27. 5. 2019

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki jo zastopa Stanislav Klemenčič, odvetnik na Ptuju, na seji 27. maja 2019

odločil:

1.Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. III Cp 618/2018 z dne 18. 9. 2018 se razveljavi in zadeva se vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

2.Nasprotni udeleženec iz nepravdnega postopka Č. D. sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V nepravdnem postopku je sodišče na predlog pritožnice (kot predlagateljice) odločalo o spremembi stikov med mladoletnima otrokoma in očetom. Sodišče prve stopnje je stike spremenilo tako, da ti potekajo vsako drugo soboto od 9.00 do 18.00 ure. Določilo je tudi režim izvrševanja stikov v času praznikov in poletnih počitnic. Zoper prvostopenjski sklep je oče (nasprotni udeleženec) vložil pritožbo. Višje sodišče je njegovi pritožbi delno ugodilo in prvostopenjski sklep spremenilo tako, da stiki potekajo od petka od 18.00 ure do sobote do 18.00 ure. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem obsegu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.Pritožnica zatrjuje kršitve pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Nasprotuje ugotovitvi Višjega sodišča v izpodbijanem sklepu, da na pritožbo nasprotnega udeleženca ni odgovorila. Poudarja, da je odgovor na pritožbo podala pravočasno in pravilno. Meni, da bi jo moralo Višje sodišče enakovredno obravnavati in se opredeliti do njenih procesnih dejanj. S tem, ko je Višje sodišče njen odgovor v celoti prezrlo, naj bi jo prikrajšalo za pravico do enakopravnega obravnavanja v postopku in možnost vplivati na končno odločitev. Kršilo naj bi tudi njene pravice do ustrezno obrazložene sodne odločbe (22. člen Ustave), do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in do sodnega varstva (23. člen Ustave). Pritožnica je prepričana, da navedeno postopanje Višjega sodišča ne ustreza pojmu poštenega sojenja. Zato predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve Višjemu sodišču v novo odločanje.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1496/18 z dne 6. 3. 2019 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je bilo o tem obveščeno Višje sodišče v Mariboru. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru predlaga zavrnitev ustavne pritožbe ter povračilo stroškov, ki so mu nastali v postopku z ustavno pritožbo. Poudarja, da se na podlagi izpodbijanega sklepa Višjega sodišča stiki med njim in otrokoma že pol leta izvršujejo brez kakršnihkoli težav in da so stiki v korist otrok. Prepričan je, da Višje sodišče s tem, ko ni upoštevalo pritožničinega pravočasno vloženega odgovora na pritožbo, ni kršilo njene pravice iz 22. člena Ustave.

4.Odgovor nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka je bil poslan pritožnici, ki se je nanj odzvala v vlogi z dne 9. 5. 2019. Vztraja pri svojih navedbah iz ustavne pritožbe in predlaga, naj ji Ustavno sodišče ugodi.

5.V postopku odločanja o ustavni pritožbi je senat Ustavnega sodišča vpogledal v spis Okrožnega sodišča na Ptuju št. N 130/2016.

B.

6.Zatrjevano kršitev pravice iz 22. člena Ustave pritožnica utemeljuje s trditvijo, da je odgovorila na pritožbo nasprotnega udeleženca zoper prvostopenjski sklep, Višje sodišče pa je njen odgovor v celoti prezrlo. Ob vpogledu v spis Okrožnega sodišča na Ptuju št. N 130/2016 je senat Ustavnega sodišča ugotovil, da je bila pritožba nasprotnega udeleženca zoper prvostopenjski sklep vročena pooblaščencu pritožnice 20. 6. 2018 in da je pritožnica pravočasno (tj. 4. 7. 2018) vložila odgovor na pritožbo.

7.Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega ustavnega procesnega jamstva izhaja med drugim pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v sodnem postopku in možnost obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj.[1] Zato mora biti v sodnem postopku vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, pravnih vprašanjih, navedbah nasprotne stranke oziroma najširše o vsem procesnem gradivu, ki je pomembno za odločitev o njeni zadevi. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Pomen te pravice je zagotoviti, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka.[2] Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter da se do teh navedb v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli.[3] Navedeno pravilo je torej eno izmed temeljnih ustavnih procesnih jamstev.[4]

8.Iz izpodbijanega sklepa nedvomno izhaja, da Višje sodišče ni upoštevalo pritožničinega odgovora na pritožbo, saj je v 3. točki obrazložitve zapisalo, da "predlagateljica na pritožbo ni odgovorila". Iz nadaljnje obrazložitve sklepa je razvidno, da tudi ni šlo za očitno pomoto v smislu, da bi se kljub napačni napovedi Višje sodišče v nadaljevanju opredelilo do navedb pritožnice. Višje sodišče je pritožnici s tem, ko pri odločanju o pritožbi nasprotnega udeleženca ni upoštevalo njenega odgovora na pritožbo, kršilo njeno pravico do izjave v postopku (22. člen Ustave). Za vprašanje enakega varstva pravic v sodnem postopku in s tem poštenega sojenja ne more biti pomembno, ali bi odgovor pritožnice na pritožbo lahko vplival na drugačno odločitev Višjega sodišča v zadevi. Presojo le tega mora opraviti Višje sodišče sámo. Že neupoštevanje odgovora samo po sebi pa je nezdružljivo z načeli poštenega sojenja in krši pravico do enakega varstva pravic pritožnice v postopku.[5]

9.Ustavno sodišče je o bistveno enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. Up-117/12 je ustavni pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča in zadevo sodišču vrnilo v novo odločanje. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o tej ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Izpodbijani sklep Višjega sodišča je razveljavil in zadevo vrnil temu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka).

10.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodno odločbo razveljavil že zaradi kršitve 22. člena Ustave, mu očitkov o drugih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni bilo treba presojati.

11.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ta določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Senat Ustavnega sodišča je zato o predlogu nasprotnega udeleženca za povrnitev stroškov postopka pred Ustavnim sodiščem odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11 in 70/17) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Rajko Knez. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

[1]Primerjaj sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 (OdlUS VIII, 134), 3. točka obrazložitve, in št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000 (OdlUS IX, 315), 3. točka obrazložitve.

[2]Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve, in št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve.

[3]Tako v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, OdlUS X, 108).

[4]Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča št. Up-771/11 z dne 21. 2. 2013 (Uradni list RS, št. 20/13), št. Up-905/12 z dne 19. 12. 2012 (Uradni list RS, št. 3/13) in št. Up-197/12 z dne 4. 10. 2012 (Uradni list RS, št. 84/12) ter A. Galič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 276–279.

[5]Prim. 9. točko odločbe št. Up-117/12 z dne 10. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 91/13 in 93/13 – popr.).