Jedro

V primeru kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ je s povzetkom zakonskega besedila v abstraktnem delu opisa (iz malomarnosti) krivdna oblika ustrezno opredeljena, saj ima v tem primeru v opisu dejanja funkcijo dejstva oziroma zakonskega znaka kaznivega dejanja in ne zgolj pravnega izhodišča odločanja.

Obdolženec ima pravico (16. člen ZKP), da ga sodišče pred odločanjem pritožbenega senata seznani z navedbami, zavzetim stališčem in predlogi tožilca glede njegove pritožbe ter mu omogoči, da se v primernem času do njih opredeli.

Navedbe sodbe, ki stroške konkretizira s sklicevanjem na "popis stroškov", ki so bili vnaprej plačani iz proračuna, omogočajo preizkus sodbe v tem delu, zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Odločitev o plačilu stroškov lahko temelji le na okoliščinah, ki so bile podane ob izdaji odločbe, ne pa na podlagi bodočih oziroma pričakovanih dogodkov oziroma okoliščin.

Stališče, da se na prošnjo obsojenca lahko odloži začetek plačevanja stroškov zaradi "trenutne nesolventnosti", nima zakonske podlage, saj je dopustno le ravnanje, kot ga določa 4. odstavek 95. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi zagovornika obs. A.Š. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se obsojenca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, v ostalem pa se zahteva zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je z v uvodoma navedeno sodbo obs. A.Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 440.219,00 SIT, "oprostilo pa ga je plačila sodne povprečnine". Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčeve zagovornice zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper navedeno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 2.12.2003 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi kršitve kazenskega zakona ter kršitve določb kazenskega postopka" iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagal, da vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe ali pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Posebej je predlagal, da sodišče obsojenca oprosti "vseh stroškov kazenskega postopka vključno s stroški postopka pred vrhovnim sodiščem." Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka B.B. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj jo vrhovno sodišče zavrne. Ugotavlja, da ima izrek sodbe konkretizirane vse zakonske znake kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 325. člena KZ, razlogi o krivdni obliki pa spadajo v obrazložitev sodbe, kjer je krivdna oblika nezavestne malomarnosti tudi obrazložena. Sodba prve stopnje ima razloge tudi glede posledice, to je smrti oškodovanca, ta je posledica prometne nesreče, ki jo je s krivdno obliko nezavestne malomarnosti povzročil obsojenec. Prvostopenjska sodba ima tudi razloge o tem, da oškodovančeva prehitra vožnja ni pretrgala vzročne zveze med obsojenčevo kršitvijo cestno prometnih predpisov in prometno nesrečo. Zato ne drži trditev o kršitvi 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V tem delu zahteva izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva. Po mnenju vrhovne državne tožilke tudi ni podana enaka kršitev glede stroškov kazenskega postopka, saj ima sodba sodišča prve stopnje o tem razloge na 7. strani. Drži pa po njenem mnenju trditev, da obrambi ni bilo posredovano stališče višje državne tožilke do pritožbe zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje. Višja državna tožilka je sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi odločitev prvostopenjskega sodišča in svoje stališče tudi obrazložila. Sodišče obrambi ni omogočilo, da bi se s tem stališčem seznanila in se do njega tudi opredelila. S tem pa je bila obrambi kršena pravica iz 22. člena Ustave glede enakega varstva pravic.

Zahteva za varstvo zakonitosti je deloma utemeljena.

Zagovornik v prvi točki zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 358. člena ZKP, ker je v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja zgolj navedeno, da je obsojenec storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, niso pa opisane konkretne okoliščine in dejstva, ki utemeljujejo takšno krivdo. Zato bi obsojenec po mnenju zagovornika moral biti oproščen obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, kar pa naj bi obe nižji sodišči spregledali.

Po določbi 1. točke 1. odstavka 359. člena ZKP v izrek sodbe, s katero je obtoženec spoznan za krivega, spada med drugim tudi dejanski opis kaznivega dejanja, v katerem morajo biti navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona.

Krivda oziroma storilčev subjektivni odnos do dejanja sodi med tako imenovane subjektivne znake kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru je s povzetkom zakonskega besedila v abstraktnem delu opisa (iz malomarnosti) krivdna oblika ustrezno opredeljena, saj ima v tem primeru v opisu dejanja funkcijo dejstva oziroma zakonskega znaka kaznivega dejanja in ne zgolj pravnega izhodišča odločanja. Ustaljena sodna praksa stoji na stališču, da se subjektivni zakonski znaki kaznivega dejanja praviloma v opisu dejanja navajajo le z zakonskimi izrazi in da jih ni potrebno konkretizirati v opisu, pač pa le v obrazložitvi. V opisu dejanja glede krivde zadostuje očitek, da je bilo dejanje storjeno z (obarvanim) naklepom ali iz malomarnosti, ne sodijo pa vanj indici (posredne okoliščine), na podlagi katerih se šele dokazuje obstoj notranjih oziroma subjektivnih dejstev, ki so podlaga za sklepanje o vsebini storilčeve zavesti in volje. Tako je treba ugotoviti, da sodišče prve stopnje in druge stopnje, ki ocenjuje, da v opisu dejanja ni zatrjevane pomanjkljivosti, nista kršili kazenski zakon.

Vložnik zahteve sicer pravilno ugotavlja (točka 2), sklicujoč se na določbe 19. člena KZ, da mora biti pri kaznivem dejanju, kvalificiranem s hujšo posledico, v odnosu do te hujše posledice podana vsaj storilčeva malomarnost, da bi smelo sodišče storilcu izreči kazen. Neutemeljen pa je njegov nadaljnji očitek, da se sodišče prve stopnje s tem vprašanjem ni ukvarjalo, da sodba o tem nima nobenih razlogov in da naj bi enako kršitev storilo tudi višje sodišče, ki te pomanjkljivosti ni ugotovilo po uradni dolžnosti, k čemur ga zavezuje določba 1. točke 1. odstavka 383. člena ZKP.

Prometna nesreča s posledicami, določenimi v členu 325 KZ, se vselej uresniči kot nehoten dogodek. Od teže poškodovanja oziroma smrti ljudi je tudi odvisna teža dejanja in njegova pravna opredelitev.

Zato prometna nesreča po členu 325 KZ brez takšnih posledic niti pojmovno ne more eksistirati. Iz razlogov prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v prometni nesreči motorist dobil tako hude telesne poškodbe, da je na kraju nesreče umrl (sodba, stran 3); da je do prometne nesreče prišlo zaradi obsojenčeve kršitve določbe 1. odstavka 41. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) (sodba, stran 4 in 5) in da je obsojenec trčenje z oškodovancem povzročil iz nezavestne malomarnosti (sodba, stran 6), nato pa je sodišče zaključilo, da je obtožencu dokazano kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena ZKP. Na opisan način je po mnenju vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče na dovolj določen način izrazilo tudi svoje stališče o krivdnem odnosu obtoženca do hujše posledice, to je do oškodovančeve smrti. Zato je tudi ta očitek nižjima sodiščema neutemeljen.

Ni se tudi mogoče strinjati s trditvijo vložnika zahteve (točka 3), da sodba nima razlogov o obsojenčevi krivdi oziroma, da ne pove, zakaj bi se obsojenec moral in mogel zavedati možnosti nastanka prometne nesreče, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje na šesti strani sodbe ugotavlja, da je obsojenec storil kaznivo dejanje s krivdno obliko nezavestne malomarnosti; pri tem določno navaja konkretne okoliščine oziroma razloge, ki so bili odločilni za sklep, da bi se obsojenec moral in mogel zavedati možnosti povzročitve prometne nesreče. Utemeljitev subjektivnega odnosa je moč najti tudi v delu sodbe, kjer zavrača stališče obrambe o pretrganju vzročne zveze med obsojenčevo kršitvijo prometnih predpisov in prometno nesrečo in obsojenčevo kršitev dolžnostnega ravnanja pojasnjuje tudi v povezavi z načelom zaupanja v cestnem prometu na eni in načelom defenzivne vožnje na drugi strani. Skratka, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem določno ugotavlja, da je bila obravnavana prometna nesreča objektivno in subjektivno predvidljiva in da bi se ji obsojenec ob skrbnejši oceni okoliščin lahko izognil. Kolikor zagovornik še vedno dvomi v pravilnost teh ugotovitev in trdi, da naj bi izvedenec ugotovil pretrganje vzročne zveze, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni predmet tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP). Podobno je tudi sklicevanje zagovornika na določbo 427. člena ZKP, ob tem, da se vrhovnemu sodišču ni porodil precejšen dvom v resničnost ugotovljenih dejstev, neupoštevno.

V peti točki zahteve zagovornik, sklicujoč se na "eno zadnjih odločb Ustavnega sodišča" navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, enakosti orožij ter 2. odstavek 371. člena ZKP (ne pove, v zvezi s katero določbo), ker obrambi ni vročilo mnenja višjega državnega tožilstva, tako da nanj ni mogla odgovoriti; poleg tega tudi naj ne bi bilo jasno, v kolikšni meri je to mnenje vplivalo na odločitev višjega sodišča, pri čemer te možnosti ni mogoče izključiti.

Iz določbe 16. člena ZKP (načelo kontradiktornosti) ter 22. člena Ustave (načelo enakosti strank v postopku) izhaja pravica obdolženca, da ga mora sodišče pred odločanjem pritožbenega senata seznaniti z navedbami, zavzetim stališčem in predlogi tožilca ter mu omogočiti, da se v primernem času do njih opredeli. Ker tega v obravnavanem primeru višje sodišče ni storilo, zagovornik smiselno utemeljeno opozarja, da je s tem ravnalo v nasprotju z določbo 16. člena ZKP, saj obsojencu ni zagotovilo enakega položaja z državnim tožilcem.

Vendar pa bi bila zatrjevana kršitev kot bistvena kršitev določb kazenskega postopka (razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) upoštevna le v primeru, če bi bilo izkazano, da je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Tega pa zagovornik v zahtevi ne uveljavlja, pa tudi z navedbami, da ni izključen vpliv mnenja na zakonitost odločbe, ker je bila pritožba zagovornika zavrnjena, ta kršitev ni izkazana.

Iz vložene zahteve (točka 5) ni jasno, na kaj se nanaša zagovornikov očitek, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker naj bi v vsem le pritrjevala prvostopenjskemu sodišču, saj zagovornik podrobneje ne pojasni, v čem pravzaprav vidi pomanjkljivost drugostopenjske odločbe (1. odstavek 424. člena ZKP). Nižji sodišči tudi nista napravili nobenih zaključkov v škodo obtoženca zaradi tega, ker se je zagovarjal z molkom; ugotavljata zgolj, da bi lahko določena dejstva pojasnil samo obtoženec in da zaradi tega ostajajo neugotovljena (hitrost vožnje ob zavijanju v levo, razdalja, na katero je zagledal oškodovanca). Zato je neutemeljen tudi očitek zagovornika, da naj bi bile s tem kršene obsojenčeve pravice do poštenega sojenja.

Ni pa mogoče odreči utemeljenosti zahtevi (točka 4), da je odločba o stroških kazenskega postopka nezakonita.

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 440.219,00 SIT, oprostilo pa ga je plačila povprečnine. Višje sodišče se je s takšno odločitvijo strinjalo in obsojenca tudi samo oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Najprej treba ugotoviti, da sodišče prve stopnje z odločbo o stroških kazenskega postopka ni kršilo določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP; ta naj bi bila po vložnikovih navedbah podana zato, ker prvostopenjska sodba o tem nima razlogov, ker ni jasno, na kaj se ti stroški nanašajo in ker ne pojasni njihove višine.

Odločba o stroških kazenskega postopka je del obsodilne sodbe (7. točka 1. odstavka 359. člena ZKP). Sodišče je dolžno navesti razloge za vsako posamezno točko sodbe (6. točka 364. člena ZKP), torej tudi glede odločbe o stroških postopka ter v razlogih sodbe svojo odločitev utemeljiti na razumljiv in jasen način, tako da je omogočen preizkus, kdo in v kakšnem obsegu ter višini je dolžan te stroške plačati. V nasprotnem primeru je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišču prve stopnje takšne pomanjkljivosti ni mogoče očitati, saj pove, da je stroške dolžan plačati obsojenec in tudi v kakšnem obsegu in višini. Navedbe sodbe, ki stroške konkretizira s sklicevanjem na "popis stroškov", ki so bili vnaprej plačani iz proračuna, namreč omogočajo preizkus sodbe tudi v tem delu. Vsi stroški, ki so bili vnaprej plačani iz proračuna, se namreč vpišejo v poseben popis stroškov, ki se vloži v spis (4. odstavek 92. člena ZKP in 123. člen Sodnega reda). Iz popisa je razvidno, koliko ti stroški znašajo, komu so bili izplačani in zakaj, kar predstavlja podlago za odločitev, kolikšni oziroma kakšni stroški so v postopku nastali. Glede na vsebino zahteve je treba še pojasniti, da je obdolženec, ki je spoznan za krivega, dolžan plačati tudi stroške v zvezi z dokazi, ki jih ni sam predlagal ali za katere se je kasneje izkazalo, da so bili nepotrebni.

Utemeljeno pa je opozorilo zagovornika, da je odločba o tem, da je stroške dolžan plačati obsojenec, nezakonita (4. odstavek 374. člena ZKP), ker je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov v nasprotju z določbami ZKP. Določbo prvega odstavka 95. člena ZKP, po kateri sodišče, če spozna obdolženca za krivega, izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, je treba razlagati v povezavi s 4. odstavkom 95. člena ZKP; po tej določbi sme sodišče obdolženca oprostiti vseh stroškov ali delov stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Drugače povedano, neupoštevanje teh zakonskih pogojev pomeni kršitev določbe 1. odstavka 95. člena ZKP, če sodišče obdolžencu naloži plačilo stroškov kazenskega postopka, ki ga glede na svoje premoženjsko stanje brez škode za lastno preživljanje in preživljanje svoje družine ne zmore. Odločitev o plačilu stroškov lahko temelji le na okoliščinah, ki so bile podane ob izdaji odločbe, ne pa na podlagi bodočih oziroma pričakovanih dogodkov oziroma okoliščin.

Vložnik zahteve navaja, da je obsojenec star 20 let, da je študent prvega letnika fakultete za elektrotehniko, brez premoženja in da ga preživlja mati, saj mu je oče umrl. Zato bi po mnenju zagovornika plačilo stroškov kazenskega postopka padlo na obsojenčevo mater, s tem pa bi bilo ogroženo obsojenčevo preživljanje. Zagovorniku tudi ni znana sodna praksa, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, po kateri bi bilo mogoče odložiti plačilo stroškov postopka.

Če je sodna praksa res izoblikovala stališče, na katerem temelji izpodbijana odločba, da se na prošnjo obsojenca lahko odloži začetek plačevanja stroškov zaradi "trenutne nesolventnosti", je treba ugotoviti, da nima zakonske podlage. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je namreč sodišče pooblaščeno le, da obdolžencu omogoči obročno odplačevanje stroškov ali pa ga plačila oprosti s posebnim sklepom, če se okoliščine spremenijo po izdaji odločbe o stroških. Stališče izpodbijane sodbe je nesprejemljivo tudi zaradi tega, ker odločitve o plačilu stroškov ne opira na okoliščine, ki so obstajale ob izdaji odločbe, pač pa na bodoča negotova dejstva, kar nasprotuje tudi splošnemu procesnemu standardu, da sodišče zakon uporabi na ugotovljeno dejansko stanje.

Ker so bili po navedenem obsojencu naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v nasprotju z določbami ZKP, je vrhovno sodišče v tem delu ugodilo zahtevi, izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo ter odločilo, da se na podlagi 4. odstavka 95. člena ZKP obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP, saj bi bilo glede na njegovo ugotovljeno premoženjsko stanje s plačilom teh stroškov, ki niso majhni, ogroženo njegovo preživljanje (1. odstavek 426. člena ZKP). V ostalem je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo, ker je neutemeljena (425. člen ZKP).