Jedro

Pri procesnem pobotanju pobot nastane s sodbo, torej odločbo o obstoju v pobot uveljavljene terjatve. Kljub temu pa se šteje, da posledice pobotanja učinkujejo za nazaj, od trenutka, ko so se stekli pogoji zanj.

Tožena stranka je v pobot uveljavljala pravnomočno ugotovljeno terjatev. V takšnih primerih sodišče v sodbi, v kateri opravi pobotanje, obstoja v pobot uveljavljene terjatve ne ugotavlja še enkrat, saj je o njej že pravnomočno odločeno

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v IV. točki izreka razveljavi; - v V. točki izreka, ki postane IV. točka izreka, spremeni tako, da se ta pravilno glasi: „Terjatev tožeče stranke, ugotovljena v III. točki izreka, se pobota s terjatvijo tožene stranke v višini 161,82 EUR, ugotovljeno v sklepu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pg 692/2012 z dne 29. 8. 2013, in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.“ - VI. točka izreka postane V. točka izreka; - v VII. točki izreka, ki postane VI. točka izreka, spremeni tako, da se ta odslej glasi: „Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 282,51 EUR, v roku 8 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem, a ne spremenjenem delu, potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti 93,82 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 79780/2012 z dne 5. 6. 2012, v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo, da poravna v predlogu navedeno terjatev in v delu glede stroškov upnika (I. točka izreka). Zaradi umika tožbe je postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice v višini 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2008 dalje do plačila (II. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v višini 2.626,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.360,00 EUR od 13. 6. 2009 dalje do plačila in od zneska 1.266,00 EUR od 20. 9. 2009 dalje do plačila (III. točka izreka) ter da obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 161,82 EUR (IV. točka izreka). Terjatvi je do višine 161,82 EUR pobotalo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 2.626,00 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti v višini 822,22 EUR (VI. točka izreka) ter pravdne stroške tožeče stranke v višini 502,45 EUR (VII. točka izreka).

2. Zoper IV., V., VI. in VII. točko izreka se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču, kljub neutemeljenosti pritožbenih navedb, predlaga spremembo izpodbijane sodbe, zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožena stranka poleg glavnice (161,82 EUR) v pobot uveljavljala tudi zakonske zamudne obresti od glavnice, od 28. 6. 2012 dalje. Slednje je namreč ugotovilo, da je njena terjatev zapadla v plačilo šele 1. 10. 2013 (in ne 28. 6. 2012, ko naj bi potekel rok za plačilo pravdnih stroškov, določen v prvem (napačnem) sklepu o povračilu stroškov v postopku II Pg 692/2012). Takšne ugotovitve pritožba ne izpodbija. Zakonske zamudne obresti tako pred 1. 10. 2013 niso tekle. Na ta dan pa so že bili izpolnjeni pogoji za pobot, kar pomeni, da zakonske zamudne obresti od toženčeve terjatve sploh niso začele teči in jih posledično ni bilo mogoče priznati.

6. Višje sodišče ob tem dodaja, da so v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti neutemeljeni tudi ugovori tožeče stranke, podani v odgovoru na pritožbo. V sodni praksi in pravni teoriji je sporno vprašanje, ali pobot, ki ga izreče sodišče, učinkuje enako kot izjava dolžnika po 311. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in posledično terjatvi prenehata že s trenutkom, ko sta se srečali, ali pa terjatvi prenehata šele v trenutku, ko ju sodišče pobota. Določitev trenutka prenehanja terjatev je pomembna ravno zaradi določitve teka zakonskih zamudnih obresti. Višje sodišče soglaša z večinsko sodno prakso,(1) da pri procesnem pobotanju pobot nastane s sodbo, torej odločbo o obstoju v pobot uveljavljene terjatve (3. odstavek 324. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), kljub temu pa se skladno z 2. odstavkom 312. člena OZ šteje, da posledice pobotanja učinkujejo za nazaj, od trenutka, ko so se stekli pogoji zanj. To je takrat, ko sta se terjatvi tožene in tožeče stranke srečali, kar praviloma pomeni dan zapadlosti kasnejše obveznosti.(2) V obravnavanem primeru je tak dan 1. 10. 2013. Dodati velja, da bi drugačna odločitev (torej upoštevanje stališča, da terjatvi prenehata šele s pravnomočnostjo odločbe, v kateri je izveden pobot) v obravnavanem primeru pomenila manj ugodno rešitev za pritožnika. Zakonske zamudne obresti, ki bi se od 1. 10. 2013 do prenehanja terjatev natekle od terjatve tožeče stranke bi namreč bistveno presegle obresti, ki bi se natekle od terjatve tožene stranke. Slednja bi tako morala tožeči stranki plačati višji znesek, kot ga je določilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato v ta del odločitve niti ne bi smelo poseči, saj bi s tem kršilo načelo prepovedi reformatio in peius.

7. Nadalje višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pobot uveljavljala pravnomočno ugotovljeno terjatev. V takšnih primerih sodišče v sodbi, v kateri opravi pobotanje, obstoja v pobot uveljavljene terjatve ne ugotavlja še enkrat, saj je o njej že pravnomočno odločeno (3. odstavek 319. člena v zvezi s 3. odstavkom 324. člena ZPP). Ugotovi zgolj obstoj tožnikove terjatve in izreče pobotanje.(3) Ker je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje še enkrat ugotovilo obstoj toženčeve terjatve, je storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Izpodbijano sodbo je zato v IV. točki izreka razveljavilo, v V. točki izreka pa spremenilo tako, da ta postane IV. točka izreka in se odslej glasi, da se tožnikova terjatev, ugotovljena v III. točki izreka prvostopenjske sodbe, pobota s toženčevo terjatvijo v višini 161,82 EUR, ugotovljeno s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pg 692/2012 z dne 29. 8. 2013, tožbeni zahtevek pa se v tem delu zavrne (1. odstavek 354. člena ZPP).

8. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo višje pravdne stroške kot jih je zahtevala. Slednja je namreč v postopku na prvi stopnji priglasila stroške v višini: 183,00 EUR nagrade za postopek, 20,00 EUR materialnih stroškov, oboje z 20% DDV in strošek sodne takse po odmeri sodišča (195,00 EUR). Tako priglašeni pravdni stroški tožeče stranke znašajo 438,60 EUR (in ne 735,46 EUR). Neutemeljeni pa so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka zahtevek delno umaknila in je v tem delu dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške. To dejstvo je bilo pravilno upoštevano pri ugotovitvi višine uspeha pravdnih strank. Pri tem višje sodišče pripominja, da je tožeča stranka dejansko uspela v višjem deležu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (uspela je z zahtevkom na plačilo 2.626,00 EUR od zahtevanih 3.326,00 EUR, kar pomeni, da je uspela v 78,95%), vendar pritožbeno sodišče v to ugotovitev ni posegalo, saj bi s tem kršilo načelo prepovedi reformatio in peius. Ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da uspeh tožeče stranke v postopku na prvi stopnji znaša 74,09%, ji je torej tožena stranka dolžna povrniti takšen odstotek njenih pravdnih stroškov, kar znaša 324,96 EUR. Tožeča stranka mora na drugi strani toženi povrniti 25,91% njenih pravdnih stroškov, kar znaša 42,45 EUR (glej obrazložitev prvostopenjske sodbe). Po izvedenem pobotu mora tako tožena stranka tožeči povrniti 282,51 EUR pravdnih stroškov. Temu ustrezno je višje sodišče spremenilo VII. odstavek izreka izpodbijane sodbe, ki je postal VI. odstavek, VI. odstavek izreka sodbe pa je postal V. odstavek (355. člen ZPP).

9. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji mora tožeča stranka povrniti potrebne stroške, ki so nastali z odločanjem o tem delu zahtevka. Višje sodišče je ob upoštevanju, da vrednost predmeta s katerim je tožena stranka uspela znaša 219,94 EUR (od prvotno priznanih 502,45 EUR pravdnih stroškov je tožeča stranka dejansko upravičena le do povrnitve 282,51 EUR), slednji, skladno s priglašenim stroškovnikom in ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi ter Zakona o sodnih taksah, priznalo 27,20 EUR nagrade za postopek, 5,44 EUR materialnih stroškov, oboje z 22% DDV ter sodno takso v višini 54,00 EUR (2. odstavek 154. v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka ji mora tako povrniti 93,82 EUR pritožbenih stroškov.

10. Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tožeča stranka mora posledično sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

(1) Od nje odstopa sodba VSL, opr. št. II Cp 3800/2010 z dne 9. 3. 2011

(2) Tako npr. VS RS v sklepu II Ips 922/2008, VSC v sklepu Cp 262/2011 in Franc Testen: Problematika v zvezi s poboti – primeri.

(3) Tako tudi VSL v zadevi I Cp 2098/2009 in D. Wedam Lukić in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 159