Jedro

Z regulacijsko začasno odredbo se v družinskih postopkih urejajo izjemni položaji, ob katerih je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. V tem trenutku pritožbeno sodišče ne ve, ali je predlagateljica tožbo za dodelitev deklice v varstvo in vzgojo že vložila, na vsak način pa je to pravilna in edina pot, s katero bo, ob odsotnosti sporazuma z dekličinim očetom, lahko uredila vprašanja varstva, vzgoje, stikov in plačila preživnine deklice po razpadu življenjske skupnosti z njenim očetom.

Sodišče lahko ukrepe za varstvo koristi otroka (160. člen DZ) izreče po uradni dolžnosti ali na predlog, a v vsakem primeru samo takrat, kadar je otrok ogrožen (161. člen DZ). Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, ali je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev, ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju, škoda pa obsega tako škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju, kot je mogoče povzeti iz 157. člena DZ. Za ugotovitev pogoja ogroženosti otroka morata biti skladno z določilom drugega odstavka 157. člena DZ kumulativno izpolnjena dva pravna standarda, ki morata biti v vzročno posledični zvezi, in sicer: obstoj oziroma zelo verjeten nastanek škode, ki se kaže kot škoda na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka, drugi pogoj za presojo otrokove ogroženosti pa je vir, iz katerega izhaja oziroma grozi škoda otroku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za odvzem otroka nasprotnemu udeležencu in zaupanje v varstvo in vzgojo predlagateljici, kot tudi za omejitev stikov med otrokom in nasprotnim udeležencem.

2. Odločitev sodišča po odvetniku iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija predlagateljica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu predlagateljice ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V obrazložitvi navaja, da je potrebno hčerko A. A. zavarovati in jo takoj odvzeti njenemu očetu, saj je ogrožena in ji nastaja nepopravljiva škoda v njenem psihofizičnem razvoju, ker je ločena od svoje matere. Nasprotni udeleženec je predlagateljico nagnal iz skupnega prebivališča, a ji s seboj ni dovolil odpeljati hčerke, ki je stara komaj štiri mesece. Prepričana je, da bi morala imeti prednost pri skrbništvu, saj oče sam zanjo ne more poskrbeti in zato zanjo namesto očeta skrbi njena babica B. B. Higienski in bivalni pogoji so v stanovanjski hiši, kjer živi mati, boljši, kot tam, kjer živi oče. Vztraja, da je potrebno deklico odvzeti očetu, ker jo odtujuje od matere in nad njo izvaja fizično in psihično nasilje. Mati nima stika z dojenčico, ker se v zanjo sovražno okolje ne more vrniti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep ni obremenjen z nobeno od bistvenih kršitev določb postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, do tistih, ki niso odločilna, pa se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti. V tem postopku ni odločilno, kateri od roditeljev, predlagateljica ali nasprotni udeleženec, je boljši in primernejši, da se mu deklica dodeli v vzgojo in varstvo.

5. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve pojasnilo, v katerih primerih lahko izda začasno odredbo za odvzem otroka staršem, in zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je vloženi predlog po vsebini pravzaprav predlog predlagateljice, kot matere deklice, glede dodelitve otroka v varstvo in vzgojo njej, namesto otrokovemu očetu, nasprotnemu udeležencu. S takšnim pojasnilom se strinja tudi pritožbeno sodišče. 6. Z regulacijsko začasno odredbo se v družinskih postopkih urejajo izjemni položaji, ob katerih je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. V tem trenutku pritožbeno sodišče ne ve, ali je predlagateljica tožbo za dodelitev deklice v varstvo in vzgojo že vložila, na vsak način pa je to pravilna in edina pot, s katero bo, ob odsotnosti sporazuma z dekličinim očetom, lahko uredila vprašanja varstva, vzgoje, stikov in plačila preživnine deklice po razpadu življenjske skupnosti z njenim očetom.

7. Tudi pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da predlagateljici ni uspelo dokazati okoliščin, ki bi zahtevale začasno in nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje. Vprašanje, kdo od staršev bi za deklico lahko več in boljše skrbel in na koga bo zaradi tega nekaj mesečna deklica bolj navezana, kakšen je bil odnos med staršema in zakaj je mati zapustila skupno prebivališče, za odločitev o predlogu za začasno odredbo niso pravno pomembne okoliščine.

8. Sodišče lahko ukrepe za varstvo koristi otroka (160. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju DZ) izreče po uradni dolžnosti ali na predlog, a v vsakem primeru samo takrat, kadar je otrok ogrožen (161. člen DZ). Otrok je ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, ali je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev, ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju, škoda pa obsega tako škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju, kot je mogoče povzeti iz 157. člena DZ. Za ugotovitev pogoja ogroženosti otroka morata biti skladno z določilom drugega odstavka 157. člena DZ kumulativno izpolnjena dva pravna standarda, ki morata biti v vzročno posledični zvezi, in sicer: obstoj oziroma zelo verjeten nastanek škode, ki se kaže kot škoda na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka, drugi pogoj za presojo otrokove ogroženosti pa je vir, iz katerega izhaja oziroma grozi škoda otroku.

9. Pritožnica nekritično prezre, da iz njene izpovedbe na Policijski postaji Y. z dne 15. 2. 2021 sledi, da je za hčerko A. A. pri njenem očetu ustrezno poskrbljeno in da zato ni potrebno, da bi se center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) vključil v preverjanje ustreznosti skrbi za hčerko. Kljub temu je CSD X opravil pogovor z nasprotnim udeležencem, ki je povedal, da sta predlagateljici in nasprotnemu udeležencu pri negi deklice ves čas pomagali njegova sestra in mati, da se deklica prehranjuje z adaptiranim mlekom in da jo predlagateljica lahko kadarkoli obišče. Ne bi pa bilo v dekličino korist, da bi živela pri svoji materi, ker ta tudi za svojega prvega otroka ni skrbela. Zato zanj skrbi njena mati. Predstavniki CSD so ob nenapovedanem obisku pri očetovi družini ugotovili, da je za deklico pri očetu dobro poskrbljeno, da ima svojo posteljico, prostor je čist in urejen, da je oče deklico peljal na pregled v posvetovalnico, da jo je mati prišla obiskat in da ji stikov z deklico ni preprečeval. Zato so zaključili, da deklica pri očetu ni ogrožena in ukrepi za njeno zaščito niso potrebni. Ugotovitve CSD je potrdila tudi patronažna služba Zdravstvenega doma v Y., ki je dodala, da je deklica primerno velika, lepo oblečena, nahranjena, da jo vozijo na sprehode in da se v naročju babice lepo umiri in zaspi. V njeno nego se delno vključuje tudi njen oče, večino dela pa postori njegova mati.

10. Vse navedeno tudi pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da deklica pri svojem očetu ni življenjsko ogrožena, saj ima primerno obleko, hrano, pridobiva na teži, biva v prostorih, ki so ogrevani in primerni, ob ustrezni negi in skrbi, prav tako ima s svojo materjo tudi stike. Nič od navedenega tako ne daje podlage za zaključek, da bi bila deklica v očetovi družini ogrožena. Zato ni podlage za nujni odvzem otroka in omejitev stikov z očetom. Mati po njeni lastni izpovedbi stike z deklico ima in jih nasprotni udeleženec ne preprečuje, ovira pa jo oddaljenost, zaradi katere potrebuje prevoz, ki pa si ga lahko zagotovi le poredko. Zato ureditev stikov po uradni dolžnosti ni potrebna.

11. Hči strank postopka je po razpadu življenjske skupnosti ostala pri svojem očetu, iz trditvene podlage ne sledi, da bi bila deklica kadarkoli deležna nasilja, mati pa je na CSD in policijski postaji izpovedala, da je za deklico pri očetu ustrezno poskrbljeno. To zadostuje za zaključek, da deklica v družini svojega očeta ni ogrožena. Že zato pogojev za izdajo začasne odredbe v tej fazi postopka ni. Vse ostale pritožbene navedbe pa bo sodišče presojalo ob odločanju o dodelitvi deklic v varstvo in vzgojo, ko bo mati takšen predlog vložila. Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega zgoraj navedenega skladno z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.