Jedro

Glede na načelo pravne kontinuitete veljavnosti mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo (3. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije), se glede presoje, katero pravo je treba uporabiti v obravnavanem primeru, upošteva določila Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče. To konvencijo je ratificirala nekdanja SFRJ, RS pa jo je z aktom o ratifikaciji nasledstva prevzela. Tudi Republika Hrvaška je pridobila status države pogodbenice te konvencije. Konvencijo je treba uporabiti glede na določilo 4. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 3. členu Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, za katerega pritožba navaja, da velja v Republiki Hrvaški. To določilo uveljavlja načelo primata mednarodnih pogodb nad pravili notranjega prava. Konvencija pa v 3. členu odkazuje na uporabo prava države, v kateri se je pripetila nesreča, torej v konkretnem primeru na uporabo hrvaškega prava. V primeru, ko slovensko sodišče v sporu iz razmerja z mednarodnim elementom, uporabi tuje pravo, na katerega odkazuje kolizijsko pravilo, ga mora uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Osnovni namen odškodnine za nematerialno škodo tudi po hrvaškem pravu je satisfakcija. Pritožbeno sodišče sodi, da učinek uporabe tega tujega prava ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, saj ta namen odmerjena odškodnina dosega tudi po slovenskem pravnem redu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje v zavrnilnem delu glede premoženjske škode (2. odstavek 3. točke izreka sodbe) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 12.360,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.1998 do plačila, v 15 dneh. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in izreku o stroških (2. odstavek 2. točke, nespremenjen del 2. odstavka 3. točke in 4. točka izreka). Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe postopek ustavilo za znesek 19.430,00 SIT in za zakonske zamudne obresti od zneska 31.790,00 SIT od 1.10.1997 do 18.3.1998. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za nepremoženjsko škodo plačati 280.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2004 dalje, za premoženjsko škodo pa 186.160,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 150.000,00 SIT od 28.8.1997 do plačila, od zneska 5.000,00 SIT od 1.10.1997 do plačila in od zneska 31.160,00 SIT od 1.10.1997 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode zavrnilo. Tožeči stranki je še naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 146.622,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2004 do plačila. Zoper zavrnilni del sodbe in sklep o stroških se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Postavlja vprašanje, katero pravo je treba uporabiti glede višine pravične denarne odškodnine in glede časa, od katerega tečejo zamudne obresti od nepremoženjske škode. Ker gre za spor z mednarodnim elementom, je treba ugotoviti, ali je merodajno pravo po določbah Haaške konvencije o zakonu, ki se uporablja za prometne nezgode, ali pa 28. člen Zakona o reševanju kolizij z zakoni s predpisi drugih držav. Prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da velja hrvaško pravo, to je pravo po kraju, kjer je povzročena nezgoda, sklicujoč se na Haaške konvencije, ne pove pa, ali je to konvencijo Republika Hrvaška ratificirala. Republika Hrvaška je na podlagi Zakona o prevzemu Zakona o reševanju kolizij zakona s predpisi drugih držav prevzela ta zakon v svoj pravni sistem (enako kot Zakon o obligacijskih razmerjih), po njem pa je merodajno pravo kraja, kjer je škodno dejanje izvršeno, ali pravo kraja, kjer je posledica nastala, odvisno od tega, katero pravo je za oškodovanca ugodnejše. Po prepričanju tožeče stranke je ugodnejše pravo, kjer je posledica nastala, to je pravo Republike Slovenije. Osnovni cilj je zaščita žrtve (tudi in predvsem v smislu višine denarne odškodnine) in ne tistega, ki je povzročil škodo. Glede na to bi morala sodna praksa preseči do sedaj togo stališče, da tudi ob trčenju dveh tujih motornih vozil na območju tretje države velja pravo te tretje države. Dosojena odškodnina po pravu tretje države je bistveno nižja od odškodnine, ki se dosoja na območju RS, kot tudi od odškodnine, ki se dosoja po sedežu tožene stranke, to je v Italiji, čeprav je namen denarne odškodnine satisfakcija, torej zadovoljitev določenih potreb po cenah, ki veljajo na območju, kjer oškodovanec dejansko živi. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode ter od tega trenutka do izpolnitve tečejo zakonske zamudne obresti. Glede na to, da je tožnik zahteval od tožene stranke, da mu plača izgubo na plači in da je to terjatev tožena stranka plačala šele 28.3.1998, ima tožnik pravico do zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti do plačila. Zato je treba sodbo prve stopnje v tem delu spremeniti. Odločitev sodišča prve stopnje je v zavrnilnem delu v nasprotju z 200. členom ZOO. Ne glede na to, ali je treba uporabiti slovensko ali hrvaško pravo (sodišče prve stopnje ne pove, na podlagi katerih kriterijev hrvaškega prava - sodne prakse ali na podlagi kakšnih drugih kriterijev), je odškodnina bistveno prenizka. Šlo je za resnejše poškodbe, kot je to štelo sodišče prve stopnje. Za telesne bolečine bi bilo treba glede na ugotovitve obeh izvedencev, izpovedbo tožnika in sodno prakso v tovrstnih zadevah zvišati odškodnino za 400.000,00 SIT. Enako velja za strah. Ker je sodišče prve stopnje kot dokaz upoštevalo tudi mnenje dr. A.K., bi moralo vsaj delno upoštevati njegove ugotovitve ali poiskati nekakšno srednjo vrednost. Tudi če se upošteva samo mnenje dr. E.S., bi moralo glede na vse okoliščine primera prisoditi za strah vsaj 200.000,00 SIT. Ni sprejemljiva odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in povečanja življenjskih naporov. Tožnik je imel težave tekom zdravljenja in rehabilitacije in ima tudi trajne posledice, ki se zlasti nanašajo na prenašanje težjih bremen in sodelovanje pri borilnih veščinah. Tožnik je bil v bolniškem staležu 75 dni. Oseba, ki je na bolniškem staležu, ni sposobna za pridobitno delo, zaradi česar so njene splošne in delovne aktivnosti vsaj v tem obdobju bistveno zmanjšane. Tožnik ni več sposoben za določene prijeme v borilnih veščinah, zaradi česar so njegove zmožnosti za to aktivnost bistveno zmanjšane. Glede na ustaljeno sodno prakso ima oškodovanec pravico do plačila odškodnine za začasno zmanjšanje splošnih življenjskih sposobnosti in povečanja življenjskih naporov. Zato bi moralo sodišče iz tega naslova tožniku prisoditi 500.000,00 SIT.

Priznanje zakonskih zamudnih obresti le od izdaje sodbe dalje so v nasprotju s sodno prakso. Zakonske zamudne obresti tečejo vsaj od 1.1.2002, če ne od dneva vložitve tožbe ali celo vložitve zahtevka pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik uspel z 20%, tožena stranka pa z 80%, kar ni sprejemljivo. V tej zadevi so najprej nastali stroški zaradi vložitve pritožbe tožene stranke zoper sklep o pristojnosti, s katero ni uspela, nato pa glede ugotavljanja višine premoženjske in nepremoženjske škode. Tožnik je poskrbel za prevod stališč Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo in za stroške izvedencev v skupnem znesku 190.000,00 SIT. Ker je imel le stroške z dokazovanjem višine nepremoženjske škode, bi mu moralo sodišče priznati vse stroške za oba izvedenca. Ker toženi stranki niso nastali v zvezi s tem nobeni stroški, bi moralo sodišče toženo stranko zavezati, da tožniku povrne stroške od dosojene odškodnine in ne da tožnika obveže na plačilo stroškov toženi stranki. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena. Kot ugotavlja sam pritožnik, gre za spor z mednarodnim elementom, saj zahteva odškodnino za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči na Hrvaškem dne 28.8.1997, v kateri sta bila udeležena sam kot slovenski državljan z motornim vozilom, registriranim v Republiki Sloveniji, in italijanski državljan z motornim vozilom, registriranim v Italiji. V takem primeru je treba najprej presoditi, katero pravo je treba uporabiti za odločitev o takšnem pravnem razmerju. Glede na načelo pravne kontinuitete veljavnosti mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo (3. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije), je sodišče prve stopnje glede presoje, katero pravo je treba uporabiti v obravnavanem primeru, pravilno upoštevalo določila Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče (Ur. list SFRJ MP št. 26/76). To konvencijo je ratificirala nekdanja SFRJ, RS pa jo je z aktom o ratifikaciji nasledstva prevzela (Ur. list RS MP, št. 2/93). Tudi Republika Hrvaška je pridobila status države pogodbenice te konvencije (glej Irena Badovinac Bjelič: Zbirka Haaških konvencij o mednarodni pravni pomoči, Atlantis publishing, Ljubljana 1995). Konvencijo je treba uporabiti glede na določilo 4. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 3. členu Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, za katerega pritožba navaja, da velja v Republiki Hrvaški. To določilo uveljavlja načelo primata mednarodnih pogodb nad pravili notranjega prava. Konvencija pa v 3. členu odkazuje na uporabo prava države, v kateri se je pripetila nesreča, torej v konkretnem primeru na uporabo hrvaškega prava (ne gre namreč za izjeme, ki so nadalje naštete v 4. členu konvencije). Sodišče prve stopnje se je torej pravilno odločilo za uporabo hrvaškega prava in zato pritožbeni pomisleki o togem stališču sodišča niso utemeljeni. V primeru, ko slovensko sodišče v sporu iz razmerja z mednarodnim elementom, uporabi tuje pravo, na katerega odkazuje kolizijsko pravilo, ga mora uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Sodišče prve stopnje ga je tako tudi uporabilo in v zvezi z vprašanjem, v kakšni višini se odmerja odškodnina za nepremoženjsko škodo (torej v zvezi z uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine), opravilo poizvedbe o vsebini tujega prava. Tega je tudi uporabilo, vključno s kriteriji, ki jih to pravo predvideva za odmero višine odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode in ki so razvidni iz obvestila o tujem pravu. Čeprav sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni posebej poudarilo, da so to kriteriji po hrvaškem pravu (ki pa so podobni kriterijem po slovenskem pravu, saj se je zvezni Zakon o obligacijskih razmerjih do 1.1.2002 tudi v Republiki Sloveniji uporabljal kot republiški predpis), pa je razvidno, da je uporabilo te kriterije, saj je navedlo, da se je pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo oprlo na veljavno hrvaško sodno prakso, Zakon o obligacijskih razmerjih pa citiralo s hrvaško kratico tega zakona (ZOO; tako ga v tej obrazložitvi citira tudi pritožbeno sodišče zaradi poudarka, da gre za hrvaški zakon oziroma uporabo tega zakona na način, kot bi ga uporabilo hrvaško sodišče). Osnovni namen odškodnine za nematerialno škodo tudi po hrvaškem pravu je satisfakcija. Pritožbeno sodišče sodi, da učinek uporabe tega tujega prava ni v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, saj ta namen odmerjena odškodnina dosega tudi po slovenskem pravnem redu. V zvezi z odločitvijo o premoženjski škodi tožeča stranka izpodbija sodbo prve stopnje le v delu, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek za plačilo 12.360,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1998 do plačila in kar po njenih navedbah predstavlja del še neplačane glavnice iz naslova izgubljenega zaslužka. Sodišče prve stopnje je ta del zahtevka zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka doslej od tožene ni zahtevala plačila zamudnih obresti, tudi ne tedaj, ko je dne 28.3.1998 prejela od tožene stranke odškodnino za izgubo pri plači. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da takšna odločitev ni pravilna. Zamudne obresti so objektivna posledica zamude in torej tečejo po zakonu samem, kadar dolžnik zamudi z izpolnitvijo denarne terjatve (277. člen ZOO), izgubljeni zaslužek pa predstavlja čisto denarno terjatev. Z vprašanjem začetka teka zamudnih obresti je povezano vprašanje dolžnikove zamude, z njim pa vprašanje zapadlosti dolžnikove obveznosti. Ker se odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOO), torej dolžnik od tedaj dalje dolguje zamudne obresti, ne glede na to ali ga je upnik na njihovo plačilo še posebej pozval ali ne. Ker je tožeča stranka tudi pravilno vračunala obresti - v skladu s 313. členom ZOO tako, da je štela, da so najprej poplačane obresti, nato pa še ustrezen del glavnice - je pravilno njeno stališče, da lahko preostanek glavnice zahteva z obrestmi od dneva plačila, torej od 28.3.1998 (datum, ki ga ugotavlja tudi sodišče prve stopnje kot dan plačila na podlagi nespornih ugotovitev na naroku dne 13.6.2003) dalje do plačila. V tem delu je torej pritožba tožeče stranke utemeljena. Ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo (navedena določila ZOO o zamudnih obrestih in zapadlosti), je pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje v zavrnilnem delu glede odškodnine za premoženjsko škodo na podlagi 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo še plačilo 12.360,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.1998 (in ne 18.3.1998, saj za ta datum glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni podlage) do plačila. Pač pa po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča, vsebovano v 2. odstavku 2. točke izreka. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno navedlo vse elemente, ki vplivajo na odmero odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode in to škodo tudi odmerilo v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOO in v skladu s prejetim obvestilom o tujem pravu (sklepom Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške o orientacijskih kriterijih in zneskih za ugotavljanje pravičnega denarnega nadomestila za nematerialno škodo). Čeprav pritožba tožeče stranke izrecno uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, bi bilo mogoče iz navedbe, da je šlo za resnejše poškodbe, kot je to štelo sodišče prve stopnje, sklepati, da izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje. Vendar pa pritožba v nadaljevanju našteje vse tiste poškodbe, ki jih je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo sodišče prve stopnje in jih izvedenec ni ocenil za poškodbe hujše narave in zaradi katerih tudi ni trpel hudih telesnih bolečin. V nadaljevanju pritožba povzema nevšečnosti med zdravljenjem skladno z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Upoštevajoč te ugotovitve pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (200. člen ZOO) in tožniku odmerilo pravično denarno odškodnino (tudi v razponu iz orientacijskih kriterijev in zneskov za ugotavljanje pravičnega denarnega nadomestila za nematerialno škodo). Enako velja za strah. Pritožba v zvezi s tem opozarja na določena razhajanja v mnenjih dr. K., ki ga je angažiral tožnik pred pravdo, in dr. S., ki ga je med pravdnim postopkom postavilo sodišče. Vendar pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je sprejelo izvedensko mnenje dr. S., saj je ta izvedenec prepričljivo pojasnil, zakaj je prišlo do določene razlike med obema mnenjema. Tožnik podanemu izvedenskemu mnenju ni oporekal in tudi ne predlagal njegove dopolnitve. S sklicevanjem na pred pravdo pridobljeno mnenje tako ne more izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje. V skladu s temi ugotovitvami pa je odmera pravične denarne odškodnine primerna, saj je utrpel le strah lažje intenzivnosti, ki tudi ni dolgo trajal. Tudi po hrvaškem pravu zmanjšanje življenjske aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin zajema vse omejitve oškodovančevih življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti, pri čemer se z omejitvijo razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Ta oblika je praviloma trajne narave, denarna oblika pa se lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Glede na tako izhodišče so neutemeljene vse tiste navedbe pritožbe, ki se tičejo le začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti za čas bolniškega staleža. Nesposobnost za pridobitno delo v času bolniškega staleža in zmanjšanje delovne in življenjske aktivnosti v tem obdobju zato ne moreta biti upoštevana pri tej obliki nepremoženjske škode (kot je bilo že obrazloženo, pa so bile kot nevšečnosti med zdravljenjem ustrezno upoštevane pri telesnih bolečinah), saj iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da bi šlo za izjemno situacijo, ko se lahko upošteva tudi začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti in z njim povezane duševne bolečine. Po mnenju izvedenca dr. S. (zakaj se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na mnenje dr. K., je bilo že pojasnjeno in to velja tudi za tu obravnavano obliko nepremoženjske škode) ima lahko tožnik manjše težave samo pri izrednih naporih, dvigovanju težjih predmetov od 30 kg ali pri intenzivnem treningu borilnih veščin, vendar pa tudi ta opravila lahko opravlja. Omejitve (opravljanje aktivnosti s povečanimi napori) so torej tako majhne, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ne opravičujejo odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožba, ki izpodbija tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo, se sklicuje na sodno prakso, pri čemer pa ima v mislih sodno prakso slovenskih sodišč pri uporabi slovenskega prava - Obligacijskega zakonika in Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti, očitno pa meri tudi na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne26.6.2002. Ker mora sodišče uporabiti hrvaško pravo, ti predpisi in sodna praksa ne pridejo v poštev. Končno pa je pravilna tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Te je sodišče prve stopnje odmerilo po uspehu v skladu z določilom 2. odstavka 154. člena ZPP.

Vsi stroški v postopku so nastali le v zvezi z določitvijo višino odškodnine, zato ni razlogov, da bi sodišče posamezne stroške (stroške prevoda, izvedenca ali posameznih v postopku opravljenih procesnih dejanj strank) odmerjalo na drugačen način. Dejstvo, da je tožeča stranka uspela z manjšim delom svojega zahtevka kot tožena stranka, pa je pripeljalo do končne odločitve, da mora sama povrniti še del stroškov nasprotni stranki. Tudi delna sprememba odločitve sodišča prve stopnje ni privedla do drugačnega razmerja in s tem drugačne odločitve o stroških. Tožeča stranka je uspela le še z nadaljnjim zneskom 12.360,00 SIT, kar ob upoštevanju skupnega uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje še vedno predstavlja 20%. Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih pritožba uveljavlja, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku pritožbeno sodišče ocenjuje za neznaten (1%), saj je uspela z že omenjenim zneskom 12.360,00 SIT, ni pa uspela s pretežnim delom pritožbe (1.020.000,00 SIT). Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje pritožbene stroške (3. odstavek 154. člena ZPP).