Jedro

Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnik (tožena stranka) razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska. Takšnih trditev tožeča stranka ni podala, pač pa se sklicuje le na določena pretekla ravnanja tožencev v funkciji njenega direktorja oziroma prokurista v zvezi z njenim premoženjem. Razpolaganja, ki jih zatrjuje tožeča stranka, se torej nanašajo na premoženje drugega pravnega subjekta in izključno na preteklo obdobje.

Namen začasne odredbe ni v sankcioniranju morebitnih nepravilnosti pri ravnanju tožencev v zvezi z njunimi pogodbenimi oziroma zakonskimi obveznostmi. Začasna odredba ima nedvoumen namen, to je zavarovanje konkretnega dolžnikovega premoženja pred dolžnikovimi razpolaganji, ki bi otežila upnikovo izvršitev vtoževane terjatve. Namen začasne odredbe je odraz načela ekonomičnosti in učinkovitosti ter pravice do učinkovitega sodnega varstva, s ciljem ohranitve potencialne substance (premoženja) za poplačilo vtoževane terjatve. Ker navedeno nujno pomeni, da se presoja (ne)učinkovitost upnikovega poplačila iz dolžnikovega premoženja, še preden je bilo v sporu odločeno, ni dvoma, da morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni vsaj na ravni verjetnosti in restriktivno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi tožencema prepovedalo odtujiti in obremeniti njune nepremičnine ter razpolagati s sredstvi na vseh njunih bančnih računih, prvemu tožencu pa tudi razpolagati, odtujiti ali obremeniti njegov 100 % poslovni delež v družbi P. d. o. o. (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama nosi stroške postopka zavarovanja z začasno odredbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se v celoti iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, ZIZ)) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo v vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka (družba z omejeno odgovornostjo, nad katero se od 13. 4. 2018 vodi stečajni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. St .../2018) tožencema očita, da naj bi kot njena direktor oziroma prokurist1 v času, ko je že bila insolventna (t. j. od ... 2016), neenakopravno obravnavala njene upnike in preusmerila poslovanje oziroma finančne tokove na drugo pravno osebo (P. d. o. o., ki naj bi jo ravno v ta namen ustanovil prvi toženec), nanjo pa so bila prenesena tudi tožničina osnovna sredstva. Prav tako jima očita opustitev ukrepov za odpravo insolventnosti. Po podatkih drugega rednega poročila stečajnega upravitelja z dne 29.10.2018 ter končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 4. 10. 2018 saldo tekočih terjatev in obveznosti tožeče stranke znaša - 2.340,84 EUR, terjatve upnikov pa 156.256,35 EUR, kar ob dejstvu, da bodo nastali še nadaljnji stroški stečajnega postopka, pomeni, da nihče od upnikov ne bo poplačan. Od tožencev zato zahteva (solidarno) plačilo odškodnine v višini 156.256,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 4. 2018 dalje do plačila. Hkrati je tožeča stranka v zavarovanje omenjene denarne terjatve predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencema prepovedalo odtujiti in obremeniti njune nepremičnine ter razpolagati s sredstvi na vseh njunih bančnih računih, prvemu tožencu pa tudi razpolagati, odtujiti ali obremeniti njegov 100 % poslovni delež v družbi P. d. o. o. 5. Začasne odredbe so sodne odločbe, katerih namen je dejansko zavarovanje tožbenega zahtevka še pred izdajo končne odločbe. Glede na tako naravo so izjemni ukrepi za varstvo pravice stranke, zato je potrebno zakonsko predpisane pogoje za njihovo izdajo presojati strogo.2 Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odstavek 270 .člena ZIZ). Upnik mora hkrati kot verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ali pa izkazati za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (2. in 3. odstavek 270. člena ZIZ).

6. Sodišča prve stopnje je ocenilo, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede verjetnosti nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Ugotovilo je še, da tožeča stranka neznatne škode tožencev niti ni zatrjevala. Posledično je tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

7. Presoja sodišča prve stopnje je pravilna, tožničine pritožbene navedbe v smeri, da naj bi zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede (subjektivne) nevarnosti za uveljavitev zadevne terjatve, pa niso utemeljene.

8. Nevarnost v smislu 2. odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna.3 Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnik (tožena stranka) razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.4 Takšnih trditev tožeča stranka ni podala, pač pa se sklicuje le na določena pretekla ravnanja tožencev v funkciji njenega direktorja oziroma prokurista v zvezi z njenim premoženjem (tožeča stranka izpostavlja prej omenjena prenosa njenega poslovanja in osnovnih sredstev na drugo pravno osebo v letu 2016). Razpolaganja, ki jih zatrjuje tožeča stranka, se torej nanašajo na premoženje drugega pravnega subjekta5 in izključno na preteklo obdobje, pri čemer pa tožeča stranka ne opredeli, na kakšen način (ki bi onemogočal ali otežil izplačilo tožničine vtoževane terjatve) toženca s svojim obstoječim premoženjem razpolagata v tem trenutku, da bi bilo zato potrebno ta razpolaganja preprečiti z začasno odredbo.

9. Pritožbeno sodišče še poudarja, da namen začasne odredbe ni v sankcioniranju morebitnih nepravilnosti pri ravnanju tožencev v zvezi z njunimi pogodbenimi oziroma zakonskimi obveznostmi. Začasna odredba ima nedvoumen namen, to je zavarovanje konkretnega dolžnikovega premoženja pred dolžnikovimi razpolaganji, ki bi otežila upnikovo izvršitev vtoževane terjatve. Namen začasne odredbe je odraz načela ekonomičnosti in učinkovitosti ter pravice do učinkovitega sodnega varstva, s ciljem ohranitve potencialne substance (premoženja) za poplačilo vtoževane terjatve. Ker navedeno nujno pomeni, da se presoja (ne)učinkovitost upnikovega poplačila iz dolžnikovega premoženja, še preden je bilo v sporu odločeno, ni dvoma, da morajo biti pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni vsaj na ravni verjetnosti in restriktivno.6 Ker tožeča stranka v tem primeru ni izkazala konkretne in subjektivne nevarnosti, da toženca razpolagata s svojim sedanjim premoženjem na način, ki predstavlja verjetnost, da bo onemogočena uveljavitev njene vtoževane terjatve, njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe ni mogoče ugoditi, četudi je morebiti na prvi pogled videti kot ustrezno sredstvo za sankcioniranje določenih zatrjevanih spornih ravnanj tožencev v preteklosti.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče v smeri, da zadostuje hipotetična nevarnost, saj ni mogoče čakati, da se konkretna nevarnost zgodi. Takšno stališče bi pomenilo, da bi vsak tožnik lahko zatrjeval domnevno (oz. hipotetično) nevarnost in bi tako omejil lastnika pri izvajanju lastninske pravice (33. člen ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami, URS). Vsako omejevanje lastninske pravice mora biti utemeljeno7, zato morajo biti za izdajo začasne odredbe izkazani pogoji iz 270. člena ZIZ na način, kot je bilo zgoraj pojasnjeno.8 Trditveno breme glede dejstev, ki bi utemeljevala izpolnjenost teh pogojev, je bilo na tožeči stranki, vendar ga ta (kot je bilo že predhodno obrazloženo) zaenkrat ni zmogla. Začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (267. člen ZIZ). Takšna ureditev tožeči stranki omogoča, da spremlja razpolaganja tožencev in v primeru izpolnjenih pogojev iz 270. člena ZIZ ponovno vloži predlog za izdajo začasne odredbe.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ter v zvezi s 15. členom ZIZ ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Drugi toženec je bil od 28. 12. 2011 do 13. 4. 2018 direktor tožeče stranke, prvi toženec pa je bil v tem obdobju njen prokurist (zgodovinski izpisek iz sodnega registra v prilogi A4 spisa). 2 Npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2080/2016 z dne 10. 8. 2016. 3 Npr. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 84/2017 z dne 15. 2. 2017, opr. št. II Cp 1338/2016 z dne 18. 5. 2016 in opr. št. II Cp 1631/2011 z dne 25. 5. 2011. 4 Npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2080/2016 z dne 10. 8. 2016 in opr. št. II Cp 1631/2011 z dne 25. 5. 2011. 5 Tožeča stranka sicer navaja, da naj bi bil prenos (nekaterih) njenih osnovnih sredstev na družbo P. d. o. o. izveden tako, da je prvi toženec kot fizična oseba 10. 5. 2016 odkupil nekatera tožničina osnovna sredstva po ceni 25.963,20 EUR, nato pa jih je 1. 12. 2016 po skoraj dvakrat višji ceni (55.212,96 EUR) prodal naprej P. d. o. o. V vmesnem obdobju (od 10. 5. 2016 do 1. 12. 2016) so torej ta osnovna sredstva predstavljala premoženje prvega toženca in je nadaljnja prodaja dne 1. 12. 2016 pomenila razpolaganje prvega toženca z njegovim premoženjem, vendar pa gre tudi v tem primeru za preteklo obdobje, prav tako pa glede na zatrjevano prodajno ceno ni moč govoriti o onemogočenem ali oteženem izplačilu vtoževane denarne terjatve. 6 Npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 84/2017 z dne 15. 2. 2017 in opr. št. I Cpg 1134/2015 z dne 8. 9. 2015. 7 Utemeljenost omejevanja lastninske pravice z začasno odredbo se presoja skozi pogoje iz 270. in 271. člena ZIZ. 8 Npr. sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 3318/2015 z dne 6. 1. 2016 ter opr. št. I Cpg 1134/2015 z dne 8. 9. 2015.