Jedro

Če je materialnopravni pristop pravilen, pa stranka meni, da bi bilo treba na podlagi drugačne dokazne ocene drugače uporabiti materialno pravo, to ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da spada v zapuščino po pok. S. P. 1/4 vrstne stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 375/7 vl. št. 3403 k.o... s pripadajočo pravico uporabe na parc. št. 375/7 iste k.o. Ugotovilo je, da sta toženka in S. P. sklenila zakonsko zvezo dne 10.10.1964 in da je S. P. umrl dne 20.6.1996. V letu 1981 je bila kupljena vrstna hiša, ki predstavlja skupno premoženje zakoncev.

Toženka je prispevala znatno več k pridobitvi skupnega premoženja. S. P. je bil alkoholik in brez zaposlitve. Opravljal je nekatera priložnostna dela, od leta 1970 dalje pa je bil upokojen. V letu 1980 je prodal idealni del nepremičnine. Pri tem je toženka sodelovala. Toženka je bila zaposlena. Njeni dohodki so bili bistveno večji kot moževi. Sporno hišo je kupila sama s pomočjo posojil. Glede na to je njen delež na skupnem premoženju večji in znaša 3/4. Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper sodbo druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo. Sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi se ukvarja samo z vprašanji dejanskega stanja. Podrobno razčlenjuje vse izvedene dokaze in navaja razloge za drugačno dokazno oceno od tiste, na kateri temeljita sodbi prve in druge stopnje.

Zlasti se zavzema za to, da bi sodišče oprlo svoje ugotovitve na pričevanja V. D., I. D., T. P. in izpovedbo toženke same. V zvezi s tem ponavlja svoje dosedanje navedbe in jih še dodatno pojasnjuje, nekatere pa tudi spreminja, kot na primer, da je imela svoje prihranke. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava opira na dejansko podlago, kakor jo sama prikazuje v reviziji. Šteje kot pravno pravilno, da je sporna nepremičnina njena izključna last. Uveljavljanih revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa revizija ne obrazloži. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji. Po uradni dolžnosti pazi le na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se nanaša na stranke in njihovo zastopanje, ni. Drugih kršitev revizijsko sodišče ne upošteva po uradni dolžnosti. Ker jih revizija ne navaja, ta uveljavljani revizijski razlog ni podan.

Pravilno uporabo materialnega prava presoja revizijsko sodišče glede na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno s sodbama prve in druge stopnje. Ta dejanska podlaga je za revizijsko sodišče obvezna. V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da je tudi pokojni S. P. prispeval k pridobitvi skupnega premoženja z zaslužkom od občasnega dela in s sodelovanjem pri varstvu otroka, toženka pa ni dokazala, da je sama zbrala denar za nakup hiše kot svoje posebno premoženje. Zato je presoja, da je hiša skupno premoženje zakoncev, pravno pravilna (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Pravilna je tudi ugotovitev deležev na podlagi drugega odstavka 59. člena istega zakona. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil prispevek toženke bistveno večji od prispevka njenega moža. Ocenili sta vse okoliščine in se pri tem, sicer kritično, oprli tudi na izpovedbo toženke ter tako ugotovili, da je njen delež 3/4, delež njenega moža pa 1/4. Glede na dejanske ugotovitve sodbe prve in druge stopnje sta deleža zakoncev ugotovljena pravilno. Toženka z revizijo to osporava, vendar se revizijske navedbe nanašajo samo na dejansko stanje. Pri tem celo delno spreminja svoje prejšnje trditve, ko navaja, da je imela prihranke, medtem ko je zaslišana kot stranka na obravnavi dne 14.1.1999 na vprašanje, ali je imela kaj svojega denarja za nakup hiše, odgovorila, "da je šlo vse na kredit".

Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 385. člena ZPP). Tožena stranka pa ta razlog izrečno navaja kot revizijski razlog in to še podkrepi s sklepno mislijo na zadnji strani revizije, ko navaja: "Tako je očitno, da je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, prav tako je bil zaradi same nepravilne ugotovitve dejanskega stanja materialni zakon napačno uporabljen". Na tak način, z izpodbijanjem dejanskih ugotovitev, tudi ni mogoče uspešno uveljavljati revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Zakon o pravdnem postopku določa obratno: če sodišče zaradi napačnega materialnopravnega pristopa ne ugotavlja zatrjevanih relevantnih dejstev in je iz tega razloga dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je to razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe (drugi odstavek 395. člena ZPP). Če pa je materialnopravni pristop pravilen, pa stranka meni, da bi bilo treba na podlagi drugačne dokazne ocene drugače uporabiti materialno pravo, to ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 385. člena ZPP). Prav to pa uveljavlja tožena stranka z revizijo.

Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).