Jedro

Sodišče prve stopnje se je pravilno lotilo zadeve tako, da je ugotovilo, kot trdi tudi tožnik, da je šlo za dva dogodka oziroma dve škodi. Prva je iz dogodka v zvezi z avtomobilom in tu je tožena stranka v celoti kriva in pravnomočno obsojena s sodbo K 460/2006 in to glede škode, katero je ugotovil izvedenec v tem postopku. Za škodo zaradi fizičnega obračunavanja, v katerega sta se zapletli obe pravdni stranki, potem, ko je avto ustavil, pa je njun prispevek do polovice. Za to škodo tožnik ni dobil od zavarovalnice poravnanega zneska in lahko toži. Tožnik glede odškodnine iz naslova prestanega strahu poudarja, da se je pri tožniku razvil posttravmatski sindrom, ki traja že več kot 5 let. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik za primarni strah zaradi udarca avtomobila prejel od zavarovalnice 400,00 EUR in da je s tem škoda poravnana. Pri tožniku se je takoj zatem razvila jeza in želja po maščevanju, saj je stopil k tožencu, ga začel zmerjati z osebnimi stvarmi, ga žalil, poniževal in nato je prišlo do nadaljnjega obračunavanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno postavilo izvedenca psihiatrične stroke.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se izrek pod I., II. in IV. glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 800,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2012 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“ V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka mora plačati toženi stranki 525,12 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“

III. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora plačati toženi stranki 306,78 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo 2.574,76 EUR odškodnine s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo je tudi pobotni ugovor tožene stranke. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Proti sodbi za znesek 4.643,69 EUR vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Ne strinja, da je sodišče določilo soprispevek 20 %. Začetek škodnega dogodka je povzročil toženec, ki je brez razloga z vozilom namenoma zapeljal v tožnika in ga poškodoval in sprožil nadaljnje dogajanje. Toženec se ni umiril. Tožnik pa je pristopil k avtu zato, da bi ga zadržal v avtu, ker je vedel, da hoče z njim obračunavati. To izhaja tudi iz kazenskega spisa in zaslišanja tožnika na glavni obravnavi 22. 4. 2014. Sodišče te izpovedi ni ocenilo. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Sodišče se opre le na izpovedbo priče A. A., ki je bil zaslišan v kazenskem postopku. Ta ni bil ves čas pozoren in ni hotel videti vsega. Zato so napačni sklep sodišča o sokrivdi tožnika. Pomanjkljiva je tudi dokazna ocena. Sodišče je prenizko ocenilo prestane fizične bolečine. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca K. izhaja, da je trpel vsaj mesec dni srednje in zmerne bolečine in sodišče tega ni upoštevalo. Primerna odškodnina je vsaj 3.000,00 EUR. Prenizka odškodnina je za primarni in sekundarni strah. Sekundarni strah je trajal nekaj ur. Potem pa se je pri tožniku razvil najprej posttravmatski sindrom in nato v prilagoditveno motnjo. Zdravljenje je trajalo več kot pet let. Tožnik je pri psihiatru dobil zdravila, med drugim pomirjevala. Tudi odločitev o stroških je napačna, saj bi sodišče moralo upoštevati uspeh po temelju in višini.

3. Proti sodbi v I., III. in IV. točki izreka vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Zapis poravnave z zavarovalnico pomeni, da je poravnana vsa škoda z osebnim avtomobilom in da škoda zajema nematerialno in materialno škodo. Tožnik bi moral prečrtati odrečno izjavo in napisati, da velja le za zavarovalnico. S tem se je odpovedal zahtevkom proti tožencu. Iz izreka kazenske sodbe K 460/2006 izhaja, da je toženec tožniku z avtomobilom povzročil tudi to škodo in izrek kazenske sodbe veže civilno sodišče. Zato je podpis na poravnavi za vso škodo. Tudi če zavarovalnica tega ni zapisala, je tožnikov zahtevek, glede na izrek kazenske sodbe pokrit. Če pa je zahtevek le za škodo zaradi poškodb v pretepu in ne zaradi avtomobila, pa je ob vložitvi tožbe potekel triletni zastaralni rok, kar je toženec uveljavljal pravočasno. Toženec poravnave ni odobril. Tožnik je nepošteno čakal na tožbo in uveljavljal odškodnine zaradi težje oblike kaznivega dejanja z nevarnim sredstvom, za katerega je predpisana kazen višja in predviden petletni zastaralni rok. Zmotno je sodišče ocenilo sokrivdo le na 50 %. Priča A. je izpovedal, da je tožnik toženca zgrabil za obraz in roko, ga zvlekel iz avta, toženec je padel na tla in tožnik, ki je bolj obilne postave, je skočil na toženca. Sokrivda je tožnikova ali vsaj 90 %. Odškodnina je previsoka, nobena poškodba ni resna, bolečine pa so bile kratkotrajne. Odškodnina za strah ni pravno priznana škoda. Tožnik ni zatrjeval duševnih bolečin zaradi strahu. Pravno ni priznana tudi škoda zaradi posttravmatske stresne motnje. Tožnik le toži zaradi maščevanja. Bistvene kršitve določb ZPP so v tem, da sodišče v sodbi najprej ugotavlja, da je z izrekom obsodilne kazenske sodbe dokazano, da je toženec prizadejal te poškodbe, nato pa ugotovi, da niso bile prizadejane z vozilom. Po eni strani se sklicuje na vezanost civilnega sodišča na izrek kazenske sodbe, po drugi strani pa ugotavlja drugače. To je arbitrarno in v nasprotju z Ustavo. Podana je tudi bistvena kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je samo izvedlo dokaz s poizvedbami pri Zavarovalnici ... in s tem kršilo 7. člen ZPP. Tega dokaza stranki nista predlagati. Sklicuje se pa na ta dokaz. Izguba na plači s predloženim potrdilom delodajalca ni izkazana. Drugačna ugotovitev sodišča je zato protispisna. Iz listin izhaja, da je razlika v neto plači le 33.348,69 SIT. Ostalo so regres za malico in povračilo potnih stroškov, do katerih ni upravičen. Zavrnjen je bil dokaz s pribavo bolniškega lista in poizvedbami pri delodajalcu, zakaj je bil na bolniški. Tako tožnik teh trditev ob bolniški ni dokazal. Meni, da je tudi pobotna terjatev utemeljena in ni zastarana glede na določbo 314. člena OZ. Obresti ne morejo teči prej, predno je toženec prejel tožbo.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala zavrnitev. Meni, da ni sokrivde tožeče stranke. Odsotnost iz dela pa je razvidna iz bolniških listov in izvedeniških mnenj obeh izvedencev.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Vzročna zveza ni dokazana, saj izreka kazenske sodbe, nakar je sodišče vezano, izhaja, da so bile poškodbe povzročene z zadetjem avtomobila in ne s pretepom.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

7. Tožeča stranka graja sodbo v delu, ko je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za nastali škodni dogodek 20 % soodgovornost. Meni, da je cel dogodek v celoti odgovoren toženec, ki je zapeljal z vozilom brez razloga v tožnika in ga poškodoval ter s tem sprožil nadaljnje ravnanje oziroma fizični obračun. Toženec je prvi udaril tožnika, kar izhaja iz listin v kazenskem spisu in izpovedbe tožnika na glavni obravnavi v kazenski zadevi. Sodišče o tem nima razlogov. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je vezano na obsodilno kazensko sodbo in da toženec ne more uveljavljati ugovorov, ki bi to kazensko sodbo izpodbijali.

8. Vendar gre za vprašanje pravilne uporabe 13. člena ZPP in 14. člena ZPP in razlage izreka kazenske sodbe. Kadar temelj tožbenega zahtevka temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V konkretnem primeru je sodišče presojalo kazensko sodbo K 640/2006 (spis Okrajnega sodišča v Novem mestu, v prilogi spisa). Vendar sodišče pri tem spregleda trditveno podlago tožnika. Iz opisa oziroma izreka kazenske sodbe izhaja, da je poškodoval tožnika z osebnim vozilom, ki ga je namerno zapeljal proti tožniku in ga zbil, da je tožnik najprej padel na pokrov motorja, nato na tla in mu pri tem povzročil odrgnino desne strani obraza, nateg vratnih mišic, odrgnino prsnega koša, odrgnino leve goleni in odrgnine v telesu. Nikjer v pravnomočnem izreku sodbe ni opisa dejanja, kot ga opisuje tožnik, in sicer, da je toženec tožnika telesno fizično poškodoval. Tako se izkaže, da je za škodo z avtomobilom tožnik dobil odškodnino od zavarovalnice; toži in tudi v pritožbi še vztraja, da gre za škodo, katero mu je toženec povzročil s tem, ko ga je 21. 7. 2006 po dogodku z avtomobilom, z njim fizično obračunal. Tako pritožbeno sodišče ne more presojati kazenske sodbe identično, kot jo presoja sodišče prve stopnje v delu, ko sodišče prve stopnje glede tožnikove škode ugotavlja, da ni zastarana, ker je povzročena z avtomobilom oziroma velja v primeru te škode petletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je sicer sledilo tožniku in z izvedencem ugotovilo in to za oba pritožnika pravzaprav ni sporno, da je tožnikova škoda, ki je opisana in priznana s sodbo, nastala pri fizičnem obračunavanju in ne s poškodbo z avtomobilom. Če bi pritožbeno sodišče v tem delu sledilo tožniku, to je, da je škoda nastala z avtomobilom, je njegova tožba nesklepčna, saj ves čas trdi, da gre za škodo, katere ni dobil plačane od zavarovalnice in mu jo je povzročil tožnik s fizičnim obračunavanjem (primerjaj navedbe iz tožbe).

9. Zato je bilo treba presojati dogajanje, ki se je zgodilo za tem, ko je toženec zbil tožnika z osebnim avtomobilom, ločeno od dogodka, ki ga zatrjuje tožnik v tožbi. Gre za dva škodna dogodka, ki nista oba opisana v izreku kazenske sodbe. V tem delu je pritožbeno sodišče izrek kazenske sodbe presojalo drugače kot sodišče prve stopnje in to ima pravico na podlagi določbe 358. člena ZPP. Stranki sta imeli možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje in sta se tudi o tem izrekli.

10. Pritožnik meni, da je sodišče prisodilo preveč sokrivde tožeči stranki. Iz odgovora na pritožbo tožene stranke bo jasno, da je pritožbeno sodišče delno sledilo toženi stranki in drugače presojalo prispevek oškodovanca k storitvi škode oziroma drugače presojalo materialno pravo po določbi 171. člena OZ. Tožnik trdi, da bi sodišče moralo upoštevati, da je toženec začel dogodek s tem, ko je z avtom zadel tožnika. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za spore med pravdnima strankama in njunima ženama in da je toženca poklicala žena, ker naj bi ji tožnik grozil. Zaslišan kot stranka je tožnik celo dopustil možnost, da se ga je svakinja ustrašila in poklicala toženca. To pomeni, da ni toženec prišel in brez razloga zapeljal v tožnika. Vendar je bilo kljub temu pravilno v predhodnem postopku ugotovljeno, da je toženec v celoti kriv za škodo, katero je tožniku povzročil z avtomobilom. To škodo je zavarovalnica povrnila. Pravilno je tudi, da je treba to dejstvo ovrednotiti in šteti tožencu v škodo. Vendar je treba enako šteti v škodo tudi tožniku, da je nato, ko je vstal, odprl vrata avtomobila in skočil na toženca, toženca verbalno žalil. Zato je sokriv za to, da je prišlo do tega nadaljnjega fizičnega obračunavanja. Vendar je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo soprispevek tožnika le na 20 %. Pritožbeno sodišče ocenjuje to ravnanje tožnika za 50 % soprispevek za drugi škodni dogodek. Pritožba nima prav, ko trdi, da sodišče ni presojalo tožnikove izpovedbe, ampak le izpovedbe iz kazenskega spisa. Tožnik je bil zaslišan (list. št. 44) enako toženec in sodišče je pravilno ocenilo njuno izpovedbo, vendar na to delno zmotno uporabilo materialno pravdo glede sokrivde za nastali drugi škodni dogodek.

11. Pritožba meni, da zaradi obsodilne kazenske sodbe za prvi škodni dogodek, tožnik ne more biti sokriv. Takšno pravno naziranje ni pravilno. Tožnik toži za drugi škodni dogodek in ga je zato treba presojati tega posebej oziroma vzročno zvezo in vse elemente, ki so potrebni za nastanek odškodninske obveznosti. Pritožba zlasti opozarja, da sodišče ni presojalo zaslišanje tožnika v kazenskem spisu. Sodišče je zaslišalo tožnika v tem postopku in presojalo ta dokaz. V soglasju s strankama je prebralo izpovedbe prič B. B. in A. A. Zato smiselno očitana relativna kršitev določb ZPP iz 7. točke v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ne drži. Če sodišče oceni neposredno izvedeno zaslišanje in se opre na ta dokaz in ne presoja posebej prebranega zaslišanja iz kazenskega spisa, še ne pomeni relativne bistvene kršitve določb ZPP. Pritožba trdi, da se je sodišče oprlo le na izpovedbo priče A. A., ki je bil zaslišan v kazenskem postopku. Ta ugotovitev je zmotna. Sodišče je zaslišalo obe pravdni stranki in se zlasti oprlo na njuni izpovedbi, glede ostalih pa na izpovedbo priče A. A., ki ni družinsko povezan s pravdnima strankama. Drugi škodni dogodek sta pravdni stranki enako zakrivili. Tožnik je tudi pripomogel, da je toženčeva žena klicala toženca, da je prišlo do konflikta, nato pa je po dogodku z avtomobilom skočil v toženca in z njim fizično obračunal. Sodišče prve stopnje je dodatno pravilno ocenilo, da je tožnik močnejši in tudi vmes žalil toženca ter s tem soprispeval k nastali škodi. Za prvi dogodek je kriv toženec, za drugi dogodek pa sta sokriva, vsak do 1/2. 12. Ker je drugi dogodek oziroma škoda, ki jo vtožuje tožnik, bila povzročena v fizičnem obračunavanju in z avtomobilom, gre za dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku in za tega je zastaralni rok tri leta. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v bolniškem staležu do 25. 8. 2006, je odškodnina za materialno škodo zastarana, saj je bila tožba vložena 17. 9. 2012. Enako velja za tožbeni zahtevek iz naslova fizičnih bolečin. Sodišče prve stopnje je z izvedencem ugotovilo, da je bilo zdravljenje zaključeno 25. 8. 2006. O dolžini fizičnih bolečin pa je sodišče zapisalo v točki 12 obrazložitve. Tožnik se je nato zdravil le še pri psihiatru. Zato je pritožbeno sodišče zaradi zastaranja zahtevka iz naslova fizičnih bolečin in materialne škode zaradi izgubljenega zaslužka, sodbo v tem spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo, razen za zahtevek zaradi strahu (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP). Sicer pa je treba tožniku odgovoriti, da je sodišče prve stopnje glede višine odškodnine za utrpelo škodo pravilno uporabilo določbo 179. člena OZ, ki ureja denarno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine, strah in druge oblike nepremoženjske škode. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od posamezne prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Odškodnina je prisojena glede na ustaljeno sodno prakso v podobnih primerih.

13. Tožnik glede odškodnine iz naslova prestanega strahu poudarja, da se je pri tožniku razvil posttravmatski sindrom, ki traja že več kot 5 let. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik za primarni strah zaradi udarca avtomobila prejel od zavarovalnice 400,00 EUR in da je s tem škoda poravnana. Pri tožniku se je takoj zatem razvila jeza in želja po maščevanju, saj je stopil k tožencu, ga začel zmerjati z osebnimi stvarmi, ga žalil, poniževal in nato je prišlo do nadaljnjega obračunavanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno postavilo izvedenca psihiatrične stroke. Ta je ugotovil, da se pred (prvim in drugim) škodnim dogodkom ni zdravil pri psihiatru, ni užival pomirjeval ali antidepresivov. Izvedenec je tudi ugotovil, da ni šlo za katastrofičen dogodek, saj je tožnik takoj po dogodku z avtomobilom še vedno obračunaval s tožencem. Vendar je ugotovilo posttravmatsko motnjo, ki se je razvila tako zaradi škodnega dogodka kot zaradi predhodno prirojene in v zgodnji mladosti pridobljene znižane sposobnosti prenašanja in temu ustrezno pretiranega odgovora na zanj neugodne dogodke. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da so bile težave, ki jih opisuje in ugotavlja izvedenec tudi zaradi drugega škodnega dogodka, katerega je tudi povzročil v meri 50 % toženec. Tožnik je konec leta 2012 prenehal z zdravili oziroma je zdravljenje trajalo do 10. 5. 2011, ko je na kontroli bilo ugotovljeno, da se stanje izboljšuje. Zato je tožnik izvedel za to škodo najkasneje, ko se je stanje začelo izboljševati oziroma ko je bil na kontroli maja 2011. Zato za zahtevek ni zastaran, saj zastaranje prične teči, ko je škoda znana in to je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje maja 2011, tožba pa je bila vložena 17. 9. 2012. Tako triletni zastaralni rok ni potekel. 14. Tožnik meni, da je prenizko prisojena odškodnina 1.600,00 EUR, če ne bi bilo soprispevka. Vendar je glede na to, da je bolniški stalež po ugotovitvah sodišča prve stopnje prenehal 25. 8. 2006, tožnik pa je delo naprej opravljal in ni imel takih psihičnih bolečin zaradi strahu, da dela ne bi mogel opravljati. Prisojena odškodnina 1.600,00 EUR je zato primerna, glede na čas trajanja in intenziteto. Glede na 50 % sokrivdo, je tako bilo treba tožniku prisoditi iz tega naslova 800,00 EUR.

15. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

16. Pritožnik najprej trdi, da je tožnik dobil škodo plačano od zavarovalnice in da je s tem bila zaobsežena vsa škoda in ne le škoda zaradi avtomobila. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilno prisojalo poravnavo med zavarovalnico in tožnikom. Tožencu je treba tudi odgovoriti, da je neprimerno sklicevanje na to, da je v celoti tožnikova škoda povzročena z avtomobilom oziroma da je to obseženo v kazenski sodbi, nato pa ugovarjati zastaranje. Sodišče prve stopnje se je pravilno lotilo zadeve tako, da je ugotovilo, kot trdi tudi tožnik, da je šlo za dva dogodka oziroma dve škodi. Prva je iz dogodka v zvezi z avtomobilom in tu je tožena stranka v celoti kriva in pravnomočno obsojena s sodbo K 460/2006 in to glede škode, katero je ugotovil izvedenec v tem postopku. Za škodo zaradi fizičnega obračunavanja, v katerega sta se zapletli obe pravdni stranki, potem, ko je avto ustavil, pa je njun prispevek do polovice. Za to škodo tožnik ni dobil od zavarovalnice poravnanega zneska in lahko toži. 17. Toženec trdi, da je škoda iz avtomobila v celoti poravnana. Če bi sledili njegovi trditveni podlagi oziroma dejstvu, da naj bi v kazenski sodbi bilo ugotovljeno, da je vsa tožnikova škoda v zvezi s poškodbo z avtomobilom, pa bi sodišče moralo ob takšni trditveni podlagi tožnika, toženca obsoditi za tisto škodo, katere zavarovalnica ni poravnala s sodno poravnavo. Na poravnavi je po ugotovitvah sodišča prve stopnje jasno določeno, za katero škodo zavarovalnica plača in v tem delu je tudi tožena stranka oproščena plačila odškodnine. Za ostalo škodo pa bi tedaj tožena stranka morala plačati v celoti in če bi bilo to povzročeno z avtomobilom, ta škoda ne bi bila zastarana. Zato tem pritožbenim navedbam ni mogoče slediti.

18. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje brez predloga tožeče stranke izvajalo dokaze s poizvedbami na zavarovalnici glede poravnave. Pri tem prezre, da je tožeča stranka to poravnavo predložila že v tožbi in predlagala ta dokaz (A 4 priloga), tožba pod list. št. 1. Nato je tožeča stranka pravočasno predlagala v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2013 še vpogled in pribavo celotnega spisa zavarovalnice in zaslišanje priče C., ki dela na zavarovalnici. S tem je sodišče imelo dovolj dokaznega predloga za dopis zavarovalnici. Zato očitana relativna bistvena kršitev določb ZPP iz 7. člena, ni podana. Pritožba še trdi, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma je arbitrarna in s tem protiustavna. Opozarja, da sodišče enkrat ugotavlja, da je vezano na izrek obsodilne kazenske sodbe, nato pa ugotovi, da je tožnikova škoda nastala v pretepu. Pritožbeno sodišče nato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, da je vezano na izrek kazenske sodbe. Vendar je spregledalo, da v izreku kazenske sodbe ni niti z besedo omenjeno, da je prišlo po udarcu z avtomobilom tudi do pretepa in da je tožnik škodo delno utrpel delno utrpel tudi zato. Ker je v zvezi z zastaranjem sodišče prve stopnje zmotno presojalo izrek kazenske sodbe, pa je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke delno ugodilo in za nezastarano škodo (vse razen zahtevka zaradi strahu) tožbeni zahtevek zavrnilo.

19. Tožena stranka izpodbija sodbo zaradi sokrivde. Pri tem je že bilo obrazloženo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 171. člen OZ, ter da znaša sokrivda tožnika 50 %. Vendar ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je tožnik izključno sam kriv in da znaša delež tožnika vsaj 90 %. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kako je prišlo do tega, da je toženec z avtomobilom zadel tožnika in kaj se je dogajalo potem. Jasno je, da je tudi tožnik sokriv, saj je po dogodku z avtomobilom skočil na toženca in kot oseba z močnejšo postavo tudi povzročil tudi tožencu škodo. Zato je sokrivda obeh strank enaka.

20. Vendar je zmotna trditev iz pritožbe, da njegov pobotni ugovor ni zastaral. Ker gre za triletni zastaralni rok, pobotni ugovor je bil podan 7. 11. 2012, kazenska sodba je postala pravnomočna glede tožnika 15. 9. 2009, je triletni zastaralni rok potekel. Toženec ni dokazal, da bi bila njegova škoda takšna, da je še trajala tri leta pred pobotnim ugovorom. Nenazadnje pa je tudi trega dodati, da ne more prenehati terjatev s pobotom, če je nastala z namerno povzročitvijo škode in odškodninska terjatev za škodo, storjena z okvaro zdravja (315. člen OZ). V tem primeru bi tožena stranka morala pravočasno vložiti nasprotno tožbo, če bi želela na ta način doseči obrambo svojih interesov.

21. Pritožba še trdi, da je prisojena odškodnina previsoka. Ker je tožnikova škoda za prestane telesne bolečine zastarana, na to ni treba odgovarjati, saj je v tem delu pritožba bila uspešna. Pritožba še trdi, da odškodnina za strah ni pravno priznana škoda. Iz določb 179. člena to jasno izhaja in tožnik je svojo škodo dokazal z zaslišanjem, izvedencem in vpogledano zdravniško dokumentacijo. Zmotno meni pritožba, da je sodišče priznalo tožniku odškodnino zaradi posttravmatske stresne motnje. Strah je bila ta, ki je povzročil tožnikove kasnejše težave in te težave je sodišče obravnavalo kot pravni naslov „Odškodnina zaradi strahu“. Tožnik ni zahteval in tudi ni dokazal, da bi šlo za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Šlo pa je za določen potek pravno priznane škode, ki je bila dokazana in jo je mogoče umestiti pod odškodnino zaradi strahu.

22. Pritožba še graja prisojeno odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka. V tem delu je tudi tožnikova tožba prepozna in je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

23. Pritožba še graja tek zamudnih obrestmi. Meni, da obresti lahko tečejo le od tožbe dalje. Sodišče je pravilno presodilo tek zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo od 10. 10. 2012, ko je tožnik prejel tožbo. Pritožba zmotno spregleda, da je sodišče tako tudi prisodilo in v tem delu je brezpredmetna.

24. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede glavne stvari, je bilo treba tudi spremeniti izrek o stroških. Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in 165. člena ZPP je bilo treba ugotoviti uspeh pravdnih strank. Tožeča stranka je vtoževala 7.218,00 EUR, uspela pa do 800,00 EUR svojega zahtevka, to je 11 %. Stroški tožeče stranke, odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo, sodnimi taksami in stroški postopka znašajo 2.259,18 EUR. 11 % je 251,80 EUR. Tožena stranka je imela za 872,95 EUR pravdnih stroškov. Uspela je 89 %, to je 776,92 EUR. Po opravljenem pobotanju mora tožeča stranka plačati toženi stranki 525,12 EUR pravdnih stroškov. Ker tožena stranka zahtevka za zamudne obresti ni priglasila, je ta del zahtevka odpadel. 25. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela. Izpodbijala je sodbo v znesku 2.574,00 EUR in uspela do 1.774,00 EUR oziroma 68 %. Stroški tožene stranke na pritožbi so sestavljeni iz nagrade, pavšala za materialne stroške, DDV-ja in takse 195,00 EUR. Skupaj so stroški 451,16 EUR in 68 % znese 306,78 EUR. Tako mora tožeča stranka povrniti toženi stranki še 306,78 EUR pritožbenih stroškov.