Jedro

V skladu s 1. točko 1. odstavka 14. člena ZFPPIPP je trajnejša nelikvidnost podana, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Pri tem se v skladu z 2. odstavkom istega člena šteje, da je dolžnik, ki je pravna oseba, trajno nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti. Tožena stranka ni izkazala, da bi v takšnem obsegu zamujala z izpolnitvijo svojih obveznosti, zato bi morala tožniku obračunati regres za letni dopust v skladu z Tarifno prilogo 2008 in 2009 h Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti, ki določa, da delavcu pripada regres za letni dopust za leto 2009 in 2010 najmanj v višini 800,00 EUR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati razliko regresa za letni dopust za leto 2009 v znesku 115,56 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoči davek in neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni, kar zahteva tožnik več iz tega naslova se zavrne (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2010 v znesku 800,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoči davek in neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila v roku 8 dni, kar zahteva tožnik več pa se zavrne (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 311,70 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoči davek in neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2011 dalje do plačila v roku 8 dni, kar zahteva tožnik več se zavrne (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 231,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (pravilno izpodbijani del) se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se sodišče sploh ni opredelilo do trditev tožene stranke, da kljub prikazanemu bilančnemu dobičku tožena stranka ni poslovala z dobičkom in zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka nastala s preoblikovanjem samostojnega podjetnika v družbo z omejeno odgovornostjo. Za odločitev pa je bilo bistveno vprašanje, ali je tožena stranka poslovala z izgubo, saj slednje vpliva na višino regresa za letni dopust in datum zapadlosti izplačila. Sodišče je popolnoma spregledalo, da pravna ureditev samostojnega podjetnika v Republiki Sloveniji popolnoma unikatna in da samostojni podjetnik ne prejema neto plače, dolžan je plačati le prispevke in davke, preživlja pa se z dobičkom. Ker je pravni prednik tožene stranke kot samostojni podjetnik v letu 2008 dosegel le 3005,00 EUR slednje pomeni, da si je povprečno lahko mesečno izplačal le 250,42 EUR prihodkov oziroma neto plače. Naveden znesek pa ne dosega predpisane minimalne plače v Republiki Sloveniji, pri čemer pa samostojni podjetnik ni mogel tožiti sam sebe za izplačilo razlike. Navedeno pomeni, da je bilo poslovanje tožene stranke v letu 2008 negativno in da je tožena stranka poslovala z dejansko izgubo. Zato bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik v letu 2009 prejel izplačan celotni regres, saj mu je tožena stranka regres izplačala v višini minimalne plače. Tožena stranka je še navedla, da je popolnoma identična situacija bila glede poslovanja tožene stranke v letu 2009, tudi v letu 2009 je samostojni podjetnik - pravni prednik tožene stranke posloval z dobičkom v znesku 6.102,00 EUR, kar pomeni, da si je lahko mesečno izplačal po 508,00 EUR plače, od česar je moral odvesti še dohodnino. Tudi ta znesek ne dosega minimalne plače v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da je tudi v letu 2009 tožena stranka dejansko poslovala z izgubo. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, najkasneje do prvega julija tekočega koledarskega leta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače (1. in 2. odstavek 131. člena ZDR). Zakon določa, da se s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti lahko v primeru nelikvidnosti delodajalca določi krajši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Tarifna priloga 2008 h Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 76/2008) določa, da delavcu pripada regres za letni dopust za leto 2009 najmanj 800,00 EUR. V podjetjih z izgubo v preteklem poslovnem letu pripada delavcu regres za leto 2009 najmanj v višini zakonsko določene minimalne plače na dan izplačila regresa, v primeru nelikvidnosti delodajalca pa se regres za letni dopust izplača v roku v skladu z zakonom. Enako določa Tarifna priloga 2009 h Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 64/2009) in sicer tudi za regres za leto 2010 določa najmanj 800,00 EUR. V Tarifni prilogi 2011 k panožni kolektivni pogodbi (Ur. l. RS, št. 62/2011) je prav tako enako določena pravica oz. obveznost glede plačila regresa.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti za dokazano, da je bila tožena stranka nelikvidna, zaradi česar bi regres za letni dopust lahko zapadel šele 1. novembra tistega leta, na katerega se regres nanaša. Tožena stranka v tem sporu ni izrecno zatrjevala, da je bila nelikvidna, temveč je v odgovoru na tožbo navedla zgolj, da je poslovno leto 2010 zaključilo z izgubo v višini 42.063,00 EUR, kar bi naj izhajalo tako iz bilance stanje, kot tudi iz izkaza poslovnega izida za čas od 1. 1. do 3. 12. 2010. Sicer pa je zatrjevala, da je tožniku izplačala regres za letni dopust za leto 2009 v bruto znesku 688,44 EUR in s tem zadostila zakonski zahtevi, da je delavec upravičen najmanj do regresa v višini minimalne plače, in je zato v celoti izpolnila svojo obveznost v zvezi z izplačilom regresa za leto 2009 in 2010, saj je izplačala regres v višini minimalne plače. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz podatkov iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2009 ne izhaja negativni poslovni izid in da tožena stranka ni dokazala, da je v letu 2008 poslovala z izgubo, zato tožena stranka ni imela pravne podlage za nižje izplačilo regresa za leto 2009. Sodišče je prav tako pravilno zaključilo, da tožena stranka tudi ni dokazala, da je bila nelikvidna v letu 2009. V skladu s 1. točko 1. odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami) je trajnejša nelikvidnost podana, če dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Pri tem se v skladu z 2. odstavkom istega člena šteje, da je dolžnik, ki je pravna oseba, trajno nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v letnem poročilu za zadnje poslovno leto pred zapadlostjo teh obveznosti. Tožena stranka ni izkazala, da bi v takšnem obsegu zamujala z izpolnitvijo svojih obveznosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da bi tožena stranka morala tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2009 in 2010 v skladu z Tarifno prilogo 2008 in 2009 h Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti, ki določa, da delavcu pripada regres za letni dopust za leto 2009 in 2010 najmanj v višini 800,00 EUR. Pravilno pa je dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od neplačanih regresov in sicer da le-te tečejo od 2. 7. tistega leta, na katerega se posamezni regres nanaša. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.