Jedro

Kazenski postopek je bil pogojen z voljo oziroma predlogom oškodovanca, da se storilca kaznuje za kaznivo dejanje, medtem ko se postopek o prekršku vodi neodvisno od volje oškodovanca, zato umik predloga za pregon kaznivega dejanja, ki je bil razlog za ustavitev kazenskega postopka, nima vpliva na vodenje postopka o prekršku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 60,00 EUR.

Obrazložitev

1. Prekrškovni organ Policijska postaja (PP) ... je storilcu izdal zaradi prekrška po drugem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1) 8. 11. 2019 plačilni nalog št. 120926628, s katerim mu je izrekel globo 333,83 EUR; po pravočasni zahtevi za sodno varstvo vloženi po zagovorniku storilca pa je Okrajno sodišče v Ljubljani v uvodoma navedeni sodbi odločilo, da se zahteva za sodno varstvo zagovornika storilca zavrne kot neutemeljena in mora storilec plačati sodno takso v višini 40,00 EUR. V sodbi je navedlo, da pritožba ni dovoljena.

2. Pritožbo zoper sodbo vlaga storilec po zagovorniku iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb Zakona o prekrških (ZP-1), predvsem pa zaradi kršitve načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter prekrškovni postopek ustavi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi.

3. Na pritožbo vlaga odgovor PP ... kot prekrškovni organ, ki višjemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. 66. člen ZP-1 ureja pravico do pritožbe v zadevah, v katerih sodišče presoja navedbe zahteve za sodno varstvo zoper odločbo izdano v hitrem postopku . V času izdaje sodbe (10. 9. 2020) je veljalo določilo: „Zoper druge odločbe sodišča prve stopnje lahko osebe iz prvega odstavka 59. čelna tega zakona vložijo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. člena tega zakona, razen glede stroškov postopka, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti in peti odstavek 17. člena) ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400,00 EUR.“ Pravica do pritožbe je bila torej omejena s pritožbenimi razlogi (pritožba ni dovoljena glede zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja), prav tako je bila dovoljena le, če je bil izpolnjen dodatni pogoj (na primer izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek, kar storilcu glede na plačilni nalog ni bila), zato je bil pravni pouk sodbe pravilen. Ustavno sodišče pa je v odločbi Up-991/17-31, U-I-304/20-9 z dne 17. 12. 2020 (objavljeni v Ur. l. RS, št. 5/2021 dne 14. 1. 2021) ugotovilo, da je drugi odstavek 66. člena ZP-1 v neskladju z Ustavo (točka1) in se (točka 3) do odprave ugotovljene protiustavnosti ne uporablja besedilo iz drugega odstavka 66. člena ZP-1, ki se glasi: „Če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti ali peti odstavek 17. člena) ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400,00 EUR“; v točki 4 je navedlo tudi „Zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo, zoper katero pritožba ni bila dovoljena in je bila zoper odločitev pravočasno vložena ustavna pritožba s predlogom za izjemno obravnavo sicer nedovoljene ustavne pritožbe, o kateri Ustavno sodišče do dneva objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije še ni odločilo, je dovoljena pritožba iz drugega odstavka 66. člena ZP-1, ki jo lahko vlagatelj ustavne pritožbe vloži v roku 45 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, pritožnik pa mora v pritožbi izkazati, da je zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo pravočasno vložil na Ustavno sodišče ustavno pritožbo s predlogom za izjemno obravnavo sicer nedovoljene ustavne pritožbe.“

5. Glede na navedeno pritožba storilca v času izdaje sodbe ni bila dovoljena, kot je to pravilno navedlo sodišče v pravnem pouku sodbe, pač pa je postala dovoljena z objavo odločitve Ustavnega sodišča 14. 1. 2021 s tem, da lahko vlagatelj zahteve za sodno varstvo pritožbo vloži v roku 45 dni po objavi in uveljavlja le dovoljene pritožbene razloge iz 1., 2. in 4. točke 154. člena ZP-1. 6. Pritožba storilca je tako pravočasna in dovoljena, ker jo je vložil znotraj roka 45 dni po objavi odločbe Ustavnega sodišča in ker je pritožbi priložil (priloga B1) sklep Ustavnega sodišča Up-149/20-7 z dne 18. 1. 2021, s katerim je Ustavno sodišče odločilo, da se ustavna pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani ZSV-2786/2019-2409 z dne 10. 9. 2020 zavrže in je storilca napotilo na vložitev pritožbe; poleg tega pritožba uveljavlja (med drugim) dovoljen pritožbeni razlog, saj uveljavlja kršitev določb ZP-1 in predvsem kršitev načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami višje sodišče ugotavlja, da pritožnik ponavlja navedbe zahteve za sodno varstvo, da prekrškovni organ (in sodišče) ne bi smel voditi postopka zaradi prekrška po drugem odstavku 6. člena ZJRM-1, ker je bil zaradi istega historičnega dogodka že voden kazenski postopek VI K 24452/2018, ki je bil 29. 11. 2018 na glavni obravnavi ustavljen ter se sklicuje na 31. člen Ustave o prepovedi ponovnega sojenja o isti zadevi, kar velja tako za kazniva dejanja kot tudi za prekrške. Na take navedbe zahteve je s pravilnimi razlogi odgovorilo sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve, kjer je skladno s spisovnimi podatki ugotovilo, da se je vodil kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki se preganja sicer po uradni dolžnosti vendar pa na predlog oškodovanca in da pa je bil kazenski postopek s sklepom sodišča z dne 5. 12. 2018 (pravnomočno 18. 1. 2019) ustavljen na podlagi tretjega odstavka 306. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi umika predloga oškodovanca, nato je skladno z določbami 11.a člena ZP-1 presodilo, da ni pravnih ovir za vodenje postopka o prekršku kljub dejstvu, da je bil kazenski postopek zoper storilca pravnomočno ustavljen.

9. V točki 5 razlogov sodbe je še navedlo, da je v primeru, ko ima kaznivo dejanje obenem tudi zakonske znake prekrška, prekrškovni postopek absolutno izključen le v dveh primerih: a) če je storilec pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja in b) če je bila kazenska ovadba zavržena na podlagi postopka poravnavanja ali odloženega pregona (prvi odstavek 11.a člena ZP-1), medtem ko je v vseh ostalih primerih prepoved relativna ter je prekrškovni postopek dopusten, če razlogi, zaradi katerih je bil kazenski postopek ustavljen, ne izključujejo postopka o prekršku (drugi odstavek 11.a člena ZP-1). Pravilno je tako ugotovilo (točka 7 razlogov sodbe), da je bistvena razlika med postopkoma v konkretnem primeru v tem, da je bil kazenski postopek pogojen z voljo oziroma predlogom oškodovanca, da se storilca kaznuje za kaznivo dejanje, medtem ko se postopek o prekršku vodi neodvisno od volje oškodovanca in tako umik predloga za pregon kaznivega dejanja, ki je bil razlog za ustavitev kazenskega postopka, nima vpliva na vodenje postopka o prekršku ter je zaključilo (točka 8 razlogov sodbe), da je bila odločitev prekrškovnega organa (ki je po zaključku kazenskega postopka izdal storilcu plačilni nalog zaradi prekrška) pravno pravilna in ne gre za kršitev načela ne bis in idem.

10. Takih pravno pravilnih in argumentiranih razlogov sodbe pritožnik niti ne izpodbija; pritožbeno sodišče pa takim razlogom sodbe pritrjuje. 11.a člen ZP-1 je v ZP-1 prinesla novela ZP-1G in iz uvodnih pojasnil k ZP-1 z novelama ZP-1F in ZP-1G izhaja prav enaka strokovna razlaga, da se bo prekrškovni postopek na podlagi drugega odstavka 11.a člena lahko začel oziroma nadaljeval kljub zaključenemu kazenskemu postopku, če bo na primer ugotovljeno: da je storilec izpolnil vse znake prekrška, ni pa izpolnil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja oziroma ni izpolnil tistih znakov, po katerih se kaznivo dejanje v konkretnem primeru razlikuje od prekrška; pri čemer je tisti, ki bo v konkretnem primeru moral preveriti, ali razlogi za zaključek (pred)kazenskega postopka izključujejo vodenje postopka o prekršku oziroma ali se ta kljub zaključenemu kazenskemu postopku lahko začne oziroma nadaljuje, pristojni prekrškovni organ in sodišče. Vrhovno sodišče RS je v eni svojih sodb (IV Ips 14/2020 z dne 21. 7. 2020) obravnavalo enako pravno situacijo in navedlo „Veljavna zakonodaja narekuje razlago, da zavrženje kazenske ovadbe zaradi oškodovančevega umika predloga za pregon ne more imeti pravno relevantnih posledic za pregon prekrška, ki se nanaša na zaščito druge pravne dobrine izven razpolagalne sfere oškodovanca.“

11. Zaradi navedenega tudi višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita ter pravnomočno zaključen kazenski postopek ni predstavljal ovire za uvedbo postopka zaradi prekrška. Glede na to, da pritožba poleg tega (dovoljenega, vendar neutemeljenega pritožbenega razloga) uveljavlja le še nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Pritožniku je naložilo plačilo sodne takse za pritožbeni postopek na podlagi drugega odstavka 147. člena ZP-1, ker pritožba ni bila uspešna. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in sicer tar. št. 8132 ter 8111 ZST-1. V izreku navedeni znesek sodne takse bo moral pritožnik plačati po prejemu te sodbe in poziva za plačilo ter v roku, ki bo v pozivu naveden, v nasprotnem primeru se bo prisilno izterjal.