Jedro

Ob dejstvu, da je bilo tožnici pravnomočno prisojeno 14.585,87 EUR (prej 3,495.358,80 SIT), navedba v reviziji o vrednosti spornega predmeta v višini, ki presega ta znesek, ne more biti upoštevna. Prva toženka torej ni navedla vrednosti revizijsko izpodbijanega dela, tega pa tudi ni mogoče razbrati iz vsebine revizijskih navedb.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tej pravdi na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) vtoževala nadomestilo za neuporabo premoženja, ki ji je bilo vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. Prvostopenjsko sodišče je tožbene zahtevke zoper drugo do deseto toženko v celoti zavrnilo in tožnici v breme prve toženke prisodilo 14.585,87 EUR (prej 3,495.358,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Presežni tožbeni zahtevek zoper prvo toženko je zavrnilo in odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo, pritožbi prve toženke pa delno ugodilo in spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov. V ostalem je pritožbo prve toženke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidentke

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je prva toženka vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sta nižji sodišči napačno izračunali tožničino izgubljeno korist. Neprofitne najemnine, stroške tekočih investicijskih vlaganj in stroške upravljanja sta revalorizirali, medtem ko sta že vrnjeni znesek najemnin indeksirali po indeksu življenjskih stroškov. Takšen izračun ni skladen z drugim odstavkom 72. člena Zakona o denacionalizaciji in enakopraven do obeh pravdnih strank. Sodišče bi moralo uporabiti varianti, ki jih je izvedenec predlagal pod točkama 5 in 6 v dopolnilnem izvedenskem mnenju. Nesprejemljivo je tudi izplačilo neprofitne najemnine po vrednosti točke v času sojenja, saj je v tem času prišlo do dveh večjih dvigov neprofitnih najemnin oziroma do sprememb v vrednotenju stanovanj in vrednosti točk. Neprofitne najemnine so bile vezane na tujo valuto, zato bi jih bilo treba oceniti v tuji valuti in dobljeni znesek pretvoriti v domačo valuto na dan sojenja.

Odgovor nasprotne stranke

4. Tožnica v odgovoru na revizijo pritrjuje razlogom nižjih sodišč in predlaga revizijskemu sodišču, naj neutemeljeno revizijo zavrne.

5. Revizija ni popolna.

6. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega revizijski prag (prej 1,000.000,00 SIT). Vrednost revizijsko izpodbijanega dela mora revident (v reviziji) jasno in nedvoumno označiti, saj revizijsko sodišče glede na 383. člen ZPP nima pooblastila za smiselno uporabo prvega odstavka 350. člena ZPP o preizkusu izpodbijane odločbe v celotnem obsegu, v katerem revident ni uspel v sporu. Zato je revizija z neopredeljenim obsegom izpodbijanja nepopolna revizija.

7. Prva toženka je navedla revizijsko vrednost v višini 21.936,56 EUR (prej 5,256.877,74 SIT) oziroma v višini vrednosti tožbenega zahtevka, vendar ta znesek pri oceni vrednosti spornega predmeta ni upošteven. Vrednost spornega predmeta je namreč odvisna od spornega dela, ki je pri posamezni pravdni stranki lahko največ tolikšen, kolikršen je v konkretni zadevi njen neuspeh. Ob dejstvu, da je bilo tožnici pravnomočno prisojeno 14.585,87 EUR (prej 3,495.358,80 SIT), navedba v reviziji o vrednosti spornega predmeta v višini, ki presega ta znesek, ne more biti upoštevna. Prva toženka torej ni navedla vrednosti revizijsko izpodbijanega dela, tega pa tudi ni mogoče razbrati iz vsebine revizijskih navedb. Odločitev nižjih sodišč sicer izpodbija v celoti, vendar iz utemeljitve revizije, ki je po oceni revizijskega sodišča bistvena za oceno vrednosti spornega predmeta, izhaja le njeno nestrinjanje s samim izračunom tožničine izgubljene koristi. Ob tem prva toženka ne pojasni, kakšno znižanje prisojenega zneska predlaga, tega pa, upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje (glej sodbi nižjih sodišč), tudi ni mogoče razbrati iz (samih) revizijskih navedb. Revizija tako ne daje možnosti za določitev vrednosti izpodbijanega dela, zato ni mogoče ugotoviti, če ta presega v ZPP določen znesek. Pogoj za vsebinsko obravnavo revizije zato ni izpolnjen.(1)

8. Revizijsko sodišče je revizijo prve toženke na podlagi določb 377. člena ZPP kot nepopolno(2) zavrglo.

Op. št. (1): Podobno tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 6/2006 z dne 25.5.2006, II Ips 435/2008 z dne 18. 6. 2008, II Ips 89/2008 z dne 8.10.2009, II Ips 403/2007 z dne 17. 6. 2010, II Ips 167/2007 z dne 23. 7. 2009 in številne druge.

Op. št. (2): Primerjaj tudi s pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 26. 6. 2002, Pravna mnenja I/2002.