Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.018.400 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1998 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v znesku 30.055 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1998 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožena stranka se v izogib ponavljanju sklicuje na pritožbene navedbe. Dodaja še, da sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo določbe 200. člena ZOR. Tožnik je utrpel milejšo poškodbo vratne hrbtenice, brez kostnih poškodb, način zdravljenja ni bil kompliciran, hujših bolečin ni trpel, trajne posledice pa se kažejo le v nekoliko povečanih naporih. Prisojena odškodnina, ki predstavlja 23 povprečnih plač, gre na roko rentnim težnjam, kar ni združljivo z naravo in splošnim namenom odškodnin. Reviziji naj se tako ugodi, da bo sodba sodišča druge stopnje spremenjena, pritožbi tožene stranke ugodeno, odškodnina pa znižana. Podrejeno naj se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77), tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP/99) v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve se upoštevajo le, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizija predlaga, da naj se "v izogib ponavljanju" v revizijskem postopku upoštevajo tudi pritožbene trditve. Ta revizijski predlog ne more biti upoštevan. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Že zato njeni razlogi ne morejo biti enaki kot so lahko pritožbeni razlogi proti (nepravnomočni) sodbi sodišča prve stopnje. Sicer pa tudi po določbah ZPP/77 (386. člen) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

V izpodbijani pravnomočni sodbi je materialno pravo (200. in 203. člen ZPR) pravilno uporabljeno.

Pri odmeri odškodnine mora sodišče upoštevati kriterije, ki so določeni v 200. členu ZOR: pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter paziti, da odmerjene odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njenim namenom. Odškodnino sodišče torej odmeri tako, da je ta primerna teži in vrsti poškodbe oškodovanca ter posebnostim, ki so se pojavile pri oškodovancu zaradi poškodbe. Istočasno mora paziti, da je odmerjena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki so bile odmerjene v podobnih primerih. Če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti, prisodi sodišče na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo škodo (203. člen ZOR).

Iz dejanskih ugotovitev v postopku, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP/77) lahko povzamemo, da je tožnik ob nezgodi utrpel zvin vratne hrbtenice. Srednje hude bolečine so trajale prve tri tedne, naslednjih šest tednov pa stalne lahke bolečine. Po odstranitvi imobilizacije je začel s fizikalno terapijo in pri tem trpel prve štiri tedne krajša obdobja srednje hudih bolečin. Zaradi poškodbe je bil enajstkrat pregledan, šest tednov je nosil imobilizacijo vratne hrbtenice s trdo ortozo, kar ga je močno oviralo pri vsakdanjih aktivnostih. Večkrat je moral na rentgensko slikanje. Fizikalno terapijo je izvajal najprej dva meseca v zdravstvenem domu, potem pa še doma. Poškodba je pustila trajne posledice. Na desni strani tožnikovega vratu je kot posledica poškodbe ostala tudi vidna oteklina. Zaradi trajnih posledic poškodbe ima tožnik še vedno pogoste bolečine pri večjih obremenitvah, predvsem pri prisilni drži vratne hrbtenice. Tožnik redno dela z računalnikom, po dveh do treh urah dela pa se v vratu pojavijo bolečine. Iz naslova prestanih fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem in iz naslova še vedno trajajočih (in bodočih - 203. člen ZOR) občasnih bolečin, je sodišče tožniku prisodilo denarno zadoščenje v znesku 600.000 SIT, kar je tudi po presoji revizijskega sodišča (zlasti ob dejstvu, da gre za mlajšega človeka, ki je bil v času nezgode star 32. let) pravična denarna odškodnina v smislu določbe 200. in 203. člena ZOR.

Odškodnine, ki je bila tožeči stranki v znesku 200.000 SIT prisojena iz naslova prestanega strahu, tožena stranka v pritožbenem postopku ni izpodbijala. Zato revizijsko sodišče materialnopravne pravilnosti te odškodnine, ki je postala pravnomočna z (v tem delu) neizpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ni moglo (in tudi ne smelo) preizkusiti.

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je bilo tožniku prisojenih 1.500.000 SIT. Po presoji revizijskega sodišča je tudi v tem delu izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Kljub končanem zdravljenju je pri tožniku ostala lažja omejena giblivost vratne hrbtenice, pri čemer je močno omejen upogib vratu naprej. Redno dela z računalnikom, vendar pa se že po dveh do treh urah pojavijo težave. Rojen je leta 1964, kar pomeni, da ga bodo težave pri opravljanju rednega dela spremljale še vrsto let. Težave se pojavijo tudi pri vseh težjih opravilih, nekaterih težjih opravil pa sploh ne more več opravljati, pred poškodbo pa jih je (pomoč bratu pri mizarskih delih, tastu pri izdelovanju suhe robe, težja opravila na vrtu itd.). Opustiti je moral tudi vso športno aktivnost. Zaradi omejene gibljivosti vratne hrbtenice ima težave tudi pri vožnji z avtomobilom, saj je po ugotovitvah izvedenca gibljivost vratne hrbtenice pri rotaciji levo in desno omejena za 10 stopinj, močno pa je omejen tudi upogib naprej, saj pride tožnik z brado lahko le 5 cm do prsnice. Ob upoštevanju vseh opisanih težav, ki so ostale kljub končanemu zdravljenju in ki zmanjšujejo tožnikovo splošno življenjsko aktivnost, zaradi česar tožnik duševno trpi, ter ob upoštevanju tožnikove starosti in dejstva, da je oviran tudi pri rednem delu (individualizacija odškodnin), prisojena odškodnina kljub temu, da je res morda nekoliko višja od odškodnin, ki so bile oškodovancem prisojene v podobnih primerih, ne predstavlja "rentnih teženj", kot zmotno trdi revizija, ampak je še vedno znotraj okvirov in kriterijev iz 200. člena ZOR. Zato je pravična in tedaj materialnopravno pravilna.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).