti v razmerju do posameznikov odpove. Vsako neupravičeno prestajanje zaporne kazni prav tako škoduje zaupanju v pravni red, družbeni pomiritvi in krepitvi moralnih vrednot. Zato preventivni učinki kazni v takšnem primeru ne ostanejo zgolj neuresničeni, temveč so celo subverzirani.

20.Glede na škodljive učinke neupravičenega prestajanja zaporne kazni, pomen človekove pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave in veljavno ureditev instituta zahteve za varstvo zakonitosti iz pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave izhaja tudi zahteva za vzpostavitev ustreznih procesnih sredstev za preprečitev neupravičenega prestajanja zaporne kazni. Ustavno sodišče je zato v nadaljevanju preverilo, ali ZKP vsebuje učinkovita in zadostna sredstva, ki bi v čim večji meri preprečila izvrševanje zaporne kazni, če bi bila pravnomočna obsodilna sodba kasneje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena ali spremenjena.

Zakonska ureditev preizkusa pravnomočne odločitve o izvrševanju kazni zapora

21.Tretji odstavek 422. člena in četrti odstavek 423. člena ZKP urejata odlog oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe zaradi vložene zahteve za varstvo zakonitosti. Člen 422 ZKP se glasi:

Zahteva za varstvo zakonitosti se poda pri sodišču, ki je izdalo odločbo na prvi stopnji. Predsednik senata sodišča prve stopnje zavrže s sklepom zahtevo za varstvo zakonitosti, če je vložena zoper odločbo vrhovnega sodišča (drugi odstavek 420. člena), če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice (prvi odstavek 421. člena), ali če je prepozna (tretji odstavek 421. člena). Zoper ta sklep je dovoljena pritožba na sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje sme, glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti odrediti, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži ali prekine.

Člen 423 ZKP pa določa:

O zahtevi za varstvo zakonitosti odloča vrhovno sodišče na seji.

Vrhovno sodišče s sklepom zavrže zahtevo za varstvo zakonitosti, če je ta nedovoljena ali prepozna (drugi odstavek 422. člena) ali ne izpolnjuje pogojev iz prvega ali petega odstavka 420. člena, sicer pa izvod zahteve pošlje nasprotni stranki, ki lahko v petnajstih dneh od prejema zahteve oziroma v osmih dneh, če gre za zahtevo zoper odločbo iz četrtega odstavka 420. člena tega zakona, nanjo odgovori. Vrhovnemu državnemu tožilstvu se zahteva za varstvo zakonitosti pošlje s spisi.

Preden se zadeva predloži v odločanje, lahko preskrbi sodnik, ki je določen za poročevalca, po potrebi poročilo o zatrjevanih kršitvah zakona.

Glede na vsebino zahteve lahko vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine.

22.Po ureditvi v ZKP vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nima suspenzivnega učinka na pravnomočno obsodilno sodbo, s katero je bila obsojencu izrečena zaporna kazen. Sodišče prve stopnje po 422. členu ZKP in Vrhovno sodišče po 423. členu ZKP pa lahko po uradni dolžnosti s sklepom, glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, odložita oziroma prekineta izvršitev pravnomočne sodne odločbe, s tem pa tudi izvršitev izrečene zaporne kazni. Tak sklep se izda le, če je podana zelo velika verjetnost, ki meji že skoraj na gotovost, da bo vložnik z zahtevo uspel.

23.Vrhovno sodišče je na zaprosilo Ustavnemu sodišču posredovalo podatke o odločitvah Vrhovnega sodišča v obdobju od leta 2015 do leta 2020, v katerih je Vrhovno sodišče zadržalo izvršitev pravnomočne obsodilne sodbe. V navedenem obdobju je Vrhovno sodišče zadržalo izvršitev 23 pravnomočnih sodnih odločb, vse odločbe so bile v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljene ali spremenjene. V 16 primerih od 23 je bilo o prekinitvi oziroma odlogu odločeno na seji Vrhovnega sodišča hkrati z odločitvijo o glavni stvari, torej šele tedaj, ko so sodniki odločili o razveljavitvi oziroma spremembi pravnomočne sodne odločbe. Pred sodišči prve stopnje pa je bilo glede na podatke, ki jih je posredovalo Vrhovno sodišče, v obdobju od leta 2015 do leta 2020 odločeno zgolj o enem začasnem zadržanju, pri čemer je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti nato zavrglo.

24.Ureditev v izpodbijanih določbah ZKP omogoča Vrhovnemu sodišču in sodišču prve stopnje, da po uradni dolžnosti zadržita izvršitev zaporne kazni, če ocenita, da je to treba storiti glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti. Iz podatkov, ki jih je posredovalo Vrhovno sodišče, pa izhaja, da se navedena ureditev v praksi tudi uporablja. Takšna ureditev že po naravi stvari ne more pomeniti posega v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da navedeni določbi ZKP nista v neskladju z Ustavo (1. točka izreka).

Ocena posega v prvi odstavek 23. člena Ustave

25.Pobudnik je skupaj z zahtevo za varstvo zakonitosti vložil predlog za odlog ali prekinitev izvršitve zaporne kazni. Pri tem je posebej poudaril, da pri njem v postopku niso bili ugotovljeni priporni razlogi. Niti sodišče prve stopnje niti Vrhovno sodišče nista izdali sklepa, s katerim bi odločili o njegovem predlogu. Takšno ravnanje sodišč je v skladu z ZKP, saj ta zakon ne ureja postopka, po katerem bi lahko obsojenec zaradi vložitve zahteve za varstvo zakonitosti predlagal odlog oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne obsodilne sodbe. Če sodišče v skladu s 422. členom oziroma 423. členom ZKP oceni, da niso izpolnjeni pogoji za odložitev ali prekinitev izvršitve pravnomočne odločbe, ne izda negativnega sklepa niti, če je obsojenec tak predlog podal v zahtevi za varstvo zakonitosti.

26.Predlog za odlog ali prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe bi imel naravo začasnega ukrepa. Začasni ukrepi so dopolnilne narave, saj so namenjeni učinkovitemu varstvu pravic oziroma obveznosti, ki so primarni predmet postopka sodnega varstva. Tudi z vidika Ustave so začasni ukrepi, kot je na primer institut začasne odredbe po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11, 53/14, 54/15, 11/18 in 36/21 – ZIZ), v funkciji učinkovitega zagotavljanja drugih ustavnih pravic, in sicer zlasti pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Spadajo namreč med procesna sredstva, ki preprečujejo, da bi v času postopka prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da s končno odločitvijo sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.

27.Če sodišče prve stopnje oziroma Vrhovno sodišče ne uporabita svojih pooblastil iz 422. in 424. člena ZKP, s pravnomočnostjo obsodilne sodbe po ZKP ni več ovir za izvršitev zaporne kazni. Glede na poseben pomen človekove pravice do osebne svobode in posledice neupravičenega izvrševanja zaporne kazni pa takšna pooblastila sodišč za učinkovitost postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti ne zadostujejo. Pri tem je treba upoštevati tudi pravico do kontradiktornega postopka oziroma pravico do izjave kot osrednje ustavnoprocesno jamstvo iz 22. člena Ustave. Pravica do kontradiktornega postopka stranki zagotavlja možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj. Pomen te pravice je torej zagotoviti, da je stranka subjekt postopka oziroma se je ne obravnava kot objekt postopka. Ker sodišče ne izda sklepa v primeru neizpolnjenosti pogojev za zadržanje ali prekinitev izvršitve zaporne kazni, obsojenec (oziroma osebe, ki vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti v njegovo korist) ne more ugotoviti, ali je sodišče sploh preverilo izpolnjenost teh pogojev, niti ne more v zvezi s tem od sodišča zahtevati odločitve. Hkrati pa obsojenec sam ne more predlagati začasnega ukrepa, s katerim bi lahko dosegel podoben učinek. To pa pomeni, da trenutna ureditev ne zagotavlja tako učinkovitega položaja aktivnega udeleženca pred sodiščem, kot je potrebno pri najbolj invazivni kazenski sankciji, to je odvzemu svobode. S tem pa je zaradi pomena, ki ga ima razpoložljivost začasnih ukrepov za učinkovitost postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, poseženo v njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

28.Ustavno sodišče mora v nadaljevanju oceniti, ali je takšen poseg dopusten. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je mogoče omejiti človekovo pravico, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali ne gre morda za čezmeren poseg, sprejme Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti posega.

29.Vlada v svojem mnenju navaja, da bi morebitna ureditev postopka z začasnim ukrepom, kot je začasna odredba, pri Vrhovnem sodišču podaljšala postopke, hkrati pa naj bi zaradi odloga nastopa zaporne kazni znatno oslabila institut pravnomočnosti v zapornih zadevah. Učinkovitost postopka in s tem zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot pomembnega vidika pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) je nedvomno ustavno dopusten cilj. V kriminološki literaturi je tudi splošno sprejeto stališče, da mora biti časovni razmik med storitvijo kaznivega dejanja in kaznovanjem čim manjši. Že Beccaria je poudaril, da mora kazen kar najhitreje slediti zločinu; manjši je časovni razmik med zločinom in kaznijo, pravičnejša in koristnejša je kazen. Kazenski postopek mora biti končan v najkrajšem možnem času, pa tudi v kazenskem postopku izrečena kazen se mora čim prej izvršiti. Tudi raziskave na področju vedenjske analize so pokazale, da je hitrost ključni dejavnik učinkovitosti kaznovanja.

30.Pogoj za izvršljivost obsodilne sodbe in s tem za izvršitev zaporne kazni je pravnomočnost sodbe, čeprav sodba s trenutkom pravnomočnosti še ne postane tudi izvršljiva (drugi odstavek 129. člena ZKP). Pravnomočnost je pomembna ustavna kategorija. Že splošna določba 158. člena Ustave daje podlago za sklepanje, da s pravnomočnostjo pridobi sodna ali upravna odločba pravno moč, s katero zavezuje vse, na katere se nanaša, in vzpostavi pravni mir, hkrati pa preprečuje ponovno odločanje o isti stvari. Pravnomočnost sodbe pomeni, da se dejanska in pravna vprašanja pojmujejo kot dokončno rešena in da je kazenski postopek končan, ker je obravnavana zadeva razsojena stvar. S pravnomočnostjo obsodilne sodbe je ovržena domneva nedolžnosti (3. člen ZKP). Od dneva pravnomočnosti obsodilne sodbe učinkujejo pravne posledice obsodbe (prvi odstavek 80. člena KZ-1) ter začne teči zastaralni rok za izvršitev kazenskih sankcij (92. člen KZ-1). Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti je tudi sestavni del pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

31.Da bi bil poseg ustavno dopusten, mora biti nujen za dosego cilja. Poseg je nujen, če je zasledovani cilj mogoče doseči le na zakonsko urejen način in če ne obstajata niti možnost dosega cilja brez posega niti blažji način, ki manj poseže v zavarovano ustavno dobrino (ko torej ni na razpolago manj invazivnega, a enako primernega in za dosego cilja učinkovitega ukrepa).

32.Doseganja cilja učinkovitega postopka s pravnim sredstvom ni mogoče razumeti zgolj tako, da se zagotovi čim hitrejši konec postopka, pač pa je cilj zakonita, hitra in ekonomična izvedba, ki ob hkratnem spoštovanju ustavnih jamstev subjektov postopka privede do pravilne in zakonite vsebinske odločitve. Vendar prav odsotnost možnosti, da obsojenec, pri katerem ne obstajajo priporni razlogi, predlaga začasni ukrep, zanj ne zagotavlja učinkovitosti postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj obstaja realna možnost, da bo tudi v primeru uspeha s tem izrednim pravnim sredstvom pred odločitvijo Vrhovnega sodišča prestal (lahko tudi dobršen) del zaporne kazni. To še posebej velja, kadar je predviden čas reševanja zahteve za varstvo zakonitosti daljši od trajanja izrečene zaporne kazni. Za odvračanje takšne škode pa ne zadostujejo možnosti odloga kazni po ZIKS-1, saj so te povezane zgolj z osebnimi okoliščinami obsojenca in ne z vsebino vloženih izrednih pravnih sredstev. Pri tem je Ustavno sodišče upoštevalo tudi, da takšen začasni ukrep ne bi posegel v pravnomočno odločitev o kazenski odgovornosti. Izvršitev pravnomočne odločitve o prostostni kazni bi se zadržala le začasno, do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti. Institut pravnomočnosti zato ne bi bil znatno oslabljen, kot trdi Vlada. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočnost tudi nima teže, ki jo ima sicer, saj gre za enega od postopkov, ki omogočajo poseg v pravnomočno sodno odločbo. Ureditev, po kateri obsojencu, pri katerem ne obstajajo priporni razlogi, ni omogočeno, da bi zaradi vsebine zahteve za varstvo zakonitosti predlagal začasno zadržanje izvršitve zaporne kazni, zato ne pomeni nujnega ukrepa za doseganje učinkovitosti postopka s tem pravnim sredstvom, za čim hitrejšo izvršitev prisojene zaporne kazni oziroma za spoštovanje pravnomočnosti. V veljavni ureditvi tudi ne obstaja drug enakovreden ukrep, s katerim bi se lahko dosegel enak učinek.

33.Ker ukrep ni nujen za doseganje zasledovanega cilja, pomeni odsotnost možnosti, da bi obsojenec (ali njegov zagovornik) zaradi vsebine zahteve za varstvo zakonitosti predlagal začasno zadržanje izvršitve zaporne kazni, prekomeren poseg v pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Zato je z njo v neskladju.

Odločitev Ustavnega sodišča

34.Skladno s prvim odstavkom 48. člena ZUstS Ustavno sodišče sprejme ugotovitveno odločbo, kadar je izpodbijani predpis v neskladju z Ustavo zato, ker določenega vprašanja ne ureja ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve. ZKP ne daje obsojencu pravice predlagati začasni ukrep, s katerim bi do odločitve o njegovem pravnem sredstvu lahko dosegel odlog ali prekinitev izvršitve kazni zapora. Torej gre za položaj iz prvega odstavka 48. člena ZUstS. Zato je Ustavno sodišče ugotovilo, da je ZKP v neskladju z Ustavo (2. točka izreka). Na podlagi drugega odstavka 48. člena ZUstS je zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku enega leta (3. točka izreka). Presoja Ustavnega sodišča v tej zadevi se praviloma ne nanaša na položaj oseb, ki so bile do pravnomočnosti obsodilne sodbe v priporu oziroma se jim je status pripornika spremenil v status zapornika.

35.Zakonodajalec ima pri oblikovanju postopka s predlogom za začasni ukrep na voljo široko polje proste presoje, v katerem mora upoštevati ustavne pravice udeležencev v postopku, javno varnost in zahtevo po učinkovitem delovanju sodišč. Ker je tak predlog povezan z vsebino zahteve za varstvo zakonitosti, je lahko vlaganje predloga časovno zamejeno enako kot pri tej zahtevi. Ker sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu, najlažje presodi, ali bi to pravno sredstvo lahko bilo uspešno, je primerno, da o predlogu odloči Vrhovno sodišče. Za hitrejše odločanje o predlogu pa se lahko določi, da Vrhovno sodišče odloča v ožji sestavi kot o zahtevi. Standard, ki se zahteva za morebitno zadržanje pravnomočne obsodilne sodbe, je lahko enak trenutnemu standardu iz četrtega odstavka 423. člena ZKP, lahko pa se določi tudi drugačen standard. V okviru poslovanja sodišč je treba tudi zagotoviti, da Vrhovno sodišče predlog z zahtevo za varstvo zakonitosti čim prej prejme od sodišča prve stopnje, tako da lahko o predlogu čim prej odloči.

36.Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve te odločbe, kar bi lahko storilo v skladu s pooblastili iz drugega odstavka 40. člena ZUstS. Gre namreč za sistemsko in ne posamično spremembo v sistemu pravnih sredstev, ki jo je treba temu ustrezno umestiti v pravila kazenskega postopka in ustavnosodnega varstva.

B. – IV.

O pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti 27. člena ZZUOOP

37.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. V primeru, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS.

38.Pravni interes pobudnik utemeljuje z navajanjem, da je obsojenec, ki naj bi se mu zaporna kazen iztekla aprila 2021, zaradi ukrepov za preprečevanje epidemije COVID-19 pa naj bi se mu sankcija proti njegovi volji podaljševala.

39.Člen 27 ZZUOOP ne učinkuje neposredno za vse, ki prestajajo zaporno kazen. Prvi odstavek navedenega člena daje zgolj pooblastilo direktorju zavoda za prestajanje kazni zapora, da lahko po uradni dolžnosti prekine prestajanje kazni zapora obsojencu tudi, če je to potrebno zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2. V skladu s tretjim odstavkom 27. člena ZZUOOP je zoper odločbo direktorja dovoljena pritožba, ki ne zadrži njene izvršitve. Vendar pobudnik ne zatrjuje, da bi izčrpal pravna sredstva zoper odločbo o prekinitvi prestajanja zaporne kazni. Zato je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 27. člena ZZUOOP zavrglo (4. točka izreka).

B. – V.

Glede ustavne pritožbe

40.Po drugem odstavku 55.c člena ZUstS se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izčrpal očitka, da naj bi bila izrečena zaporna kazen nesorazmerna in da naj bi odstopala od ustaljene sodne prakse. Na očitke, da naj bi izvedenec, ki je ugotovil fiktivnost posojil, prekoračil svoja pooblastila in da naj prvostopenjska sodba glede "dvoma, da je imel obsojenec namen znesek vrniti", ne bi bila obrazložena, je Vrhovno sodišče odgovorilo v 8. in 10. točki obrazložitve sodbe. Pritožnik ne pojasni, zakaj naj bi bili v nasprotju s pravico iz 22. člena Ustave ugotovitvi Vrhovnega sodišča, da je sodišče prve stopnje določno in obširno utemeljilo, zakaj dvigov z računov ni štelo za dejanska posojila in zakaj izvedenec ni prekoračil pooblastil. Iz predložene pritožbe tudi ne izhaja, da bi pritožnik v njej izrecno nasprotoval zavrnitvi predloga za postavitev novega izvedenca. Pritožnik prav tako niti v pritožbi niti v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izčrpal očitkov o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Kršitve, ki se nanašajo na odločanje direktorja zapora, pa bi moral pritožnik uveljavljati v pravnih sredstvih zoper odločbo direktorja in šele nato v (pravočasni) ustavni pritožbi.

41.V obravnavani zadevi pogoji za sprejem ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru niso izpolnjeni, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (5. točka izreka).

42.Ustavna pritožba zoper izpodbijana sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 2. 7. 2019 in odločbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 8. 7. 2019 v zvezi z odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 19. 6. 2019 je prepozna, saj je bila vložena po preteku 60-dnevnega roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS. Ustavna pritožba neposredno zoper ravnanje oziroma opustitev ravnanja sodišč, ki nista odločili o predlogu za odlog izvršitve pravnomočne obsodilne sodbe, in zoper ravnanje policistov pa ni mogoča. Po prvem odstavku 50. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži le zoper posamični akt državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s katerim je bilo odločeno o kakšni pritožnikovi pravici ali obveznosti. Ustavno sodišče torej ni pristojno neposredno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja državnih organov. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo (6. točka izreka).

C.

43.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. in 48. člena, tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 55.b člena ter prve in četrte alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter petega odstavka v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnika Jaklič in Šorli sta dala pritrdilni ločeni mnenji.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-163/98 z dne 22. 6. 2000 (Uradni list RS, št. 64/2000 in 91/2000 – popr., ter OdlUS IX, 294).

[2]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1273/07 z dne 22. 5. 2008 (Uradni list RS, št. 59/08, in OdlUS XVII, 35).

[3]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-209/99 z dne 9. 12. 1999 (OdlUS VIII, 301).

[4]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-418/18, Up-920/18 z dne 5. 11. 2020 (Uradni list RS, št. 191/20, in OdlUS XXV, 24), 12. točka obrazložitve; primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-209/99 z dne 9. 12. 1999 (OdlUS VIII, 301).

[5]T. Pavčnik v: M. Avbelj, Komentar Ustave Republike Slovenije, II. del, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica 2019, str. 283. Primerjaj M. Pavčnik, Teorija prava : prispevek k razumevanju prava, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 294.

[6]T. Pavčnik, nav. delo, str. 32.

[7]T. Pavčnik, Precedenčnost, ustvarjalnost in predvidljivost: antagonizem ali sinergija? v: N. Betetto in drugi (ur.), Liber amicorum Anton Gašer Frantar, Ljubljana 2020, str. 31.

[8]M. Bobek, Quantity or Quality?, Reassessing the Role of Supreme Jurisdictions in Central Europe, The American Journal of Comparative Law, št. 1 (2009), str. 62.

[9]M. Šorli, Ne številčnost, kompaktnost in prepoznavnost Vrhovnega sodišča, Pravna praksa, št. 13 (2008), str. 6–8.

[10]Primerjaj M. Bobek, nav. delo, str. 40.

[11]Razen v primerih neprave in prave obnove kazenskega postopka je bilo pravnomočno sodbo mogoče spremeniti še z izredno omilitvijo kazni, z zahtevo za varstvo zakonitosti ter z zahtevo obdolženca za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Slednje izredno pravno sredstvo je bilo uvedeno leta 1976 s ciljem, da se izključi monopol javnega tožilca, da vlaga izredno pravno sredstvo zaradi kršitev zakona; glej Poročevalec Državnega zbora, št. 22, Predlog za izdajo zakona o kazenskem postopku z osnutkom zakona – EPA 287, 19. 7. 1993, str. 74.

[12]Prav tam.

[13]Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, smejo po prvem odstavku 421. člena ZKP vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik. Po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona.

[14]Poročevalec Državnega zbora, Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-K) – EPA 1892-V, 3. 6. 2011, str. 4.

[15]Glej 68. člen ZKP-K.

[16]Prav tam.

[17]Osmi odstavek 25. člena ZKP.

[18]Drugi odstavek 425. člena ZKP.

[19]Primerjaj Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 907.

[20]Glej prvi odstavek 420. člena ZKP.

[21]Gre za drugačen položaj kot v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10, 13. in 14. točka obrazložitve.

[22]M. Ambrož, Prisilni ukrepi materialne narave in njihovo izvrševanje, v: A. Šelih in K. Filipčič (ur.), Kriminologija, IUS Software, GV Založba; Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2015, str. 541.

[23]Z. Dežman v: M. Šepec (ur.), Kazenski zakonik (KZ-1) : s komentarjem : [splošni del], Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 667.

[24]Primerjaj odločbi nemškega Zveznega ustavnega sodišča BVerfGE 65, 317, 322, in BVerfGE 22, 178, 180.

[25]Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-109/10 z dne 26. 9. 2011 (Uradni list RS, št. 78/11, in OdlUS XIX, 26), 9. točka obrazložitve, in št. Up-563/15 z dne 19. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 67/17, in OdlUS XXII, 31), 13. točka obrazložitve.

[26]M. Ambrož, nav. delo, str. 547.

[27]L. Bavcon in drugi, Kazensko pravo, splošni del (6. izdaja), Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 386–387.

[28]Prav tam, str. 383–384.

[29]M. Ambrož, Namen kaznovanja: pozitivna generalna prevencija? Revija za kriminalistiko in kriminologijo, št. 1 (2016), str. 6–8.

[30]Sklep Ustavnega sodišča št. Up-729/03 z dne 11. 12. 2003.

[31]Brooks in Greenberg med pogoste in dolgotrajne neželene psihološke učinke neupravičeno obsojenih uvrščata zlasti upad samopodobe, samostigmatizacijo, nastanek ali poglobitev depresivnih in anksioznih motenj, posttravmatsko stresno motnjo, nespečnost in druge nekategorizirane psihosomatske motnje. Navajata tudi težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju medosebnih razmerij, družbeno stigmatizacijo, izgubo zaupanja v organe pregona ter sodne oblasti, izgubo službe in zaslužka ter težave pri prilagajanju na vsakdanje življenje po vrnitvi na prostost. Glej S. K. Brooks in N. Greenberg, Psychological impact of being wrongfully accused of criminal offences: A systematic literature review, Medicine, Science and the Law, let. 61, št. 1 (2021), str. 44–54.

[32]Glej sodbe ESČP v zadevah Martynyuk proti Rusiji, Shvydka proti Ukrajini ter Tsvetkova in drugi proti Rusiji.

[33]Navedena ustavna določba določa objektivno odgovornost države za škodo v primeru, ko je iz kateregakoli vzroka (krivdnega ali nekrivdnega, pravnega ali protipravnega) prišlo do neupravičene obsodbe oziroma neutemeljenega odvzema prostosti (glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98, in OdlUS VII, 150), 12. točka obrazložitve).

[34]D. Jadek Pensa v: L. Šturm, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj 2010, str. 295, in M. Šepec v: M. Avbelj (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Ljubljana 2019, str. 291.

[35]Ta za vložitev tega pravnega sredstva zoper pravnomočno obsodilno sodbo ne zahteva precedenčnega pravnega vprašanja.

[36]Š. Horvat, nav. delo, str. 915-917.

[37]Tudi po ureditvi v ZIKS-1 vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni razlog, na podlagi katerega lahko obsojenec zaprosi sodišče za odlog izvršitve kazni. Po prvem odstavku 24. člena ZIKS-1 se lahko izvršitev kazni zapora odloži, 1. če obsojenec ni zmožen nastopiti kazni zaradi bolnišničnega zdravljenja; 2. če v njegovi ožji družini kdo umre ali je huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč; 3. če je potrebna odložitev, da bi lahko opravil ali dokončal neodložljiva poljska ali sezonska dela ali dela, ki jih je povzročila naravna nesreča ali kakšna druga nesreča, pa v svoji družini nima za delo drugih sposobnih članov; 4. če mora opraviti določeno delo, ki ga je začel, in bi nastala občutnejša škoda, če ga ne bi opravil; 5. če je potrebna odložitev, da konča šolo ali opravi izpit, za katerega se je pripravljal; 6. če je odložitev potrebna, da poskrbi za varstvo in vzgojo otrok, ali v primerih, ko bi se lahko bistveno poslabšale bivanjske razmere njegove družine, o čemer da mnenje pristojni center, na območju katerega prebiva obsojenčeva družina; 7. če so skupaj z njim obsojeni njegov zakonec oziroma oseba, ki z obsojencem živi v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, oseba, s katero je oseba, zoper katero se izvršuje kazenska sankcija, v partnerski zvezi po zakonu, ki ureja partnerske zveze, ali drugi člani skupnega gospodinjstva ali že prestajajo kazen in bi bilo ogroženo preživljanje starih, bolnih ali mladoletnih družinskih članov, če bi vsi obsojeni hkrati prestajali kazen zapora; 8. če ima obsojenka otroka, ki še ni star eno leto, ali če je obsojenka noseča in do poroda ni ostalo več kot pet mesecev, ali če ima otroka, ki še ni star dve leti, in zahtevajo posebni zdravstveni, socialni ali drugi razlogi, da sama skrbi zanj; 9. če je potrebna odložitev, da obsojenec dokonča program zdravljenja odvisnosti, v katerega je vključen, in bi njegova prekinitev ogrozila uspešno dokončanje programa, če to predlaga pristojni center.

[38]Š. Horvat, nav. delo, str. 915-917.

[39]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-2501/08 z dne 19. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 63), 15. točka obrazložitve.

[40]Odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-275/97 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 231) in št. Up-209/99 z dne 9. 12. 1999 (OdlUS VIII, 301).

[41]Sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 (OdlUS VIII, 134), 3. točka obrazložitve in št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000 (OdlUS IX, 315), 3. točka obrazložitve ter odločba Ustavnega sodišča št. Up-1084/16 z dne 5. 6. 2019, 6. točka obrazložitve.

[42]Odločbe Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve; št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve; in št. Up-1084/16, 6. točka obrazložitve.

[43]Glej 25. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86).

[44]Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-991/17, U-I-304/20 z dne 17. 12. 2020 (Uradni list RS, št. 5/21), 32. točka obrazložitve, in št. Up-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17, in OdlUS XXII, 9), 33. točka obrazložitve.

[45]K. Filipčič, Klasična kriminologija, v: A. Šelih in K. Filipčič (ur.), nav delo, str. 50–53.

[46]C. Beccaria, O zločinih in kaznih, v: L. Bavcon (ur.), O zločinih in kaznih. Dva govora o splošnih načelih kriminalnega prava in njegovi literarni zgodovini, Pravna fakulteta, Cankarjeva založba, Ljubljana 2002, str. 88.

[47]A. B. Apel in J. W. Diller, Prison as Punishment: A Behavior-Analytic Evaluation of Incarceration, The Behavior Analyst, let. 40, št. 1, 2017, str. 243–256.

[48]Po prvem odstavku 129. člena ZKP postane sodba pravnomočna, če se ne more izpodbijati s pritožbo. Če je bila zoper sodbo vložena pritožba, nastopi pravnomočnost z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje oziroma z dnem razglasitve sodbe. Pred pravnomočnostjo lahko obtoženec nastopi prestajanje kazni na lastno zahtevo, če je bil zoper njega odrejen ali podaljšan pripor po razglasitvi nepravnomočne sodbe (361. člen ZKP).

[49]Z. Dežman, A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 500.

[50]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-3871/07, U-I-80/09 z dne 1. 10. 2009 (Uradni list RS, št. 88/09, in OdlUS XVIII, 42), 16. in 18. točka obrazložitve.

[51]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-5/16 z dne 19. 1. 2017 (Uradni list RS, št. 6/17), 16. točka obrazložitve; enako tudi odločba Ustavnega sodišča št. U-I-418/18, Up-920/18.

[52]Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-320/14, U-I-5/17, 35. točka obrazložitve.

[53]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-418/18, Up-920/18.

[54]Pobudnik je zaporno kazen na podlagi izpodbijane pravnomočne sodbe začel prestajati 28. 7. 2019, Vrhovno sodišče pa je njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti prejelo šele 11. 11. 2019, kar je več kot tri mesece kasneje. To pa pomeni, da se Vrhovno sodišče pred izvršitvijo kazni zapora z vsebino zahteve za varstvo zakonitosti in s predlogom za zadržanje izvršitve ni moglo seznaniti.

[55]Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82.

[56]Prvi odstavek 27. člena ZZUOOP se glasi: "Ne glede na prvi odstavek 82. člena ZIKS-1 lahko direktor zavoda za prestajanje kazni zapora po uradni dolžnosti prekine prestajanje kazni zapora obsojencu tudi, če je to potrebno zaradi preprečitve širjenja virusa SARS-CoV-2, za čas enega meseca, kadar ne obstajajo varnostni zadržki. Trajanje prekinitve kazni zapora se lahko obsojencu podaljšuje dokler obstaja razlog za prekinitev."

[57]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-1742/07, U-I-153/07 z dne 24. 5. 2007.

U-I-409/19-39 Up-1455/19-52 30. 12. 2022

PRITRDILNO LOČENO MNENJE SODNIKA MARKA ŠORLIJA

K ODLOČBI ŠT. U-I-409/19, Up-1455/19-52 Z DNE 8. 12. 2022

Ustavno sodišče je odločitev v tej zadevi sprejelo soglasno. V postopku deliberacije so se odpirala tudi vprašanja, ki niso bila odločilna za presojo, so pa tesno povezana z vprašanjem instituta odloga ali prekinitve izvršitve kazni. V tem ločenem mnenju podajam svoj strnjen pogled na širše vidike oziroma probleme navedenega instituta.

Glavni cilj kazenskega postopka

Če rečemo, da je glavni cilj kazenskega postopka, da morajo biti zadeve obravnavane v skladu z zakonom in pravično, zveni to kot poenostavitev, če pri tem ne upoštevamo naslednjih elementov cilja postopka: 1) obsodba krivih in oprostitev nedolžnih, 2) enako obravnavanje tožilstva in obrambe, 3) upoštevanje pravic obdolženca, kot jih določajo Ustava, mednarodne konvencije in Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), 4) upoštevanje in varstvo pravic oškodovanca in drugih udeležencev v postopku, 5) učinkovito obravnavanje zadev z ustrezno hitrostjo.

Hitrost v kazenskih zadevah, a ne na škodo pravnosti in pravičnosti, je zaželena iz več razlogov: 1) kazenska sankcija mora biti izrečena hitro, brez nepotrebnega odlašanja, storilcu ne bi smeli dovoliti, da stori novo kaznivo dejanje, še preden je bilo razsojeno o obtožbi za prej storjeno oziroma je bila zanj izvršena kazen, 2) obdolženci bi morali biti, kadar ni dovolj dokazov, razbremenjeni obdolžitev takoj, ko je to mogoče, 3) javnost upravičeno pričakuje, da so kazniva dejanja oziroma njihovi storilci čim hitreje odkriti in da so zoper njih izvedeni ustrezni postopki, 4) žrtve kaznivih dejanj dobijo najboljše zadoščenje s čim hitrejšo odločitvijo sodišča, 5) obdolženci, ki želijo spremeniti način življenja, to lažje storijo, če je postopek izveden hitro, 6) načelo resnice je najbolje varovano, če so dokazi pred sodiščem sveži.

Pomen pravnomočnosti

Pravna varnost narekuje, da se od določenega trenutka dalje kazenska (ob)sodba ne more več spreminjati. Ta trenutek je čas nastopa pravnomočnosti sodbe. Takrat se šteje, da je sodba odgovorila na vsa relevantna dejanska in pravna vprašanja na dokončen in nedvoumen način. Pravnomočnost sodbe pomeni, da odločitve ni več mogoče izpodbijati in spreminjati (t. i. negativen učinek) ter da vsebuje zapoved, da se mora izvršiti (t. i. pozitiven učinek).

Vendar pa pravni red, kljub velikemu pomenu pravnomočnosti za pravno varnost, dopušča, da se pod določenimi pogoji preizkuša tudi pravilnost in zakonitost pravnomočne sodbe. Pravne napake pravnomočnih odločitev so lahko katastrofalne tako z vidika posameznika oziroma njegovega interesa kot z vidika javnosti oziroma interesa družbene skupnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti

Zahteva za varstvo zakonitosti v našem pravu je izredno pravno sredstvo, ki ne zadrži izvršitve sodbe. Razlog za to je v sami naravi izrednih pravnih sredstev in že navedenega pomena pravnomočnosti. Vendar je učinek nesuspenzivnosti ublažen z institutom odloga ali prekinitve izvršitve kazni, ki ga urejata tretji odstavek 422. člena in četrti odstavek 423. člena ZKP. Sodišče prve stopnje ali Vrhovno sodišče lahko odložita ali prekineta izvršitev kazni po uradni dolžnosti. Obsojenec sicer lahko predlaga takšno odločitev sodišču, to sodišče pa v primeru negative presoje o tem ne izda sklepa niti ne obvesti obsojenca. Postopek odločanja v zakonu ni določen, v praksi pa je zgolj od sodnika poročevalca odvisno, ali bo senatu Vrhovnega sodišča predlagal odločanje o odlogu ali prekinitvi izvršitve kazni. Negativna odločitev je tako le v rokah poročevalca in je ni mogoče preizkušati niti v primerih, ko je očitno, da so (bili) podani razlogi za odlog ali prekinitev izvršitve kazni in se to kasneje tudi potrdi z razveljavitvijo sodbe.

Druga pomanjkljivost opisane ureditve je razlaga in uporaba navedenih določb v sodni praksi, po kateri se izvršitev kazni odloži ali prekine le v primerih, ko je podana velika verjetnost, ki meji na gotovost, da bo vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti uspel. Takšna razlaga v večini primerov vodi k temu, da sodišče odloži ali prekine izvršitev kazni šele, ko je že odločilo o zahtevi, ni pa še izdalo sodbe.

Trajanje kazenskih postopkov in odložitev ali prekinitev izvršitve kazni

Če kazenski postopek pred Vrhovnim sodiščem traja (pre)dolgo, se lahko zgodi, da obsojenec velik del kazni ali celo kazen v celoti prestane, preden je odločeno o njegovi zahtevi. V primeru, da se kasneje izkaže, da je bila zahteva utemeljena, izvršena kazen pomeni hud poseg v pravico posameznika do osebne svobode, pravno sredstvo pa se izkaže za neučinkovito pri varstvu obsojenčevih pravic. In obratno, če je izvršitev kazni odložena, zahteva pa je zavrnjena po daljšem času, izvršitev kazni ne more doseči svojega namena. V obeh primerih je pomembno, da je o zahtevi odločeno v razumnem času. Če je zahtevi ugodeno, to potrjuje utemeljenost odloga izvršitve kazni, če je zahteva zavrnjena, pa krajši odlog izvršitve kazni ne povzroči škodljivih posledic niti obsojencu niti javnemu interesu.

Sklepno

Temeljno vprašanje vsakega racionalnega kazenskega postopka je sprejetje zakonite in pravilne sodbe v razumnem času. Če je prehitro sojenje "mačeha pravici", pa predolgo trajanje postopka nedopustno posega v pravice obdolženca v skladu z rekom "pravica odložena, pravica odrečena" (justice delayed, justice denied). Izrečena kazen ne le, da izgubi smisel, upravičeno se lahko sprašujemo, ali je pravična. Zato je treba v kazenskem postopku poiskati ustrezno ravnotežje med posameznimi cilji postopka. Na eni strani moramo hkrati zagotoviti, da sodnega sistema ne obremenjujejo zgrešene ali neutemeljena obtožbe, na drugi strani pa morda tudi s spremembo zakona doseči, da določbe, ki naj sicer varujejo obdolženca pred napačno sodbo, v praksi v resnici le podaljšujejo kazenske postopke.

Odločba Ustavnega sodišča v tej zadevi zakonodajalcu narekuje odpravo ugotovljene protiustavnosti v roku enega leta. Po mojem mnenju je to priložnost ne le za odpravo ugotovljene protiustavnosti, ampak za širši oziroma ponovni razmislek o konceptualnih spremembah kazenskega postopka in ne le o novi zaplati tolikokrat zakrpanega zakona.

Marko Šorli

[1]D. Krapac, Kazneno procesno pravo, Prva knjiga: Institucije, II. izmenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, d. d., Zagreb 2003, str. 216, robna št. 32.

[2]T. Vasiljevič, Sistem krivičnog procesnog prava SFRJ, Treče izmenjeno in dopunjeno izdanje, Savremena administracija, Beograd 1981, str. 664.

[3]Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 916.

[4]D. Krapac, nav. delo, str. 21, robna št. 39.

U-I-409/19-40 Up-1455/19-53 6. 1. 2023

PRITRDILNO LOČENO MNENJE SODNIKA DR. DR. KLEMNA JAKLIČA

K ODLOČBI ŠT. U-I-409/19, Up-1455/19 Z DNE 8. 12. 2022

Zadržanje kazni zapora po pravnomočni obsodbi – nujnost učinkovitega pravnega sredstva

Gre za eno najpomembnejših sistemskih odločitev te sestave Ustavnega sodišča s področja kazenskega prava. Do sedaj je v Sloveniji veljalo, da je obsojeni na zaporno kazen po odločitvi višjega sodišča (ko pri nas praviloma nastopi pravnomočnost) moral v zapor. Medtem ko je prestajal zaporno kazen, se je iz zapora lahko pritoževal naprej na Vrhovno in nato še Ustavno sodišče. Ob vsebinski pritožbi je sicer formalno imel tudi možnost predlagati zadržanje (odlog ali pa prekinitev izvrševanja) zaporne kazni, a je bila težava v tem, da Vrhovnemu sodišču o takem predlogu ni bilo treba odločiti. Imelo je torej zgolj diskrecijo odločati o vlogi za zadržanje, to svojo diskrecijo pa je uporabljalo v res izjemno redkih primerih. V praksi je to pomenilo, da je v Sloveniji protipravno obsojeni zaporno kazen praviloma že prestal ali pa jo je prestal v znatnem delu, ko sta nato Vrhovno sodišče (po kakšnem letu) in naposled še Ustavno sodišče (po dveh ali treh dodatnih letih) šele leta po obsodbi in pozivu na prestajanje kazni vsebinsko dokončno odločili o njegovi zadevi. Predstavljajte si, kaj je to pomenilo v primerih, ko sta bodisi Vrhovno ali pa Ustavno sodišče v vsebinski presoji ugotovili zakonske in/ali ustavne kršitve, da je bil torej pritožnik protipravno obsojen. Takšna ureditev je pomenila, da je ustavna pravica do osebne svobode le prazna črka na papirju Ustave, pravica torej, ki v praksi v resnici ne živi. Nobena denarna odškodnina, opravičilo države za nazaj in podobno namreč ne morejo odtehtati tega, da je nekdo, ki sploh ne bi smel biti obsojen, kazen zapora kljub temu moral prestati. Da je pri nas takšno izvotlitev ustavne pravice celo uzakonjal kazenskopravni sistem kot tak, je anomalično in nezdružljivo s konceptom ustavne demokracije oziroma svobodne demokratične družbe kot njenega vrednotnega temelja, ki osebno svobodo postavlja v vrh hierarhije ustavnih vrednot.

Na to anomalijo v slovenskem kazenskopravnem sistemu, ki očitno izhaja iz nekih drugih časov, ko v Sloveniji Ustava pravice do osebne svobode še ni postavljala na njeno pravo mesto, sem opozarjal od praktično prvega dne svojega mandata sodnika na Ustavnem sodišču. Da bi ta razkorak med domačo ureditvijo in stanjem v tradicionalnih ustavnih demokracijah slovenski strokovni in splošni javnosti še bolj plastično predstavil, smo na mojo pobudo skupaj z raziskovalnimi sodelavci pripravili vrsto primerjalnopravnih analiz. Te so dokazale, da pravica do osebne svobode protipravno obsojenih – za razliko od Slovenije – v tradicionalnih ustavnih demokracijah dejansko živi in učinkuje tudi v praksi, ne le na papirju ustave. Tako npr. kazenskopravni sistem v Nemčiji v praksi v le nekaj manj kot 100 odstotkih nepripornih zadev zagotovi, da obsojenemu ni treba v zapor (bodisi preko začasnega zadržanja bodisi zaradi dovolj hitre odločitve zadnje instance po pravnomočnosti obsodbe), vse dokler o njegovi sicer že pravnomočni obsodbi ne odloči še poslednja instanca, Zvezno ustavno sodišče. V Franciji in Avstriji je zaradi izrecno predpisanega suspenzivnega učinka, ki ga imajo z našo zahtevo za varstvo zakonitosti primerljiva pravna sredstva po pravnomočnosti, osebna svoboda do končne odločitve poslednjih instanc varovana celo v 100 odstotkih primerov. V Kanadi kazenskopravni sistem preko odlično delujočega instituta začasnega zadržanja v skladu z načelom sorazmernosti poskrbi, da je osebna svoboda pravnomočno obsojenih na zaporno kazen pred dokončno odločitvijo še preostalih instanc varovana v približno 80 in več odstotkih. Celo v ZDA, kjer kazenskopravni sistem "slovi" po svoji strogosti, je stopnja varovanja osebne svobode v praksi skladna z evropskim ustavnim načelom sorazmernosti in se v odstotkih efektivnega zadržanja pravnomočno odrejene kazni zapora v nepripornih primerih giblje v sferi preko 50 odstotkov. Le v Sloveniji je ta odstotek blizu 0. Le v Sloveniji je pravica do svobode dejansko izvotljena. Ko sem opisano stanje vsakič znova preverjal tudi ob priložnostih bilateralnih srečanj in izmenjav, ki smo jih v preteklih letih imeli z nekaterimi delegacijami evropskih ustavnih sodišč, se je spoznanje o spornosti slovenske ureditve le še bolj izkristaliziralo in utrdilo.

Postalo je splošno očitno, da je v to kislo jabolko, hočeš nočeš, vendarle treba ugrizniti. Zato sem, po več letih sprotnih razprav in postopnih premikov, posebej vesel današnje soglasne odločitve Ustavnega sodišča, da dosedanjo ureditev razglasi za protiustavno ter zakonodajalcu naloži, naj opisano anomalijo sistemsko odpravi, sistem pa posledično uredi tako, da bo stanje ustavno skladno tudi pri nas. Najprej je za to poklican prav zakonodajalec, ki ima na voljo številne različne možnosti za zagotovitev dejansko učinkovitega pravnega sredstva (namesto sodne diskrecije) za varstvo posameznikove osebne svobode. To zahtevata obe z Ustavo izrecno zajamčeni človekovi pravici (osebna svoboda in učinkovito pravno sredstvo za njeno varovanje), povrhu pa še ustavna zapoved zgolj sorazmernih mogočih posegov v človekove pravice. Pri svoji preučitvi se zakonodajalec lahko nasloni na primerjalne rešitve, kot jih poznajo v sistemih tradicionalnih ustavnih demokracij, lahko pa jih seveda vzame le kot začetno točko svojih lastnih končnih rešitev, ki pa naposled (tako kot to velja v tradicionalnih ustavnih demokracijah) pravice do osebne svobode, in pravice do učinkovitega pravnega sredstva za zagotovitev dejanskega učinkovanja osebne svobode, ne bodo smele omejiti prekomerno, tj. bolj kot to dopušča ustavno načelo sorazmernosti.

Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) Sodnik

[1]Takšno je ustaljeno stališče ustavnih sodišč tradicionalnih demokracij. Nemško Zvezno ustavno sodišče na primer že več kot pol stoletja, vse od leta 1958, ko se je z vprašanjem zadržanja zaporne kazni po pravnomočnosti prvič soočilo, odvzem prostosti šteje za enega najhujših posegov v človekovo svobodo, ki je že po svoji naravi »nepopravljiv«, in od tod črpa svojo doktrino o zadržanju pravnomočne zaporne kazni do dokončne odločitve: BVerfGE 8, 102-103, BVerfG 2 BvR 449/05, BVerfG 56, 396, BVerfG 2 BvR 1323/06, BVerfG 8, 102-103, BVerfG 14, 11-13, BVerfG 22, 178-180, 2BvR 2060/06, 2 BvR 1261/00, 2 BvR 769/10 idr. Glej npr. tudi Martin Badura in Meik Kranz, »Die Verfassungsbeschwerde in Strafsachen«, Zietschrift für das Juristische Studium«, str. 387, kjer avtorja glede ustaljene prakse zadržanj pojasnita, da »grozeči ali že obstoječi odvzem prostosti praviloma zadosti pogojem« sprejema predloga za zadržanje (po pravnomočnosti) pred Ustavnim sodiščem.

[2]Glej npr. Odklonilno ločeno mnenje sodnika Klemna Jakliča k odločbi št. Up-323/17, z dne 6.7.2017, ki se mu pridružuje sodnik Marko Šorli; ločeno mnenje sodnika Klemna Jakliča k sklepu št. 56/17, 335/17, z dne 6.7.2017; Odklonilno ločeno mnenje sodnika Klemna Jakliča k sklepu št. št. 374/17, z dne 6.7.2017; Odklonilno ločeno mnenje sodnika Klemna Jakliča k sklepu št. U-I-78/17, z dne 14.12.2017 idr; Glej tudi moje znanstvene in strokovne prispevke o tem vprašanju; poleg navedenega v naslednji opombi še npr. poglavje K. Jaklič, »Ustavni razvoj Republike Slovenije« (posebej str. 108-111), objavljeno v spominskem zborniku ob 30 letnici slovenske države, Z lepilom na podplatih: trideset let slovenske države, Mohorjeva družba 2020; K temu so sodili še intervjuji, ki sem jih dajal o tem konkretnem vprašanju (na RTV Slo, Radiu Ognjišče idr.) tekom let po objavi citiranih, takrat še odklonilnih, ločenih mnenj, ter primerjalnopravno utemeljene predstavitve problema v mednarodnem prostoru, npr. na letni znanstveni konferenci svetovnega združenja ustavnih pravnikov, ICON-S International Society of Public Law, junija 2018 v Hong Kongu, ob mednarodnih sodniških srečanjih ter izmenjavah, ipd.

[3]K. Jaklič in M. Setnikar, »Zadržanje kazni zapora – ustavnopravni vidik«, Odvetnik, št. 85, april 2018; M. Setnikar, »Raziskava o začasnem zadržanju kazni zapora do končne odločitve« Pravna praksa, št. 34/2018; M. Setnikar, »Zadržanje pravnomočne kazni zapora v Kanadi«, Pravna praksa, št. 35/2018, str. 17-19; M. Setnikar, »Zadržanje pravnomočne kazni zapora v Nemčiji«, Pravna praksa št. 36-37/2018, str. 18-19; M. Setnikar, »Zadržanje pravnomočne kazni zapora v ZDA«, Pravna praksa, št. 38/2018, str. 18-19. Pri zbiranju gradiv za študije pa so bili v pomoč tudi posamezni strokovnjaki iz SAMS, t.j. službe Ustavnega sodišča za primerjalne analize.

[4]M. Setnikar, »Zadržanje pravnomočne kazni zapora v Nemčiji«, Pravna praksa št. 36-37/2018, str. 18-19.

[5]Glej primerjalno analizo SAMS (služba Ustavnega sodišča za primerjalne analize), sestavni del spisa.

[6]M. Setnikar, »Zadržanje pravnomočne kazni zapora v Kanadi«, Pravna praksa, št. 35/2018, str. 17-19.

[7]M. Setnikar, »Zadržanje pravnomočne kazni zapora v ZDA«, Pravna praksa, št. 38/2018, str. 18-19.

[8]Na tem mestu naj v ponazoritev zadostuje jedrnat odziv predsednika nemškega Zveznega sodišča dr. Voßkuhle-ja ("to morate nujno spremeniti") na predstavljeno dejstvo, da pri nas v zapornih zadevah od začetka prestajanja kazni zapora pa do končne odločitve na Vrhovnem in nato še Ustavnem sodišču preteče tudi po več let, ko obsojenec kazen praviloma že prestane, zadržanje ali kak drug vidik slovenskega kazenskega sistema pa ne učinkuje tako, da bi takšno dejansko izvotlitev človekove pravice lahko preprečil.

[9]Glej vire navedene v opombah 3 – 7, zgoraj.