Jedro

Če je obdolženec na begu, se zaradi lastnega ravnanja ne more opredeliti do predloga državnega tožilca za odreditev pripora, Zakon o kazenskem postopku pa ne predvideva, da bi mu bilo treba že v tej fazi postaviti zagovornika, kateremu bi sodišče poslalo predlog v izjavo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil zoper obdolženega M. H. odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so obdolženčevi zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijana sklepa razveljavi in obdolžencu odpravi pripor.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Obdolženčevi zagovorniki se ne strinjajo z zaključkom sodišča, da se je obdolženec izmikal kazenskemu postopku. Pogrešan je bil od 19. 2. 2001 dalje, torej še preden se je kazenski postopek zoper njega sploh začel, zaradi česar tudi ni bil seznanjen z začetkom kazenskega postopka niti ni s tem v zvezi od sodišča prejel nobenega obvestila. O kazenskem postopku naj bi bil obdolženec prvič obveščen šele ob njegovem prijetju 4. 12. 2010, iz podatkov v spisu pa naj bi bilo tudi razvidno, da mu sklep o uvedbi preiskave nikoli ni bil vročen. Po zatrjevanju vložnikov naj preiskovalni sodnik ne bi navedel dokazov o tem, da je podan utemeljen sum, prav tako naj se ne bi opredelil do sorazmernosti in neogibnosti pripora, zaradi česar naj izpodbijanega sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti. Zunajobravnavni senat pa naj bi širil razloge glede pogojev za odreditev pripora, čeprav bi jih moral ugotoviti in se do njih opredeliti že preiskovalni sodnik. Izpodbijani pravnomočni sklep naj tako ne bi imel zadostnih razlogov, zaradi česar je po zatrjevanju vložnikov podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko je zunajobravnavni senat sam podal razloge o utemeljenosti suma, naj bi sodišče kršilo obdolženčevo pravico do obrambe. Nadalje vložniki ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča U-I-50/09 z dne 18. 3. 2010 uveljavljajo kršitev načela kontradiktornosti, ker naj bi bila obramba šele z vročitvijo izpodbijanega sklepa seznanjena s predlogom okrožnega državnega tožilca za odreditev pripora, saj predlog ni bil vročen ne zagovorniku ne obdolžencu.

6. Očitek vložnikov o odsotnosti razlogov o utemeljenosti suma v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora ni utemeljen. Preiskovalni sodnik se v sklepu o odreditvi pripora glede utemeljenosti suma po vsebini sklicuje na izdana sklepa o uvedbi preiskave I Kpr 333/2002 z dne 19. 1. 2004 in Kpr 3/2003 z dne 6. 10. 2003, nato pa podaja opise obdolžencu očitanih kaznivih dejanj goljufije po drugem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in poneverbe po drugem odstavku 245. člena KZ. Res je, da je obrazložitev sklepa preiskovalnega sodnika v delu o utemeljenosti suma skopa, vendar pa se glede vsebine dokazov sklep preiskovalnega sodnika očitno opira na citirana sklepa o preiskavi. V slednjih pa so navedeni vsi dokazi, na katere preiskovalni sodnik opira utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja. Sklepa o preiskavi sta bila, kot bo pojasnjeno v točki 9 te sodbe, po prijetju in še pred njegovim zaslišanjem vročena obdolžencu, prav tako se je štelo, da sta mu bila potem, ko mu je sodišče ta sklepa poskušalo osebno vročiti, vročena s pritrditvijo na sodno desko (drugi odstavek 120. člena ZKP). Zato ni mogoče zatrjevati, da se obdolženec ni imel možnosti seznaniti z razlogi o utemeljenosti suma in se s tem v zvezi izjaviti. S tem, ko je tudi zunajobravnavni senat podal razloge o utemeljenosti suma, ni širil razlogov, kot navajajo vložniki, temveč je le še potrdil stališče preiskovalnega sodnika. Vrhovno sodišče pa je tudi v več odločbah (na primer I Ips 285/99 z dne 3. 12. 1999, I Ips 258/2005 z dne 15. 9. 2005, XI Ips 27115/2010 (33/2010) z dne 6. 5. 2010) obrazložilo, da je sklep, ki je postal pravnomočen, treba presojati kot celoto. V citirani zadevi I Ips 285/99, v kateri je v razlogih prvostopenjskega sklepa izostala ugotovitev o sorazmernosti pripora, to pomanjkljivost pa je odpravilo pritožbeno sodišče, Vrhovno sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obravnavani zadevi pravnomočni sklep o odreditvi pripora vsebuje potrebne razloge o utemeljenosti suma, zaradi česar zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, prav tako pa glede na povedano tudi ne pravica do pritožbe, ki jo vložniki prav tako sicer posplošeno navajajo.

7. Zatrjevanje vložnikov, da se preiskovalni sodnik ni opredelil do sorazmernosti in neogibne potrebnosti pripora, ni utemeljeno. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 140/2001 z dne 17. 5. 2001 obrazložilo, da sodišče ni dolžno obrazložiti neogibnosti pripora zaradi zagotovitve varnosti ljudi, ker je pripor odredilo iz razloga begosumnosti. Do neogibnosti pripora se mora sodišče opredeliti le tedaj, ko je pripor odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti. Preiskovalni sodnik je ob ugotovitvi, da je za kazniva dejanja goljufije in poneverbe, opisana v sklepu o odreditvi pripora, zagrožena kazen do osem let zapora, in ob ugotovitvi okoliščin, ki kažejo na to, da se je obdolženec skril ali pobegnil, zaključil, da vse to kaže na nevarnost, da se bo še naprej skrival in ne bo dosegljiv sodišču, zaradi česar je zoper njega treba odrediti pripor. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je preiskovalni sodnik s tem zaključkom po vsebini presodil sorazmernost pripora s posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Prav tako je zunajobravnavni senat, po sicer nepotrebni ugotovitvi o neogibnosti pripora, zaključil, da je pripor v obravnavanem primeru sorazmeren ukrep. Na podlagi povedanega Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Z nasprotovanjem zaključku sodišča, da je podan priporni razlog begosumnosti iz 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ker naj se obdolženec ne bi izmikal kazenskemu postopku in da naj ne bi vedel, da zoper njega teče kazenski postopek, vložniki prikazujejo lastno videnje obravnavanega primera. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Sklicevanje vložnikov na odločbo Ustavnega sodišča U-I-50/09 z dne 18. 3. 2010 ni utemeljeno. Državni tožilec je v zahtevi za preiskavo Kt (1) 2057/01 z dne 13. 11. 2002 predlagal odreditev pripora in ob tem navedel tako priporni razlog kot tudi okoliščine, na katerih ta predlog temelji, nato pa je v vlogi z dne 15. 10. 2004, v kateri je predlagal ponovno zaslišanje nekaterih prič in postavitev izvedenca grafološke stroke, tudi navedel, da vztraja pri že podanem predlogu za odreditev pripora, prav tako je ponovno navedel priporni razlog ter okoliščine, s katerimi je utemeljil svoj predlog. S tem je državni tožilec izpolnil svojo predlagalno dolžnost. Sodišče je zoper obdolženca, ki na domačem naslovu ni dvigoval sodnih pošiljk in katerega dejanski kraj bivanja ni bil znan, razpisalo tiralico in evropski nalog za prijetje in predajo. Obdolženec je bil 4. 12. 2010 prijet na mejnem prehodu Obrežje, vročena sta mu bila sklepa o preiskavi I Kpr 333/2002 z dne 19. 1. 2004 in Kpr 3/2003 z dne 6. 10. 2003, naslednjega dne pa je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom. Ob zaslišanju je bil prisoten tudi obdolženčev zagovornik, oba pa sta imela možnost podati svoje predloge in stališča (drugi odstavek 204. a člena ZKP) v zvezi z razlogi za odreditev pripora (zagovora glede očitanih kaznivih dejanj pa obdolženec ni želel podati). Zakon o kazenskem postopku v primerih, ko je obdolženec na begu, ne predvideva, da bi bilo treba obdolžencu že v tej fazi postaviti zagovornika, kateremu bi sodišče poslalo v izjavo predlog državnega tožilstva za odreditev pripora. Po oceni Vrhovnega sodišča se obdolženec zgolj zaradi lastnega ravnanja, ko je 14. 2. 2001 odšel neznano kam, tako da ni bil dosegljiv ne sorodnikom, ne (bivšim) sodelavcem, ne policiji in sodišču, prav tako ni sprejemal sodnih pošiljk, čeprav je v času, ko je bil na begu, po lastni izjavi nekajkrat bil na naslovu, na katerega so mu bila poslane sodne pošiljke, ni mogel opredeliti do predloga državnega tožilstva za odreditev pripora. Zato ni mogoče govoriti o tem, da obdolžencu ni bila zagotovljena kontradiktornost postopka. Do posplošenih navedb vložnikov o praksi Evropskega sodišča za človekove pravice se Vrhovno sodišče ne more opredeliti (prvi odstavek 424. člena ZKP), saj se vložniki ne sklicujejo na konkretne primere tega sodišča, do katerih bi Vrhovno sodišče lahko zavzelo stališče. 10. Zunajobravnavni senat je presodil pritožbene navedbe obdolženčevega zagovornika o kršitvi načela kontradiktornosti, pri čemer je upošteval podatke v spisu, ki jih v obrazložitvi sklepa ob odgovarjanju na ostale pritožbene navedbe tudi povzema. Na podlagi povzete dokumentacije v spisu in ob upoštevanju relevantnih določb kazenskega postopka je zunajobravnavni senat zaključil, da ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam glede kršitve načela kontradiktornosti. Kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana, iz vsebine zahteve pa je razvidno, da se vložniki zgolj ne strinjajo z razlogi, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedel zunajobravnavni senat. 11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.