Jedro

Tožnik je kot javna oseba izpostavljen ostrejšemu nadzoru in kritiki in je tudi meja oziroma zaščita pred posegi v osebnostne pravice takšne osebe bistveno ohlapnejša, saj je vezana na upravičen interes javnosti, da je seznanjena z ravnanji takšne osebe na skoraj vseh področjih njenega delovanja in ne samo v okviru izvrševanja javne funkcije in v neposredni povezavi z javno funkcijo.

Pri odločanju o pogojih za izdajo začasne odredbe v primerih, ko politik, javni funkcionar oziroma druga javna oseba zahteva prepoved objave določene informacije ali umik članka, je treba težko nadomestljivo škodo v smislu 2. odstavka 272. člena ZIZ presojati širše in škodo, ki grozi upniku, primerjati s škodo, ki grozi ne le posameznemu mediju, temveč svobodi tiska in medijskega poročanja ter pravici javnosti do obveščenosti kot dvema pomembnima temeljema demokratične družbe. Zato bi morali biti primeri, ko se z začasno odredbo (torej brez polnega kontradiktornega postopka) javnemu občilu vzame pravica do poročanja o zadevah in osebah, glede katerih je podan interes javnosti do obveščenosti, omejeni le na res ekscesne primere poročanja (na prvi pogled neresnične navedbe, navadno blatenje oseb in podobno) ali pa za razkrivanje intimnih osebnih zadev, pri katerih je že na prvi pogled jasno, da ne obstoji nikakršen legitimen interes javnosti do obveščenosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se tožencem prepoveduje objavljati članke v zvezi s stalnim in/ali začasnim prebivališčem tožnika, o njegovih vožnjah in povezavah z gradbenimi podjetji ter kakršnekoli druge članke, katerih vsebina bi predstavljala poseg v osebnostne pravice tožnika, pri čemer se tožencem, če bodo ravnali drugače, izreče denarna kazen – prvemu tožencu v višini 4.000,00 EUR, drugi toženki in tretjemu tožencu pa vsakemu v višini 2.000,00 EUR; da začasna odredba velja do poteka 30 dni po pravnomočni rešitvi te pravdne zadeve; da so toženci dolžni tožniku nerazdelno povrniti pravdne stroške; da pritožba zoper začasno odredbe ne zadrži njene izvršitve.

2. Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in v posledici napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Izpostavlja, da s predlagano začasno odredbo ne zahteva prepovedi pisanja oziroma cenzure javnega občila, zahteva le prenehanje pisanja, ki nima nobene zveze z njegovo javno funkcijo – mestom župana Mestne občine X. Zakon o prijavi prebivališča ureja vertikalna pravna razmerja med Republiko Slovenijo in posameznikom, vsak posameznik sam se v skladu z določbami tega zakona odloči, kako bo svoje prebivališče uredil z državo. Pisanje tožencev o tem, kako naj bi imel tožnik nepravilno urejeno prebivališče, zato ne more imeti nobene pravno upoštevne zveze z opravljanjem županske funkcije. Sicer pa tudi noben pristojen organ v RS ni ugotovil, da bi bil tožnik v prekršku. Očitek storitve kaznivega dejanja – prekrška pa nedvomno posega v čast in ugled tožnika. Mediji niso upravičeni obtoževati in presojati odgovornosti za prekršek posameznikov, pa čeprav gre za osebe javnega (političnega) življenja, to je naloga prekrškovnih organov in sodišča (sodba RS II Ips 405/2002). Pisanje tožencev ne spada v področje pravice javnosti do informiranosti, gre za zavajanje bralcev in potencialnih volilnih upravičencev, da naj bi tožnik imel nepravilno urejeno prebivališče in naj bi storil prekršek. Tudi če bi šlo za prekršek, to z opravljanjem županske funkcije nima zveze, temveč takšno pisanje pomeni neposredno kršitev domneve nedolžnosti (27. člen URS). Pisanje tožencev posega v tožnikovo pasivno volilno pravico iz drugega odstavka 43. člena URS. Lokalne volitve 2014 bodo opravljene najkasneje 5. 10. 2014, takšna pisanja pa neposredno vplivajo na predvolilno predstavitev kandidatov, saj neutemeljeno blatijo tožnika. S kontinuiranim pisanjem se v javnosti ustvarja mnenje, da naj bi tožnik kršil Zakon o prijavi prebivališča in pri tem zasledoval neke zasebne koristi. Takšno pisanje nima veze s pravico javnosti do obveščenosti, gre za neresnične in zavajajoče podajanje navedb. Raven pisanja ne ustreza resnemu tisku, ki se zavzema za objektivno informiranje javnosti, temveč je subjektivno in senzacionalistično. Iz člankov se ne da ugotoviti, kaj naj bi tožnik spornega storil, vsi članki so na stopnji namigovanja in polresnic. Podani so pogoji za izdajo začasne regulativne odredbe. Sodno odločanje poteka počasi, v letu 2014 ni pričakovati rešitve v tej zadevi. Predlagana začasna odredba je zato edino možno sodno varstvo, s katerim tožnik lahko zavaruje svoj trenutni pravni položaj do nastopa lokalnih volitev 2014. Sodišče tožniku sugerira uporabo pravice do popravka in odgovora, v skladu z Zakonom o medijih, kar je tožnik sicer storil, vendar je tožena stranka to zavrnila. V primeru, da se tožba izkaže za utemeljeno, takšna sodba ne bo igrala odločilne vloge, saj bodo volitve nedvomno že mimo, nepopravljiva škoda pa storjena. Tožnik zato potrebuje takojšnje sodno varstvo, lokalnih volitev 2014 ne bo mogoče ponoviti. Nasprotno pa bo tožena stranka tudi še po končni sodbi, takšni ali drugačni, lahko na primeren način pisala o tožniku, za njo bo torej vrnitev v prejšnje stanje povsem mogoča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik trdi, da so toženci z zapisi o njem posegli v njegovo čast in dobro ime, pa tudi v pravico do zasebnosti, osebnega dostojanstva in varnosti, osebnega in družinskega življenja ter zahteva, naj se jim o njem prepove pisati na tak način (134. člen Obligacijskega zakonika), zahteva pa tudi plačilo odškodnine v višini 15.000,00 EUR. Poleg tega meni, da mu bo z nadaljnjim objavljanjem člankov s takšno ali podobno vsebino, kot jo izpostavlja v tožbi, narejena nadaljnja nenadomestljiva škoda, glede na to, da se bližajo županske volitve, na katerih bo ponovno kandidiral, s tovrstnimi članki pa se pri volivcih ustvarja njegova izkrivljena javna podoba. Zato je predlagal tudi izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, s katero naj se tožencem prepove objavljati članke v zvezi s stalnim in/ali začasnim prebivališčem tožnika, o njegovih vožnjah in povezavah z gradbenimi podjetji ter kakršnekoli druge članke, katerih vsebina bi predstavljala poseg v njegove osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za odločitev, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

5. Tožnik, župan Mestne občine X, ki se mu izteka že drugi mandat, za župana pa bo kandidiral tudi na jesenskih lokalnih volitvah, je nesporno absolutno javna oseba. Absolutno javne osebe so osebe, ki se zavestno ali voljno izpostavijo javnosti, pri čemer lahko ta legitimno ocenjuje in kritizira njihova ravnanja in njihove ideje. Tožnik je politik, ki ga volilno telo neposredno voli in imajo zato volilci vso pravico do ažurne in natančne informiranosti o njegovih ravnanjih, tudi in še posebej, v predvolilnem obdobju. Povsem pravilno je zato razlogovanje sodišča prve stopnje, da je tožnik kot javna oseba izpostavljen ostrejšemu nadzoru in kritiki in je tudi meja oziroma zaščita pred posegi v osebnostne pravice takšne osebe bistveno ohlapnejša, saj je vezana na upravičen interes javnosti, da je seznanjena z ravnanji takšne osebe na skoraj vseh področjih njenega delovanja in ne samo v okviru izvrševanja javne funkcije in v neposredni povezavi z javno funkcijo. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi poudarilo, da je ključna vloga tiskanih medijev in njihove pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) prav v objavljanju informacij v zadevah, ki so pomembne za javnost, mednje pa zagotovo sodi tudi poročanje v zvezi z opravljanjem funkcije ali drugih področjih delovanja oseb, ki opravljajo javno funkcijo, pri čemer gre tudi za pravico javnosti do sprejemanja informacij. V konkretnem primeru tudi do informacij v zvezi s tožnikovim stalnim oziroma začasnim prebivališčem (1). Novinar tožniku v zvezi s tem tudi ni očital storitve prekrška, temveč je le v pogojniku zapisal, da je tožnik storil prekršek, vendar le v primeru „če zares prebiva na A., a tam nima prijavljenega stalnega prebivališča.“ Strinja se tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je treba pri odločanju o pogojih za izdajo začasne odredbe v tovrstnih primerih, ko politik, javni funkcionar oziroma druga javna oseba zahteva prepoved objave določene informacije ali umik članka, težko nadomestljivo škodo v smislu drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) presojati širše: škodo, ki grozi upniku, je treba primerjati s škodo, ki grozi ne le posameznemu mediju, temveč svobodi tiska in medijskega poročanja ter pravici javnosti do obveščenosti kot dvema pomembnima temeljema demokratične družbe. Zato bi morali biti primeri, ko se z začasno odredbo (torej brez polnega kontradiktornega postopka) javnemu občilu vzame pravica do poročanja o zadevah in osebah, glede katerih je podan interes javnosti do obveščenosti, omejen le na res ekscesne primere poročanja (na prvi pogled neresnične navedbe, navadno blatenje oseb in podobno) ali pa za razkrivanje intimnih osebnih zadev, pri katerih je že na prvi pogled jasno, da ne obstoji nikakršen legitimen interes javnosti do obveščenosti (2). Za kaj takšnega pa v konkretnem primeru ne gre. Sodišče prve stopnje je zato pravilno in zakonito predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo in pri tem še upravičeno izpostavilo, da je ureditvena začasna odredba dopustna izjemoma in le v nujnih primerih. V konkretnem primeru pa tožnik ni izkazal, da je izdaja predlagane začasne odredbe nujna zaradi začasne ureditve spornega razmerja. Poleg tega bi moral tožnik verjetno izkazati še, da bo posledice izdane začasne odredbe za toženo stranko mogoče odpraviti oziroma vzpostaviti prejšnje stanje, če se bi v pravdi izkazalo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, česar pa tožnik (pravočasno) ni niti zatrjeval. Pritožbene navedbe s tem v zvezi pa so prepozne (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Sicer pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je prav glede na bližajoče volitve, poročanje o za javnosti pomembnih vprašanjih v zvezi s kandidatom za župana, aktualno in je malo verjetno, da bo tako aktualno še, ko bo postopek o glavni stvari zaključen, zato posledic izdane začasne odredbe pozneje ne bi bilo mogoče odpraviti z njeno razveljavitvijo.

6. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da za izdajo začasne odredbo ni zakonske podlage tudi iz razloga preobsežnega pravnega varstva, ki ga tožnik z njo zahteva (razlogi na strani 5 – 8 sodbe) (3). S takšno začasno odredbo bi bilo poročanje o delovanju za javnost pomembne osebe v tistih segmentih, na katere se predlagana prepoved nanaša, povsem onemogočeno, zato takšna prepoved objavljanja premočno posega v svobodo izražanja, zato ne more biti dopustna.

7. Tudi sicer pa je tožnikov predlog za začasno odredbo premalo konkretiziran, saj ni niti določno navedel izjav, ki ga žalijo ali so neresnične. Drži pa tudi, da je imel in ima tožnik tudi pravico do odgovora ali popravka, ki je urejena v Zakonu o medijih (ZMed) in ki mu omogoča, da zahteva dopolnitev nepopolne ali morebitne napačne informacije objavljene v mediju. Če tožena stranka popravka oziroma dopolnitve res ni želela objaviti, je imel tožnik na voljo ustrezna pravna sredstva (vložitev tožbe za objavo odgovora ali popravka pri sodišču – 33. člen ZMed).

8. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Kandidat mora imeti stalno prebivališče v občini, v kateri kandidira za župana – drugi odstavek 103. člena v zvezi s 5. členom Zakona o lokalnih volitvah, Ur. l. RS, št. 72/1993 s spremembami in dopolnitvami.

(2) Sabrina Veseli: Začasne odredbe v medijskem pravu, Pravna praksa, 2009/34; razlogi sodišča prve stopnje, stran 8 sodbe.

(3 )Predlagana začasna odredba je celo širša od tožbenega zahtevka, s katerim tožnik od tožene stranke ne zahteva prepovedi objave kakršnihkoli drugih članov, katerih vsebina bi predstavljala poseg v osebnostne pravice tožnika.