Jedro

V vmesnem času, ki je pretekel med odločitvijo sodišča prve stopnje (17. 3. 2021) in druge stopnje, se je utrdila razlaga, da je nacionalni zakonodajalec določbe Direktive prenesel v ZVPot (ki se uporablja v tej zadevi) na način, da je zagotovil višjo raven varstva potrošnikov tako glede drugega odstavka 4. člena Direktive, ki ni bila prenesena in zato velja razlaga, da se presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja lahko opravi tudi, če je ta zapisan v jasnem in razumljivem jeziku kot tudi tega, da so predpostavke iz 24. člena ZVPot določene alternativno. Sodišče pa je v citirani zadevi C-405/21 jasno povedalo, da je takšna nacionalna ureditev, ko je torej določeno, da sta lahko predpostavki dobre vere in znatnega neravnotežja, ki jih opredeljuje tako prvi odstavek 3. člena Direktive kot tudi razlaga Sodišča v številnih primerih, določeni alternativno, skladna z Direktivo. Sodbe Sodišča imajo praviloma učinek "erga omnes" in "ex tunc".

Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo vsebino pojma pojasnilne dolžnosti s sklicevanjem na razlago Sodišča v zadevi Andriciuc. Nanjo se v svojih odločbah sklicuje tako VSRS kot Ustavno sodišče. Sodišče druge stopnje je v istovrstni zadevi že sprejelo razlago, da ni mogoče zanikati, da obstaja določena stopnja povezanosti med obema predpostavkama, ki se odraža v tem, da so odločilna dejstva, ki se podrejajo predpostavki preglednosti (zahteva iz četrtega odstavka 22. člena ZVPot: "Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi."), pomembna tudi z vidika presoje načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere. Takšno razlago so sprejela že nacionalna sodišča in tudi Sodišče, ki opozarja ne tesno povezanost predpostavke preglednosti s predpostavko dobre vere.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi v tč. I., II. in IV. izreka.

II. Toženka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe, plačati tožnikom nerazdelno 1.306,60 € pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov in ugotovilo, da so notarski zapis opr. št. SV 586/2007 z dne 30. 3. 2007, Sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in Kreditna pogodba št. ... z dne 28. 3. 2007 ter Pogodba o zastavi nepremičnin št. ... z dne 28. 3. 2007, potrjeni v citiranem notarskem zapisu in v navedeni obliki, nični (točka I izreka). Ugotovilo je, da je vknjižba hipoteke pri nepremičninah parc. št. 2625/0, k.o. ..., ID znak ...-2625/0-0 in parc. št. 2626/0, k.o. ..., ID znak ...-2626/0-0, ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 30. 3. 2007 v notarskem zapisu opr. št. SV 586/2007 za zavarovanje terjatve toženke v višini 259.040,00 CHF s pripadki oziroma z obrestno mero, ki se obračunava na linearen način, skupna obrestna mera na dan sklenitve pogodbe znaša 5,01917 % na letni ravni in je sestavljena iz 6 mesečnega Libor-ja, ki znaša 2,26917 % na letni ravni in fiksnega pribitka v višini 2,75 % točke na letni ravni z zapadlostjo glavnice na dan 4. 4. 2022 oziroma na odpoklic upnika, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše (točka II izreka). Toženka je dolžna plačati sospornikom na strani tožeče stranke 30.134,82 EUR stroškov v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). S sklepom pa je odločilo o delnem umiku tožbe (tč. III izreka).

2. Zoper sodbo, torej zoper točke I, II in IV izreka, se pravočasno, po pooblaščenki, iz vseh pritožbenih razlogov, pritožuje toženka. Toženka najprej navaja, da Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) izrecno ne določa, ali je mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, kar zagotovo predstavlja tudi dogovor o valuti vračila kredita oziroma tudi dogovor o vezanosti višine kredita in njegovega vračila na vrednost tuje valute, sklicujoč se na Direktivo 93/13/ESG z dne 5. 4. 1993 (v nadaljevanju Direktiva) in jurisprudence Sodišča Evropske unije, zato je vprašljiva uporaba 24. člena ZVPot za oceno poštenosti glavne obveznosti, ki ni enostranski pogodbeni pogoj (VSRS II Ips 201/2017). Prav na to sodbo se toženka v nadaljevanju sklicuje in poudarja, da je iz presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja ta izrecno izvzet, če je zapisan v jasnem in razumljivem jeziku (drugi odstavek 4. člena Direktive). V skladu s citirano sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Direktivo je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil določen nejasno, v nasprotnem primeru, če je to določilo jasno, pa je odločilno, da je stranka z vsebino pogodbe soglašala, zato se na nepoštenost posamičnih dogovorov ne more sklicevati. V skladu z načelom lojalne razlage ter upoštevaje načelo primarnosti prava EU, je v okviru presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe potrebno ugotoviti, ali je banka ravnala v dobri veri ter obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank, skladno z vsebino Direktive 93/13/ESG in skladno s kriteriji, kot jih določa ZVPot. Glede na navedeno je zmotno stališče, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, da so za presojo nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe relevantni elementi, ki jih določa 24. člen ZVPot. Sodišče prve stopnje je pri razlagi ZVPot in implementaciji Direktive glede tega izhajalo iz predlogov ZVPot in Poročevalca Državnega zbora Republike Slovenije, letnik 28, št. 81 z dne 3. 9. 2002 in ne iz same vsebine ZVPot ter razlage, ki jo je glede tega že podalo Vrhovno sodišče RS. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje v sodbi, da je glede na določila ZVPot in upoštevaje dejstvo, da v posledici neimplementacije člena 4 (2) iz Direktive, nacionalno pravo dopušča presojo tudi jasnih pogojev, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe. Navedeno stališče je tako v izrecnem nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS, do česar se je sodišče sicer opredelilo (točka 54 in 55), vendar ob tem ni upoštevalo, da četudi bi bilo potrebno opraviti presojo poštenosti v vsakem primeru, je slednjo potrebno opraviti v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo SEU, in ne v skladu s kriteriji, ki jih določa 24. člen ZVPot. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo, po katerih kriterijih je potrebno opraviti presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, odločitev pa je kljub temu oprlo na kriterije, kot jih določa ZVPot. Enaka kršitev je podana zato, saj so razlogi izpodbijane sodbe glede kriterijev, ki jih je potrebno uporabiti, sami s seboj v nasprotju. Taka kršitev je podana še zato, ker se sodišče glede kriterijev po 3 (1) Direktive v sodbi sploh ni opredelilo. V vseh primerih se zato sodbe v teh delih ne da preizkusiti. Sodišče bi lahko presojo poštenosti opravilo upoštevaje kriterije 3 (1) Direktive in bi v tem primeru glede na ugotovljeno dobrovernost banke (točke 106 do 127 obrazložitve) ne bilo mogoče narediti zaključka, da je pogodbeni pogoj nepošten. Četudi bi sledili materialnopravnim izhodiščem sodišča prve stopnje, skladno s 24. členom ZVPot, pa tudi po teh kriterijih ni mogoče zaključiti, da je pogodbeni pogoj sprejetega valutnega tveganja nepošten. Obveznost pogodbenih strank je bila namreč uravnotežena, nobena stranka ni mogla vedeti za znaten porast vrednosti CHF čez več let in ji je bila ta vrednost bodoče dejstvo, saj bi lahko vrednost tudi padla. Dejstvo je, da so tožniki s sklenitvijo kreditne pogodbe prevzele določena tveganja, ki so se jih zavedale, zato ne gre šteti, da so tovrstne kreditne pogodbe nične. Ker je do spremembe tečaja prišlo na nepredvidljiv način in neodvisno od volje strank, tožniki pa so bili ob sklepanju kreditnih pogodb deležni bistveno nižje obrestne mere, kot je bila pri kreditu v EUR, ne moremo govoriti o znatni neuravnoteženosti v škodo tožnikov. Takšno sklepanje bi pravzaprav vodilo v zaključek, da krediti v CHF ne bi smeli biti dovoljeni, kar je v izrecnem nasprotju z jasnimi stališči Vrhovnega sodišča RS. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je glede na stališča sodišča, da so krediti v tuji valuti sicer dovoljeni, vendar glede na postavljene oziroma uporabljene kriterije sodišča prve stopnje, da se jim v posledici ničnosti kreditne pogodbe v CHF praktično ni mogoče izogniti, podano nasprotje med razlogi sodbe oziroma so si stališča sodišča sama s seboj v nasprotju. Toženka v pritožbi posebej izpostavlja odločitev sodišča, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti. V prvem delu najprej navaja razloge, ki se nanašajo na okoliščino, ali je bila predmetna pogodba sklenjena preko posrednika in poudarja, da tožniki za to dejstvo niso predlagali nobenega dokaza. Dejstvo, da je toženka izvedbo dokaza glede predlagane priče in posrednika E. E. ocenila kot nepotrebno, v ničemer ne vpliva na dokazno breme tožnikov glede trditev, da je pri sklenitvi pogodbe sodeloval posrednik. V nadaljevanju povzema izpovedbo priče A. A. glede postopka najemanja kreditov pri toženki in ga podrobneje opiše. Da je uslužbenka toženke vselej spoštovala pravila banke pri informiranju potrošnikov, je potrdila tudi priča B. B. in tudi C. C. Glede na to je bil s pogoji kreditov prav gotovo seznanjen prvo tožnik, ki je urejal kredit za tožnike, že ob prvem obisku banke. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, glede katerega se tudi od tožnikov zahteva, da ravnajo z določeno stopnjo skrbnosti. Prvo tožnik je priznal, da pogodbe sploh ni prebral, prav tako je pojasnil, da mu ni bilo pomembno poznavanje mehanizmov spreminjanja obrestnih mer in načina oblikovanja anuitete. Iz navedenega torej ne izhaja le brezbrižnost ravnanja tožnikov, temveč tudi prekinitev vzročne zveze med kakršnokoli eventualno opustitvijo dolžnega ravnanja toženke v okviru pojasnilne dolžnosti, saj je bilo tožnikom pomembno le, da pridobijo določeno vsoto denarja, pri čemer so prevzeta tveganja povsem zanemarili. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti je potrebno presojati tudi v luči neskladij med izpovedbo prvo in drugo tožnika o načinu sklenitve kreditne pogodbe in upoštevaje tega, da se prvo tožnik ne spominja praktično ničesar v zvezi z njeno sklenitvijo. Toženka se sklicuje na zadevo Andriciuc v zvezi z informacijami, na podlagi katerih lahko odločitev sprejema povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren. Pošteno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni "igro z odprtimi kartami", ki pogodbeno stranko zavezuje, da drugi pogodbeni stranki ne prikrije nobene pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev za sklenitev pogodbe, kar pomeni dolžnost razkritja vseh okoliščin, ki jih banka ob sklenitvi pogodbe, upoštevaje njeno strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti, lahko pozna. Bistveno je, da mora biti podana stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne pa v predpisovanju točnega načina informiranja. Nobenega dvoma ni, da so tožniki ta pogoj razumeli tako formalno in slovnično, kot tudi glede njegovega dejanskega pomena. Tožniki so povprečni potrošniki, ki so bili normalno obveščeni o vseh pogojih kredita, upoštevaje standard razumne pozornosti in preudarnosti so bili seznanjeni ne le z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč tudi z možnostmi oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njihove finančne obveznosti. V zvezi z napolnitvijo pojma povprečnega potrošnika, ki je v pristojnosti nacionalnega sodišča, toženka citira vsebino iz VSRS II Ips 137/2018. Iz vsebine izjave o prevzemu valutnega tveganja, navedene v 12. členu predmetne kreditne pogodbe izhaja, da ta ni zgolj abstraktna in formalistična (VSL I Cp 960/2018), besedilo zajema negativni vpliv na zmožnost vračanja kredita, to je, da tožniki tveganja prevzemajo, iz česar izhaja, da so tožnikom bila tveganja predstavljena. To izhaja tudi iz 104. točke obrazložitve sodbe, zato zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v razmerju do tožnikov pojasnilne dolžnosti ni izpolnila, pomeni ponovno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz zaslišanja priče A. A. izhaja, da so bila ta tveganja tožnikom predstavljena na poljuden način, bolj razumljivo in po domače, torej na način, da ga lahko razume vsak povprečno pozoren in preudaren potrošnik. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti dokazuje tudi oglaševalsko gradivo "Odmerite si svoj dom" in že iz tega izhaja, da je tožena stranka opozarjala potencialne kreditojemalce na možnost spremembe anuitet zaradi spremembe tečaja. Ponovno je bila storjena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ugotavlja, da je toženka imela ustaljen sistem in pravila glede izpolnjevanja pojasnilne dolžnosti (točka 100 do 102 obrazložitve). Ne glede na to pa je zmotno ugotovilo dejansko stanje tako glede vprašanja, ali je pri sklenitvi predmetne kreditne pogodbe posrednik sploh sodeloval in kakšna je bila njegova vloga, kakor tudi glede relevantnih kriterijev oziroma meril za presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti in posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da toženka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila. V posebnem delu pritožbe toženka navaja razloge glede neizpolnitve pojasnilne dolžnosti, za katero bi četudi bi šteli, da je toženka ni izpolnila, še ne predstavlja kršitve načela vestnosti in poštenja po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot, kot to napačno izhaja iz točke 106 sodbe. Toženka se sklicuje na članek D. D. z naslovom Načelo vestnosti in poštenja v sodni praksi z dne 1. 8. 2021. Glede na ugotovljeno dobrovernost banke tako o kršitvi načela vestnosti in poštenja nikakor ne moremo govoriti. Ker je sodišče kljub temu, da je ugotovilo dobro vero banke, pa zaključilo, da je toženka kljub temu ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, je podana ponovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dodaten argument, da toženka ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, predstavlja dejstvo, da se toženka s tovrstnimi krediti ni dodatno okoristila v skladu s 85. členom Zakona o bančništvu. Vsebina tega člena poenostavljeno pomeni, da se banka od tveganj ogradi in ima nevtralno (zaprto) pozicijo, zaradi česar iz naslova sprememb v menjalnem tečaju nima ne izgube, ne dobička, k takšnemu ravnanju pa jo zavezuje zakon. Sodišče je svojo odločitev, da je pogodbeni pogoj nepošten, oprlo na kriterij po 3. alineji prvega odstavka 23. člena ZVPot (pravilno 24. člen ZVPot), skladno s katerim je pogodbeni pogoj nepošten, če povzroči, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval. S tem, ko sodišče navaja, kaj naj bi toženka potrošniku pojasnila, prej in ob tem pa zaključi, da tožniki s strani toženke pojasnil o ravni valutnega tveganja sploh niso bili deležni, je ponovno podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je raven pojasnil nizka, ne izhaja ne iz izpovedbe s strani toženke predlaganih prič, niti ne iz vsebine kreditne pogodbe, natančneje iz njenega 12. člena. Toženka se sklicuje na aleatornost pogodbe in dejstvo, da se je kasneje tveganje uresničilo v večji meri, kot so ga stranke intimno štele za sprejemljivega, ni razlog za neveljavnost pogodbe (VSL II Cp 1535/2018). Ker je bil kredit najet za dobo 15 let, je vsakemu povprečno razumnemu in preudarnemu človeku jasno, da v tako dolgem obdobju lahko pride med vrednostjo valut tudi do večjih sprememb, ne zgolj minimalnih. V zvezi z izrečeno sankcijo ničnosti se toženka strinja s stališčem sodišča, da v primeru, ko je podana nepoštenost glavnega predmeta pogodbe, delna ničnost ne more priti v poštev, da pa glede na konkretne okoliščine primera ni podana nepoštenost pogodbenega pogoja, ne glede na to, ali se uporabijo merila po 3/1 Direktive bodisi upoštevaje merila po 24. členu ZVPot. Posledično je napačna tudi odločitev glede ničnosti pogodbe o zastavi nepremičnin in je tudi v tem delu podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi o tem iz sodbe sploh ne izhajajo. V posledici ničnosti kreditne pogodbe, kjer delna ničnost ne pride v poštev, pa dogovor o zavarovanju denarne terjatve in o zastavi nepremičnin nista del enega dokumenta s kreditno pogodbo, kar pomeni, da ni in ne more biti avtomatično podana ničnost predmetnih dogovorov. Ker tožniki kredita še niso vrnili, je toženka do trenutka vračila prejetega posojila tudi upravičena do zavarovanja svoje denarne terjatve. Stališče sodišča prve stopnje je v tem delu strogo formalistično in ni skladno s splošnimi načeli obligacijskega prava, še posebej s pravilom, da nihče ne sme obogateti na račun drugega, kar so se tožniki zagotovo, saj so z izposojenim denarjem kupili nepremičnino. V tem delu toženka ponovno zatrjuje, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično toženka graja tudi odločitev o stroških postopka, še posebej pa navaja, da je napačno stališče, da mora toženka povrniti tudi stroške zastopanja na naroku dne 1. 3. 2022. Te stroške morajo povrniti tožniki, saj na narok ni pristopila priča, ki so jo predlagali oni, te stroške bi pravzaprav sodišče moralo naložiti priči sami. Toženka zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, vse s stroškovno posledico, podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo najprej poudarjajo, da je temeljno izhodišče Direktive minimalna harmonizacija. Sklicujejo se na njen 8. člen in 8.a člen ter opozarjajo, da je Vlada Republike Slovenije z izjavo z dne 25. aprila 2008 Evropski komisiji sporočila razloge glede nepopolnega prenosa drugega odstavka 4. člena Direktive v slovenski pravni red, ki jih je izrecno utemeljila z višjo ravnijo varstva pravic potrošnikov in z možnostjo izpodbijanja nepoštenih pogodbenih pogojev ter uveljavljanjem ničnosti v najširšem smislu. Takšen pristop pri urejanju varstva pravic potrošnikov je v skladu z 8. členom Direktive in sodno prakso SEU (S-484/08, C-125/18). Opozarja tudi na dokumente Evropske komisije z dne 29. maja 2017, v katerih so bile predstavljene posebnosti slovenske zakonodaje, ki jih je potrebno upoštevati v sodnih postopkih. Po ZVPot je neposredno predpisana sankcija ničnosti za pogoje, ki so nepošteni, in sicer v 23. členu in brez vsakega predhodnega preizkusa glede jasnosti in razumljivosti. Tega jasnega zakonskega določila, ki predpisuje ničnost že, če so pogoji nepošteni, brez potrebe po ugotavljanju kakršnihkoli nadaljnjih dejstev ali pogojev, ni dopustno presegati z nobeno metodo razlage. V zvezi s pojasnilno dolžnostjo se sklicujejo na zadevo C-186/16 in v njej citirana priporočila Evropskega odbora za sistemska vlaganja in stališče, ki se tiče razlage prava EU, da potrošnikom morajo biti posredovane informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev in natančneje opredeljuje, kaj bi ta informacija morala vsebovati. Zmotna so stališča toženke, da je lahko ta pravilno izpolnila pojasnilno dolžnost glede kreditnega posrednika. Razlagajo in poudarjajo, da tožniki niso dali predpisanega pisnega pooblastila za pogajanja s toženko in da je toženka vedela, da ni komunicirala s tožniki, ampak s tretjo osebo. V zvezi s konceptom informacije citira tudi dele obrazložitve VSRS II Ips 201/2017 in tudi zadevo Andriciuc, v kateri se sodišče sklicuje tudi na priporočila o dajanju posojil v tujih valutah Evropskega odbora za sistemska tveganja. Izrecno poudarjajo, da za sankcijo ničnosti kreditne pogodbe zadostuje zgolj ena od predpostavk iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Nadalje opozarjajo na to, da so bile slovenske banke v številnih dokumentih Banke Slovenije vse od leta 2005 dalje izrecno opozorjene, da se gospodinjstva ne zavedajo tveganj, sklicujoč se ponovno na odločbe SEU izpostavljajo, da položaj nepreglednosti torej zagotovo pomeni tudi nepoštenost, ker se to dvoje v danem primeru močno prepleta in neposredno posega v pravno oceno nepoštenosti po 24. členu ZVPot ter se sklicujejo tudi na VSRS II Ips 32/2019 in II Ips 5/2020 in del teh razlogov s sklicevanjem na odločbe SEU tudi citira. V zvezi z znatnim neravnotežjem izrecno poudarjajo, da so tožniki prevzeli neomejeno valutno tveganje, ki ni bilo z ničemer zavarovano in zato položaja med pogodbenimi strankami nista primerljiva, na eni strani neomejeno valutno in kreditno tveganje tožnikov z edinim dohodkom v obliki redne mesečne plače v domači valuti in hipotekarno zavarovano kreditno tveganje toženke brez valutnega tveganja, ki ga je v celoti in popolnoma prenesla na tožnike. Tožniki so torej tisti, ki morajo trpeti vsa prikrajšanja, nastala zaradi občutne spremembe valutnih tečajev. Ob koncu odgovora tožniki poudarjajo še temeljna načela materialnega prava in pojasnjujejo, zakaj klavzula kot je predmetna, ne more uživati sodnega varstva. Zato predlagajo, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in priglašajo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V primerih, ko se v postopkih uporabljajo izključno nacionalna procesna pravila, je preizkus sodbe sodišča prve stopnje omejen. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Vendar je obravnavani primer poseben, saj se za odločanje uporabljajo tudi določbe prava Evropske Unije in sicer Direktiva Sveta 93/13/EGS (v nadaljevanju Direktiva) in njena razlaga v praksi Sodišča Evropske Unije (SEU, v nadaljevanju Sodišče). Direktiva ne vsebuje posebnih postopkovnih pravil, ima pa določbo, ki opozarja na splošno pravico do učinkovitega pravnega sredstva (prvi odstavek 7. člena), zagotovljeno s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah1. Z njo se torej posega v načelo procesne avtonomije držav članic, saj morajo biti nacionalna postopkovna pravila uporabljena skladno z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti. Vse določbe Direktive, ki so nujne za dosego njenega cilja, so namreč obvezne (prisilne) narave (enakovredne določbam javnega reda v pravu držav članic). Iz takšne obvezne narave pa izhaja tudi spremenjen procesni položaj nacionalnega sodišča, ki mora zato nacionalne procesne institute uporabljati prilagojeno zavezi ugotavljanja nepoštenosti pogodbenih pogojev po uradni dolžnosti2, kar pomeni tudi temu prilagojeno razlago citirane določbe v postopku pred sodiščem druge stopnje. Po razlagi sodišča druge stopnje, zato za preizkus sodbe sodišča prve stopnje ne morejo veljati enake omejitve, kot jih določa drugi odstavek 350. člena ZPP3. 6. Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi s sklepom z dne 9.11.2021 postopek prekinilo do odločitve Sodišča v zadevi C-405/21. Sodišče je dne 13.10.2022 razsodilo:"Člen 3(1) in člen 8 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5.4.1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1)". Poudarilo je, da lahko države članice, v skladu s 8. členom Direktive:"....prosto razširijo varstvo iz člena 3(1) (glej v tem smislu sodbo z dne 19.9.2019, Lovasné Tóth, C-34/18, EU:C:2019:764, tč. 47), če se z zadevno nacionalno ureditvijo potrošnikom zagotavlja višja raven varstva in se ne posega v določbe Pogodbe (glej v tem smislu sodbo z dne 2.4.2020, Condominio di Milano, via Meda, C-329/19, EU:C:2020:263, tč. 37)."4. 7. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 27.6.2023 sklenilo, da se prekinjeni pravdni postopek nadaljuje. Pogodbenim strankam je v zvezi s citirano sodbo Sodišča dodelilo rok in pravdne stranke so se pravočasno opredelile do navedene sodbe. Tožniki so v pripravljalni vlogi poudarili, da sedaj ni več sporno, da je ZVPot predpisal višjo raven varstva, kot je predvidena z Direktivo. Merila so določena alternativno, pri tem pa opozarjajo, da tudi nova sodna praksa VSRS II Ips 8/2022 z dne 19.4.2023 odstopa in pogoj dobre vere uporablja kot izključevalni kriterij in opozarjajo na nasprotja s stališči Ustavnega sodišča v zadevi Up-14/21. Toženka v pripravljalni vlogi ponuja podrobno razlago in poudarja, da naj naslovno sodišče upošteva duh Direktive in stališče VSRS in, v kolikor bi vztrajalo pri stališču, da je kljub izpolnjeni pojasnilni dolžnosti potrebno opraviti presojo poštenosti pogodbenega pogoja, upošteva kumulativna pogoja dobre vere in neobstoj znatnega neravnotežja med pravica in obveznostmi strank ter, da slaba vera s strani toženke ni podana, upoštevaje okoliščine v času sklepanja kreditne pogodbe.

Sodišče druge stopnje je tako glede na navedbe pravdnih strank, podanih v vseh navedenih vlogah ugotovilo, da lahko odločitev sprejme na seji senata. Sodišče prve stopnje je namreč kot nosilni razlog odločitve navedlo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, zaradi česar pogodbeni pogoj izpolnitve kreditojemalčeve obveznosti v CHF nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, navedbe toženke v pritožbi ali uraden preizkus sodišča druge stopnje pa niso takšne, da bi moralo sodišče druge stopnje dopolnjevati dokazni postopek ali odpravljati procesne kršitve na pritožbenem naroku.

8. Toženka je v pritožbi povsem neskrbno, ne glede na vsebino njenih navedb, dobesedno nakopičila procesne kršitve, ki jih je podredila zakonskim dejanskim stanom iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana. Kot je bilo pojasnjeno v tč. 5. obrazložitve te sodbe, pa tudi poudarjeni uradni preizkus v tej zadevi procesnih kršitev ni odkril. O pojasnilni dolžnosti

9. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na razlagi, da v okoliščinah konkretnega primera, toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, ta pa je sestavni del materialnopravne predpostavke jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja (tč. 83) in tudi:"Opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sicer že sama po sebi pomeni, da (nepojasnen) pogodbeni pogoj nasprotuje načelu vestnosti in poštenja...."(tč. 106 in 133).

10. Toženka v pritožbi pod naslovom "Posebej glede relevantnih materialnopravnih izhodišč za odločanje" obsežno navaja razloge, zaradi katerih meni, da je zmotna razlaga sodišča prve stopnje, da je 24. člen ZVPot pravna podlaga za odločanje. Pri tem se sklicuje na razloge VSRS II Ips 201/2017 z dne 7.5.2018 in opozarja, da je v skladu z Direktivo iz presoje nepoštenosti izvzet glavni predmet pogodbe, če je zapisan v jasnem in razumljivem jeziku (drugi odst. 4. člena) ter na prvi odstavek 3. člena Direktive, ki določa kriterije nepoštenosti pogodbenega pogoja. Opozarja tudi na načelo lojalne razlage in načelo primarnosti prava EU.

11. V vmesnem času, ki je pretekel med odločitvijo sodišča prve stopnje (17.3.2021) in druge stopnje, se je utrdila razlaga, da je nacionalni zakonodajalec določbe Direktive prenesel v ZVPot (ki se uporablja v tej zadevi) na način, da je zagotovil višjo raven varstva potrošnikov tako glede drugega odstavka 4. člena Direktive, ki ni bila prenesena in zato velja razlaga, da se presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja lahko opravi tudi, če je ta zapisan v jasnem in razumljivem jeziku5 kot tudi tega, da so predpostavke iz 24. člena ZVPot določene alternativno6. Sodišče pa je v citirani zadevi C-405/21 jasno povedalo, da je takšna nacionalna ureditev, ko je torej določeno, da sta lahko predpostavki dobre vere in znatnega neravnotežja, ki jih opredeljuje tako prvi odstavek 3. člena Direktive kot tudi razlaga Sodišča v številnih primerih7, določeni alternativno, skladna z Direktivo. Sodbe Sodišča imajo praviloma učinek "erga omnes" in "ex tunc"8. Sodišča v Republiki Sloveniji zato moramo:"...ob uporabi nacionalnega prava in zlasti določb posebne ureditve, sprejete z namenom izvajanja zahtev iz direktive, nacionalno pravo povsod, kjer je to mogoče, razlagati ob upoštevanju besedila in cilja zadevne direktive, da bi doseglo rezultat, ki ga slednja zasleduje, in se mora zato ravnati v skladu s členom 249, tretji odstavek, ES."9. Načelo lojalne razlage pa v takšnih primerih zahteva tudi:"...da je nacionalno sodišče, potem ko uporabi možnost, ki mu jo daje člen 267 PDEU, za rešitev spora o glavni stvari vezano na razlago zadevnih določb, ki jo je podalo Sodišče, in mora glede na okoliščine primera odstopiti od presoje hierarhično višjega sodišča, če glede na to razlago meni, da ta presoja ni skladna s pravom Unije (zgoraj navedena sodba Elčinov, z dne 5. oktobra 2010 C-173/09, točka 30)."10. Iz navedenih razlogov so zato vse navedbe v pritožbi, ki se nanašajo na vprašanje razlage skladnosti nacionalne ureditve z Direktivo, ki se utemeljujejo s sklicevanjem na razlago VSRS in na neformalne pravne vire11, neutemeljene.

12. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da toženka v delu pritožbe, naslovljene z "Posebej glede izpolnitve pojasnilne dolžnosti" ne graja dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje na način, ki bi od sodišča druge stopnje terjal razpis pritožbenega naroka. ZPP namreč ureja tudi procesne položaje, v katerih lahko sodišče druge stopnje spremeni dokazno oceno, če tako oceni, na seji senata. Posebno pozornost je potrebno pri tem nameniti dokaznim sredstvom, pri katerih se spoznavne možnosti sodišč črpajo iz zaslišanja oseb (strank, prič, izvedencev). Toženka v pritožbi namreč omenja izpovedbo prič A. A., B. B., C. C. ter opozarja na neskladja med izpovedbo prvo in drugo tožeče stranke, nato pritrjuje sodišču prve stopnje:"....da je tožena stranka imela ustaljen sistem in pravila glede izpolnjevanja pojasnilne dolžnosti, kar nenazadnje pravilno ugotavlja tudi sodišče v izpodbijani sodbi (tč. 100 - 102 obrazložitve izpodbijane sodbe)." nato pa zapiše:"Ne glede na to pa je sodišče zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje in sicer tako glede vprašanja ali je pri sklenitvi predmetne kreditne pogodbe posrednik sploh sodeloval in kakšna je bila njegova vloga, kakor tudi glede relevantnih kriterijev oz. meril za presojo izpolnitve pojasnilne dolžnosti in posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožena stranka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila.".

13. Tudi v primerih, kot je obravnavani, v katerih je potrebno določbe nacionalnega prava razlagati v skladu z razlago določb Direktive (avtonomnimi pravnimi pojmi pravnega reda EU) velja, da mora sodišče iz življenjskega primera izločiti oziroma ugotoviti pravno relevantna dejstva (konkretni dejanski stan), na drugi strani pa s pomočjo metod razlage, na temelju pravnega besedila oblikovati splošno in abstraktno pravno pravilo (zakonski dejanski stan), pri čemer sta oba procesa neločljivo povezana. Kot je bilo že pojasnjeno ima v primeru, kot je obravnavani, izredno pomembno vlogo sodna praksa Sodišča, ki razlaga vsebino avtonomnih pravnih pojmov in učinki te razlage veljajo "erga omnes" oziroma imajo precedenčne učinke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno opredelilo vsebino pojma pojasnilne dolžnosti s sklicevanjem na razlago Sodišča v zadevi Andriciuc (tč. 95. obrazložitve).

Nanjo se v svojih odločbah sklicuje tako VSRS12 kot Ustavno sodišče13 in sicer se kot elementi pojasnilne dolžnosti navajajo:"Skladno s sodno prakso SEU v zvezi s pojasnilno dolžnostjo na podlagi Direktive 93/13/EGS mora nacionalno sodišče ob upoštevanju okoliščin sklenitve pogodbe preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita. Že v zadevi Andriciuc je SEU povzelo Priporočilo ESRB, da mora pojasnilo vsebovati vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanje tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita. Glede zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev iz drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS je SEU poudarilo, da te zahteve, ki je navedena tudi v 5. členu te Direktive, ni mogoče zožiti zgolj na njeno formalno in slovnično razumljivost. Finančne ustanove morajo potrošnikom posredovati informacije vsaj o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo veliko znižanje vrednosti zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Ponudnik mora tako potrošniku navesti mogoča nihanja menjalnih tečajev in tveganja, ki so neločljivo povezana s sklenitvijo take pogodbe. Posebej pomembna so pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere. Zato ni dovolj, da se potrošniku omogoči le razumevanje, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Tako se mora povprečni potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, zavedati možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je kredit vezan, in oceniti morebitne pomembne ekonomske posledice za svoje finančne obveznosti." S takšno razlago materialnega prava je tako tudi sodoločen konkreten dejanski stan, torej odločilna dejstva. Kot je bilo povzeto, toženka le opozarja na izpovedbo treh prič, ki so delavci toženke, in po njenem mnenju iz teh izpovedb izhaja, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. 14. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo izpovedbe prič A. A. (tč. 100), B. B. (tč. 102), C. C. (tč. 103). Priča C. C. je izpovedala o sklepanju kreditnih pogodb s pravnimi osebami, torej je za to zadevo njena izpovedba nepomembna; priča B. B. je izpovedala, da se več ne spomni točno, kako je potekal postopek in da so stranke opozorili na valutna tveganja "in je bilo to tudi zapisano v pogodbi"; priča A. A. pa je pojasnila, da se je s stranko opravil t.i. prodajni pogovor, podal informativni izračun, da se je "šlo skozi ključne člene pogodbe", vsebina 12. člena pa je bila predstavljena na "bolj poljuden način". V pritožbi toženka navaja tudi osebo E. E., ki pa ni bil predlagan kot priča v tej zadevi in se ta okoliščina ne uveljavlja kot procesna kršitev, saj navaja, da to:"...ne vpliva na dokazno breme tožečih strank...".

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da četudi bi dokazna ocena sodišča prve stopnje temeljila izključno na izpovedbah teh prič, ki so delavke toženke, je popolnoma jasno, da njihova ravnanja ne ustrezajo zgoraj povzetim materialnopravnim predpostavkam pojasnilne dolžnosti. Če se izpostavi zgolj zahteva:"razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto.", to pomeni, da bi morala toženka predstaviti številčne simulacije o tveganjih, ki so povezana z možnostjo velikega znižanja vrednosti valute, pri čemer je še poseben poudarek na tem, da ni dovolj, da kreditojemalec razume, da lahko takšna možnost nastanke (hipotetično) temveč se mora "dejansko" zavedati teh posledic in vpliva na njegov premoženjski položaj torej ali bo sploh še lahko v takšnem primeru odplačevati višje anuitete, ne da bi pri tem ogrozil eksistenčen položaj. Če bi se ob tem ugotovilo, da lahko takšna tveganja res nastopijo, bi morala tudi toženka odkloniti sklenitev takšne kreditne pogodbe, še posebej zato, ker je v konkretnem primeru bilo ugotovljeno, da je (vsaj) prvo tožnik "bil nesposoben za bilo kaki (katerikoli) kredit....saj je bil nezaposlen." (tč. 84. obrazložitve). V okoliščinah konkretnega primera je nepomembna vloga E. E., ker slednji ni v nobenem pravnem ali drugačnem razmerju s toženko in tudi ni stranka ne kreditne in ne zastavne pogodbe. Tožnik je bil v neposrednem stiku s toženko (njenimi delavci) vsaj ob podpisu pogodbe in je bila toženka dolžna pred sklenitvijo kreditne pogodbe v celoti izpolniti pojasnilno dolžnost. Trditev v pritožbi, da je toženka:"....podala vsa potrebna pojasnila. Kreditna pogodba je bila tožečim strankam prebrana tudi pred notarjem....da dikcija 12. člena kreditne pogodbe kaže, da bo bila kreditojemalcu določena pojasnila vedno dana", ne zadošča zgoraj povzetim materialnopravnim predpostavkam in so takšna ravnanja, ki jim je sodišče prve stopnje pravilno verjelo (tč. 84 do 88), povsem nezadostna.

Tudi okoliščine, ki jih toženka navaja v pritožbi, da imajo tožniki ustrezno izobrazbo (srednja šola) in sodijo v pojem "povprečnega potrošnika" ter, da jim je bilo posredovano oglaševalsko gradivo, ne morejo v ničemer spremeniti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje o neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti. Merilo "povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren" omogoča individualno prilagoditev načina izpolnitve pojasnilne dolžnosti, nikakor pa ne njenega obsega. Sodišče druge stopnje zato v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženka obveznosti ustrezne in celovite, v skladu z merili Sodišča, predpogodbene obveznosti informiranja potrošnika (pojasnilne dolžnosti) ni izpolnila (še točke 95 do 105).

Vpliv kršitve pojasnilne dolžnosti na dobrovernost

15. Sodišče druge stopnje je v istovrstni zadevi14 že sprejelo razlago, da ni mogoče zanikati, da obstaja določena stopnja povezanosti med obema predpostavkama, ki se odraža v tem, da so odločilna dejstva, ki se podrejajo predpostavki preglednosti (zahteva iz četrtega odstavka 22. člena ZVPot:"Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi."), pomembna tudi z vidika presoje načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere. Takšno razlago so sprejela že nacionalna sodišča15 in tudi Sodišče, ki opozarja ne tesno povezanost predpostavke preglednosti s predpostavko dobre vere16. 16. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje sodišču prve stopnje glede njegove materialnopravne razlage pojma dobre vere. Kot je že bilo pojasnjeno, so sodišča pri razlagi določb nacionalnega prava, ki so prenesena iz prava EU, vezana na to razlago ("erga omnes"), kar pomeni tudi, da je prepovedana razlaga "contra legem". Ker gre za avtonomno razlago oziroma razlagalni monopol Sodišča, morajo nacionalna sodišča te razlage upoštevati oziroma uporabiti. Zato je nestrinjanje sodišča prve stopnje glede vsebine (razlage) pojma dobre vere (tč. 124.) nedopustno.

17. Merila, s katerimi Sodišče razlaga predpostavko dobre vere so:"...ali bi prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posluje, lahko razumno pričakoval, da bo potrošnik po posamičnih pogajanjih zadevne pogoje sprejel"17. Sodišče tudi pojasni, da je pri tem potrebno:"...pri oceni dobre vere posebno pozornost posvetiti pogajalski moči strank, vprašanju, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem, in temu, ali je bilo blago oziroma so bile storitve prodane ali dobavljene na posebno naročilo potrošnika."18. 18. V ZVPot je predpostavka dobre vere iz prvega odstavka 3. člena Direktive urejena v četrti alineji prvega odstavka 24. člena:" nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti". Za sodišče druge stopnje ni prav nobenega dvoma, da je predpostavka dobre vere samostojna materialnopravna predpostavka, kljub prepletajočimi se dejanskimi elementi (odločilna dejstva), kajti citirana vsebina (razlaga) te predpostavke je objektivizirano merilo presoje ravnanj pogodbenih strank19. "Lojalno (pošteno) in pravično poslovanje"20 ter upoštevanje "pogajalske moči strank" in "razumno pričakovanje" da bo potrošnik "po posamičnih pogajanjih" ta pogoj sprejel, pomeni, da je potrebno presoditi ali bi potrošnik, ki bi bil v enakopravnem informacijskem položaju z banko in imel tudi tak vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev ter ravnal razumno, res pristal na takšno vsebino pogodbenega ali pogodbenih pogojev. Da gre pri tem za objektivizirano merilo presoje izrecno opozarja tudi domača stroka21. 19. Zaradi tesne prepletenosti med pojasnilno dolžnostjo in dobro vero pomenijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka kršila pojasnilo dolžnost, da je s tem podana tudi kršitev načela vestnosti in poštanja (dobra vera). Zato so zmotna vsa stališča toženke tako v pritožbi, kot tudi v pripravljalni vlogi podani na poziv sodišča druge stopnje, ki to povezavo zanikajo. Za odločitev v tej zadevi je pomembno tudi to, da je sodišče prve stopnje, kljub razlagam o obstoju dobre vere obeh pogodbenih strank (tč. 125. in 127. obrazložitve), pravilno razložilo (uporabilo) materialno pravo, ko je svoje vrednotenje strnilo v zaključku:"Ob neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti nasproti tožnikom pa je po presoji sodišča tudi šteti, da pogodbeni pogoj izpolnitve kreditojemalčeve obveznosti v CHF nasprotuje načelu vestnosti in poštenja, saj tožniki s strani banke pojasnil o ravni valutnega tveganja sploh niso bili deležni." (tč. 133. obrazložitve).

Sodišče druge stopnje takšni razlagi pritrjuje.

O sankciji ničnosti

20. ZVPot določa sankcijo ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja. Splošne določbe o sankcijah neveljavnosti pravnih poslov, med njimi tudi ničnosti, ureja Obligacijski zakonik, ki dopušča, če so izpolnjene določene predpostavke, tudi odstopanja22, v skladu z načelom, da se pogodbe sklepajo z namenom izpolnitve. Tudi Direktiva stremi k ohranjanju pogodbe v veljavi23, saj se sankcija ničnosti lahko izkaže tudi kot neprimerna za potrošnika. Praviloma pa velja, da sprememba nepoštenega pogodbenega pogoja ni dopustna, saj mora biti primarni cilj v odpravi takšnih pogojev in s tem k odvračanju njihovega sklepanja24. Možnosti nadomeščanja pogodbene klavzule z dispozitivnimi določbami nacionalnega prava (če obstajajo) so omejene25 še posebej, kadar gre za glavni predmet pogodbe, kot v obravnavani zadevi. Sodišče druge stopnje izrecno omenja, da je v Sloveniji poskus rešiti opisano problematiko s spremembo zakonodaje propadel26 (za razliko od nekaterih drugih držav, npr. Madžarske27), zato je potrebno razsojo opraviti na podlagi obstoječe zakonodaje.

21. Odločitev sodišča prve stopnje o ničnosti celotne kreditne pogodbe in zaradi načela akcesornosti nanjo navezujoče (odvisne) zastavne pogodbe, je v celoti pravilna in ustreza opisanim ciljem Direktive (odvračalni učinek). Kreditna pogodba je v celoti in neomejeno na stran tožnika prevalila vsa valutna (tečajna) tveganja in ga (in zastavni dolžnici) izpostavila napram toženki zaradi prevzetega kreditnega tveganja še v položaj eksistenčne odvisnosti (možna prodaja stanovanja, za katerega nakup je bila sklenjena kreditna pogodba) zato takšne povsem nesorazmerne klavzule ne morejo biti deležne pravnega varstva. Ker je s takšnimi pravnimi učinki obremenjen glavni predmet pogodbe torej bistvena sestavina kreditne pogodbe, tudi ni možno uporabiti sankcije ničnosti zgolj glede pogodbenega pogoja (delna ničnost). Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo tudi glede ničnosti celotne kreditne pogodbe in nanjo navezujoče se (akcesornost zavarovane terjatve) zastavne (hipotekarne) pogodbe.

22. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

23. Neutemeljena je tudi graja toženke glede stroškov postopka, zaradi tega, ker na narok dne 1.3.2021 ni pristopila priča F. F. Zmotna je razlaga, da gre za primer, ki se podreja 156. členu ZPP, saj pravdne stranke nimajo nobenega vpliva na to, ali se bo priča odzvala vabilu sodišča ali ne. Ker sodišče druge stopnje ni ugodilo pritožbi toženke, ni posegalo v odločitev o stroških postopka temveč se potrditev sodbe nanaša tudi na stroškovni del. 24. Zaradi neuspeha s pritožbo krije toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je tožnikom priznalo stroške odgovora na pritožbo, saj so se navedbe nanašale na bistvene razlage materialnega prava in analizo sodne prakse ter spornih stališč VSRS, zato je odgovor bil potreben (prvi odst. 155. člena ZPP). Priznalo je vse priglašene stroške v skupnem znesku 1.306,60 €, v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (313. člen ZPP).

1 Sodba C-176/17 z dne 13.9.2018, tč 59.:"Glede pravice do učinkovitega pravnega sredstva je treba navesti, da obveznost iz člena 7(1) Direktive 93/13, da se določijo postopkovna pravila za zagotovitev spoštovanja pravic, ki jih imajo pravni subjekti v skladu z Direktivo 93/13 zoper uporabo nepoštenih pogojev, vključuje zahtevo po pravici do učinkovitega pravnega sredstva, določeno tudi v členu 47 Listine o temeljnih pravicah. Pravica do učinkovitega pravnega sredstva mora biti zagotovljena tako pri določitvi sodišč, pristojnih za odločanje o pravnih sredstvih, ki temeljijo na pravu Unije, kot pri opredelitvi postopkovnih pravil v zvezi s temi pravnimi sredstvi (glej v tem smislu sodbo z dne 31. maja 2018, Sziber, C-483/16, EU:C:2018:367, točka 49in navedena sodna praksa).". 2 Sodba C-397/11 z dne 30.5.2013, tč. 25:" Na podlagi teh ugotovitev je Sodišče razsodilo, da mora nacionalno sodišče, če ima na voljo za to potrebne pravne in dejanske elemente, po uradni dolžnosti presoditi nedovoljenost pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe Direktive 93/13, in tako izravnati neravnovesje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom (glej med drugim zgoraj navedeni sodbi Banco Español de Crédito, točke od 42 do 44, in Banif Plus Bank, točke od 22 do 24).". Da se "nepoštenost pogodbenega pogoja presoja ex officio" navaja tudi P.Weingerl in se sklicuje na sodbo C-240/98 z dne 27.6.2000; Varstvo potrošnikov ter nedovoljeni pogoji v pogodbah:med zakonodajo in prakso; predavanje dne 21.3.2019; objava v Pravni praksi št. 16/2019. 3 Sodba C-137/08 z dne 9.11.2010, tč. 51:"Za zagotovitev učinkovitosti varstva potrošnikov, ki jo zahteva zakonodajalec Unije, mora torej nacionalno sodišče v vseh primerih in ne glede na pravila nacionalnega prava ugotoviti, ali je bila sporna klavzula predmet posamičnega dogovora med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.". 4 Tč. 34. obrazložitve. 5 VSM I Cp 889/2020 z dne 20.2.2023, tč. 23-27; USRS Up-14/21 z dne 13.1.2022, tč. 24; Up-1181/20 z dne 3.5.2023, tč. 17; Weingerl P., Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, PP priloga št. 10/2023. 6 VSRS II Ips 8/2022 z dne 19.4.2023, tč. 29,30. 7 Sodba C-484/08 z dne 3.6.2020:" Člena 4(2) in 8 Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalnim predpisom, ki dopuščajo sodni nadzor nad nedovoljenostjo pogodbenih pogojev, ki opredeljujejo glavni predmet pogodbe oziroma ustreznost med ceno oziroma plačilom in izmenjanimi storitvami oziroma blagom, tudi če so ti pogoji sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku. Nacionalni predpisi namreč s tem, da dopuščajo možnost popolnega sodnega nadzora nad nedovoljenostjo pogojev, na kakršne se nanaša člen 4(2) navedene direktive in ki so določeni s pogodbo, sklenjeno med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, omogočajo, da se potrošniku v skladu s členom 8 direktive zagotovi višja raven dejanskega varstva, kot jo določa ta direktiva.". 8 M. Avbelj, str. 131-145; sodba C-493/17, z dne 11.12.2018, tč. 19:"...ter je na drugi strani sodba, ki jo Sodišče izreče v okviru predhodnega odločanja, za nacionalno sodišče zavezujoča glede razlage tega prava oziroma veljavnosti teh aktov za rešitev spora o glavni stvari (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2015, Gauweiler in drugi, C-62/14, EU:C:2015:400, točki 14 in 16).";Sodba C-430/21 z dne 22.2.2022:"74. Sodba, izdana v okviru tega postopka, zavezuje nacionalno sodišče glede razlage prava Unije za rešitev spora, o katerem odloča (glej v tem smislu sodbi z dne 3. februarja 1977, Benedetti, 52/76, EU:C:1977:16, točka 26, ter z dne 11. decembra 2018, Weiss in drugi, C-493/17, EU:C:2018:1000, točka 19).". 9 Sodba v združenih zadevah od C-397/01 do C-403/01, z dne 5.10.2004, tč. 13. 10 Sodba C-416/10, z dne 15.1.2013, tč. 69. 11 Toženka je vlogi v postopku pred sodiščem druge stopnje priložila pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo pri PF v Ljubljani, december 2022. 12 Zupan N., Pregled sodne prakse VSRS o kreditnih pogodbah v tuji valuti, PB št. 3/2019; za novejšo razlago II Ips 8/2022 z dne 19.4.2023. 13 Up-14/21 z dne 13.1.2022, tč. 32; Up-1181/2020 z dne 3.5.2023, tč. 14. 14 I Cp 889/2020 z dne 8.2.2023. 15 "Čeprav jasni in razumljivi pogodbeni pogoji ne morejo biti predmet ocene poštenosti (da se s takšno razlago sodišče druge stopnje ne strinja, je bilo že pojasnjeno - opomba sodišča druge stopnje), lahko določene okoliščine po svoji naravi sodijo istočasno v okvir presoje, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena pošteno, kot tudi v okvir (morebitne nadaljnje) presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe zaradi bankine nedobrovernosti (in znatnega neravnotežja med pravica in obveznostmi strank."; citirano iz VSRS II Ips 32/2019 z dne 23.1.2020, tč. 18. 16 Sodba C 323/04, z dne 27.9.2019, str. 35. "Dejansko je tako, da kadar so potrošniki v slabšem položaju zaradi pogodbenih pogojev, ki so nejasni, skriti ali zavajajoči, ali kadar pojasnila, potrebna za razumevanje njihovih posledic, niso zagotovljena, ni verjetno, da prodajalec ali ponudnik s potrošnikom posluje pošteno in pravično ter da upošteva potrošnikove zakonite interese.". 17 Sodba C-405/21, z dne 13.10.2022, tč. 23, v kateri se Sodišče sklicuje na:"sodba z dne 3.10.2019, Kiss in CIB Bank, C-621/17, tč. 50 in navedena sodna praksa". 18 Sodba C-405/21, z dne 13.10.2022, tč. 24. 19 Sodba C 323/04, z dne 27.9.2019, str. 30:""Glede tega, v katerih okoliščinah je tako neravnotežje ‚v nasprotju z zahtevo dobre vere‘, je treba ugotoviti, da mora nacionalno sodišče ob upoštevanju šestnajste uvodne izjave Direktive 93/13 zato preveriti, ali bi lahko prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakoval, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj (sklicevanje na zadevo C-415/11, Aziz, točka 69). S tem se potrjuje, da je za namene člena 3(1) koncept dobre vere objektiven koncept, povezan z vprašanjem, ali je v okviru vsebine zadevni pogodbeni pogoj skladen s poštenimi in pravičnimi tržnimi praksami, ki v zadostni meri upoštevajo zakonite interese potrošnika.". 20 "dealing fairly and equitably with the consumer" 21 I. Vuksanovič, Hladen tuš za kreditojemalce v švicarskih frankih, PP št. 47/2018, str. 14:"Tu je odsotnost dobre vere docela objektiviziran element"; P. Weingerl, str. VII 22 86. člen:"(1) Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.". 23 6. člen, prvi odst. Direktive:"1. Države članice določijo, da nedovoljeni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih pogojev.". 24 P. Weingerl, str. VIII. 25 Podrobneje P.Weingerl, str. 32, ki se sklicuje na sodbo Sodišča C-26/13 z dne 30.4.2014, tč. 80; I. Vuksanovič, str. 13, ki na podlagi analize treh odločb Sodišča (C-26/13; C-186/16; C-126/17) navaja:"d) če kreditna pogodba pa črtanju valutne klavzule ne more več obstajati, je dopustno, da nacionalno pravo njeno ničnost sanira z dispozitivno nacionalno določbo, vendar po drugi strani pravo EU tudi ne prepoveduje posledice neveljavnosti celotne kreditne pogodbe;"; podrobno to problematiko obravnava tudi J. Sladič, Ali pravo EU res zahteva ničnost posojilnih pogodb s potrošniki glede posojil v CHF?, PP št. 47/2017. 26 Odločba US U-I-64/22, U-I-65/22 z dne 17.11. 2022 o razveljavitvi Zakona o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih (Uradni list RS, št. 17/22). 27 Npr. med najnovejšimi, sodba C-472/20, z dne 31.3.2022:" Direktivo 93/13 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da pristojno nacionalno sodišče odloči, da bo stranki kreditne pogodbe ponovno postavilo v položaj, v katerem bi ti bili, če ta pogodba ne bi bila sklenjena, ker je treba pogoj iz navedene pogodbe, ki se nanaša na njen glavni predmet, na podlagi te direktive razglasiti za nepošten, pri čemer mora, če se ta vzpostavitev izkaže za nemogočo, zagotoviti, da je potrošnik nazadnje v položaju, v katerem bi bil, če pogoj, za katerega je bilo ugotovljeno, da ni pošten, ne bi nikoli obstajal.".