11. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 25/2001 z dne 26. 9. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1546/99 z dne 27. 9. 2000 in s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. P 234/96 z dne 6. 5. 1999 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je v pravdi od svojega najemodajalca (Občine Tržič) uveljavljala znižanje najemnine po najemni pogodbi in vrnitev preplačila najemnine v tolarski vrednosti 14.750 DEM s pripadki. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da se je ob prijavi na javni razpis, v kateri je sporni znesek najemnine tudi sama ponudila, zavedala, da gre za najem stanovanja za profitno najemnino, da je v predhodni pravdi iztožila sklenitev najemne pogodbe s tolikšno mesečno najemnino (tolarska vrednosti 500 DEM) in da v tej pravdi zatrjevanega oderuštva ni uspela dokazati. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa je bila z izpodbijano sodbo zavrnjena tudi revizija.

2.V ustavni pritožbi pritožnica pojasnjuje okoliščine, zaradi katerih se je odločila za ponudbo najemnine v znesku, katere znižanje je v pravdi zahtevala, izpodbija dokazno oceno sodišča in zatrjuje kršitev več ustavnih in zakonskih določb. Kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave utemeljuje z zatrjevanjem, da ji sodišča niso odgovorila na pritožbene navedbe glede vprašanja izkoriščanja stiske in glede dokaznega bremena v zvezi z dokazovanjem oderuštva. Z nepravilno uporabo slednjega in z odločitvijo, da se oderuška najemnina dokazuje z izvedencem, naj bi sodišča kršila tudi 221.a, 219. ter drugi in tretji odstavek 153. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - ZPP77). Sodišča naj tudi ne bi odgovorila na trditve v zvezi z izpeljavo ustreznega postopka ugotavljanja, ali je najemnina oderuška (kršitev 65. in 66. člena Stanovanjskega zakona, Uradni list RS/I, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju SZ), niti naj ne bi ustrezno obrazložila zavrnitve zahtevka na podlagi 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR). Uveljavlja tudi kršitev načel pravne in socialne države (2. člen Ustave) in kršitev ustavne določbe o primernem stanovanju (78. člen Ustave). Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi vse tri sodbe in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka, nastalih v zvezi z ustavno pritožbo.

B.

3.Pritožnica zmotno razume pravno naravo ustavne pritožbe, ko skuša v njej uveljaviti svoje videnje dejanskega stanja ter svoja stališča glede uporabe materialnega in procesnega prava, s katerimi v pravdi ni uspela. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče izpodbijano sodbo skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Ker 2. člen Ustave ne vsebuje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne in socialne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Prav tako se za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati na 78. člen Ustave, saj ne gre za ustavno določbo, iz katere bi izhajale kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine. Država je po navedeni določbi le dolžna ustvarjati možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.

5.Z vidika zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, pa bi bili lahko relevantni očitki pritožnice, da se sodišča niso opredelila do njenih bistvenih navedb v tem postopku. Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) namreč med drugim izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Vendar teh očitkov pritožnici ni uspelo izkazati. Sodišče druge stopnje je namreč izčrpno odgovorilo na očitke o nepravilni uporabi pravil o dokaznem bremenu s strani sodišča prve stopnje in navedlo, zakaj ugotavljanje subjektivnega dejanskega stanu (izkoriščanja stiske) v njeni zadevi sploh ni bilo potrebno (uporaba 65. člena SZ) oziroma zakaj šteje, da tudi sicer za izkoriščanje stiske v njenem primeru ne more iti (ker je sklenitev pogodbe dosegla na podlagi sodbe, ki je ni mogoče izpodbijati zunaj zakonitih pravnih sredstev). Z odgovorom na drugo vprašanje je navedlo tudi razloge za neutemeljenost zahtevka z vidika 141. člena ZOR. Tem razlogom je pritrdilo in jih dodatno utemeljilo tudi Vrhovno sodišče. S tem so sodišča v celoti in popolno odgovorila na navedbe pritožnice, zaradi česar se pritožničini očitki o kršitvi pravice do enakega varstva pravic pokažejo kot neutemeljeni.

6.Pritožnica pavšalno zatrjuje tudi kršitev pravice do "poštenega, hitrega in nepristranskega sojenja" (23. člen Ustave), vendar teh očitkov ne izkaže. Zgolj okoliščina, da odločitev sodišča ni v njeno korist, pa za ugotovitev, da ji je bila kršena navedena ustavna pravica, ne zadošča.

7.Ker torej ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger