Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je bila za škodo, ki je nastala v škodnem dogodku dne 30.9.1994, tožnici pravnomočno prisojena odškodnina v skupnem znesku 4,759.213,00 SIT, od tega 4.051.213,00 SIT za negmotno škodo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnica predlaga, da revizijsko sodišče sodbi prve in druge stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da ji prisodi še odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 6,100.000,00 SIT (za telesne bolečine in neugodnosti še 1,100.000,00 SIT, za strah še 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še 4,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti še 600.000,00 SIT) z ustreznimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški celotnega postopka. V reviziji ponavlja dejstva, ki so bila ugotovljena na prvi in drugi stopnji ter še poudarja, da njena trajna invalidnost znaša kar 120,08 odstotkov. Življenje se ji je zaradi tega v celoti spremenilo, prognoza pa je slaba. Trdi tudi, da sodišči nista upoštevali poteka časa, saj je od škodnega dogodka dne 30.9.1994 poteklo že več kot pet let, tožena stranka pa še ni plačala sporne odškodnine. Občutno višja odškodnina ji gre tudi iz tega razloga. Le s predlagano spremembo izpodbijanih sodb je mogoče pravilno uporabiti 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Tožena stranka pa predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani ugoditveni del sodb spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža za 3,351.231,00 SIT, in sicer zavrne zahtevek iz naslova skaženosti, zniža prisojeno odškodnino za strah za 400.000,00 SIT ter sorazmerno preostanku življenja zniža tudi odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in telesne bolečine. V reviziji poudarja, da je treba razmejiti škodo, ki nastane zelo mlademu človeku, od škode, ki nastane oškodovancu tožničine starosti. Zlasti to velja za odškodnino za bodočo škodo v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti.

Življenjske aktivnosti postanejo s starostjo realno omejene. Zato je odškodnina previsoko odmerjena. Enako velja za odškodnino za strah. Tožnica je sicer res prestajala hud strah, ko je bila vkleščena v vozilu in si ni mogla pomagati. Vendar pa dejstvo, da je tožnica zdravnica, ni tista okoliščina, ki bi njen strah stopnjevala. Če je tožnica prestajala hud strah, je tedaj razmišljala kot oškodovanka in ne kot zdravnica. Poleg tega pa je kot zdravnica lahko vedela, da bo v določeni meri imela "privilegij" boljše zdravniške oskrbe. Tožnica končno ni skažena, saj skaženosti ni bilo mogoče ugotoviti ne iz fotografije v spisu ne iz neposrednega ogleda na glavni obravnavi.

Reviziji sta bili vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo, in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v tem postopku še naprej uporablja).

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabili 200. in 203. člen ZOR.

Med postopkom je bilo ugotovljeno, da je primerna odškodnina za tožničino negmotno škodo naslednja: za telesne bolečine 5,000.000,00 SIT, za strah 1,200.000,00 SIT, za zmanjšanje življenjske aktivnosti 5,000.000,00 SIT in za skaženost 1,000.000,00 SIT. Od navedene odškodnine je sodišče nato odštelo že prejeto in valorizirano akontacijo v znesku 8.103,470,00 SIT in nato tožnici pravnomočno prisodilo še 4,051.213,00 SIT. Celotna odmerjena odškodnina za negmotno škodo tako znaša 12,200.000,00 SIT. Revizijsko sodišče je moralo presoditi, ali ta odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 200. člena ZOR. Vrhovno sodišče je pri ponovni presoji višine tako odmerjene odškodnine upoštevalo vsa merila, ki sta jih podrobno navedli že sodišči druge in prve stopnje, posebej pa upoštevalo in presodilo še argumente, ki sta jih uveljavljali pravdni stranki v svojih revizijah.

Tožnici je treba najprej pojasniti, da odstotek invalidnosti, ki ga ugotovi izvedenec na podlagi določene tabele, ni neposredno merilo za prisojo odškodnine po 200. in 203. členu ZOR. Sodišče upošteva vse okoliščine, ki so vplivale na obseg duševnih bolečin ali strah, jih pretehta s pomočjo meril iz navedenih določb ZOR in nato prisodi odškodnino. Odstotek invalidnosti je eden od posrednih podatkov, ki kaže na težo poškodb in njihovih posledic. Revizijsko sodišče je zaradi kompleksnosti in številnosti poškodb, ki jih je pretrpela tožnica, pri razsoji upoštevalo tiste primere, ki so v primerjalnih podatkih računalniške baze Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zajeti pod peto skupino po Fischerju. Pri primerjavi primerov te skupine med seboj je treba upoštevati, da so bile višje odškodnine prisojene samo bistveno mlajšim ljudem. Primerjava zato ob dejstvu, da mlajši ljudje bistveno dlje prenašajo tako telesne bolečine kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, predvsem pa, da za seboj še nimajo bogatega življenja, pokaže, da je odškodnina za to tožničino škodo na prvi pogled celo dokaj visoka. Toda upoštevanje individualnih okoliščin tožničinega primera je narekovalo prisojo prav tolikšne odškodnine, ne pa tudi še višje. Zato tožeča stranka neutemeljeno terja višjo odškodnino.

Kompleksnost poškodb pa je razlog tudi za neutemeljenost revizije tožene stranke. Preveliko poudarjanje starosti tožnice banalizira primer in obenem ne upošteva, da starejši človek nekatere neugodnosti in težave težje prenaša, kakor pa mlajši človek. Poudarjanje realne omejenosti glede na starost, delo in okolje s strani tožene stranke je zato ob že navedenem dejstvu, da odškodnina ne dosega najvišjih odškodnin v tej poškodbeni skupini, neutemeljena.

Nekorekten je ugovor tožene stranke, da je bil tožničin strah manjši že zaradi pričakovanega "privilegija" boljše zdravniške oskrbe.

Sodišči sta pravilno ravnali, ko tega "merila" nista upoštevali.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odškodnina v znesku 1,200.000,00 SIT glede na vse okoliščine primera pravilno odmerjena. Dejstvo, da je tožnica zdravnica, pri presoji ni imelo posebne teže. Strah, ki ga doživi oškodovanec v takšnih okoliščinah prometne nesreče (vkleščen v avtomobilu z zapičeno žico v glavi, ki bi lahko ob vsakem najmanjšem premiku povzročila še vse hujše posledice, kot so dejansko nastale), je bil pravilno ovrednoten kot smrtni strah. Pravilno je bil nadalje ovrednoten strah za izid zdravljenja ter strah pred vožnjo do konca življenja. Prisojena odškodnina za strah pa kljub temu ni prenizka in je v celoti pravično zadoščenje za to tožničino škodo. Zato tudi tožeča stranka višini te odškodnine neutemeljeno oporeka.

Od kod toženi stranki trditev, da tožeča stranka ni skažena, revizijskemu sodišču glede na podrobne ugotovitve v obeh sodbah in fotografijo, na katero se sklicuje tudi tožena stranka, ni jasno. Če želi z njo izpodbiti dokazno oceno na prvi in drugi stopnji, ji je treba pojasniti, da to na revizijski stopnji po 3. odstavku 385. člena ZPP ni več dovoljeno. Višina odškodnine za to škodo ustreza merilom iz 200. člena ZOR. Hujša skaženost, ki jo uveljavlja tožeča stranka, pa ni bila ugotovljena. Zato je tudi njena revizija v tem delu neutemeljena.

Tožnica končno neutemeljeno zahteva višjo odškodnino zaradi poteka časa. Od škodnega dogodka (30.9.1994) do izdaje drugostopenjske sodbe (1.7.1999) je poteklo nekaj manj kot štiri leta, vendar pa je bila tožba vložena 9.12.1996, in sicer po tem, ko je tožena stranka tožnici plačala akontacijo v višini približno 2/3 (ob upoštevanju valorizacije) pozneje prisojene odškodnine. Ker do nadaljnje še "sporne" odškodnine tožnica nima pravice, ni razloga za višjo odškodnino zgolj na tej podlagi.

Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da je bila odškodnina v višini 12,200.000,00 SIT za vse oblike negmotne škode, ki je podrobneje opisana v prvostopenjski in drugostopenjski sodbi, na drugi stopnji odmerjena v skladu z 200. in 203. členom ZOR.

Ker ne revizija tožene ne revizija tožeče stranke nista utemeljeni, je revizijsko sodišče reviziji zavrnilo (393. člen ZPP). Ker stranki z revizijama nista uspeli, morata tudi sami kriti vsaka svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 166. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).