Jedro

Iz sklepa z dne 6. 9. 2010 res ni razvidno, kaj naj tožeča stranka stori, da bo po presoji sodišča prve stopnje tožbeni zahtevek tak, kot mora biti. Vendar pa je to tožeča stranka vedela, pač pa se je uprla, da bi postavila določen zahtevek.

Izrek

I. Pritožba proti IV. točki izreka (sklep) se zavrne in se prvostopenjska odločba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi proti III. točki izreka se ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da mora tožena stranka v petnajstih dneh od prejema te sodbe plačati tožeči stranki tudi zakonske zamudne obresti od zneska 185,62 EUR od 18.6.2010 do plačila.

III. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, k tej sodbi pa v zvezi s kasneje priglašenimi pravdnimi stroški še dopolnilni sklep. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača nadomestila za zakonito uporabo fonogramov v znesku 389,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 158,65 EUR od 13.1.20010 do plačila, od zneska 45,30 EUR pa od 18. 6. 2010 do plačila (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti za daljši čas je zavrnilo (III. točka izreka). Tožbo, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala „za vsak mesec neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov“ plačilo civilne kazni „v višini mesečnega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov po tarifi tožeče stranke, ki ustreza načinu in obsegu priobčevanja fonografov pri opravljanju dejavnosti tožene stranke, povečanega do 200%, v višini, ki jo bo določilo sodišče, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do dne plačila“ pa je zavrglo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki na 101,52 EUR odmerjene pravdne stroške (VI. točka izreka) (z dopolnilnim sklepom povišane za nadaljnjih 20,28 EUR) s pripadki.

Tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka do sklenitve ustrezne pogodbe mesečno poročati tožeči stranki o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov, pa je zavrnilo (V. točka izreka).

Obrazložitev izpodbijane odločbe

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka na tožbo ni odgovorila in presodilo, da so izpolnjene vse predpostavke, ki jih ZPP v 318. členu predvideva za izdajo take sodbe. V obrazložitvi je povzelo navedbe tožeče stranke. Iz njih je razvidno, da je tožeča stranka kolektivna organizacija, ki skladno z določilom 147. člena ZASP uveljavlja male avtorske pravice v primerih javne priobčitve komercialnih fonogramov. Tožena stranka pa pri opravljanju svoje dejavnosti na 50 kvadratnih metrih priobčuje fonograme. Avtorsko delo torej uporablja. Zato je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonogramov (130. člen ZASP). Tožena stranka s tožečo stranko ni sklenila pogodbe o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela, niti ni položila zneska, ki ga zaračunava kolektivna organizacija (158. člen ZASP). Svojo odločitev o višini nadomestila, ki ga mora plačati tožena stranka, je sodišče prve stopnje oprlo na Skupni sporazum o višini nadomestil z uporabo varovanih del iz repertoarja Z. I. kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/06, v nadaljevanju SS 2006). Upoštevajoč, da je tožena stranka 43 mesecev priobčevala fonograme, ji je naložilo v plačilo (43 X 8,35 EUR + 8,5% DDV) 389,75 EUR. Ker je tožeča stranka s tožbo zahtevala le plačilo 158,65 EUR (to je za 19 mesecev priobčevanja), ji je od dneva vložitve tožbe priznalo tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 13. 1. 2010 do plačila ter od zneska 45,43 EUR za čas od 18. 6. 2010 (ko je tožeča stranka razširila tožbeni zahtevek) dalje. Višji tožbeni zahtevek pa je ob sklicevanju na določila 374. člena, 278. člena in 193. člena OZ zavrnilo (obrazložitev IV. točke izreka). Tožbo v zvezi z zahtevkom na plačilo civilne kazni je zavrglo (V. točka izreka), ker je tožeča stranka tudi po pozivu sodišča, naj tožbo popravi, vztrajala pri svojem stališču, da lahko višino določi le sodišče in sicer tako, da upošteva vse okoliščine primera, zlasti stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni, kot to določa četrti odstavek 168. člena ZASP. Pravdne stroške je tožeči stranki odmerilo glede na uspeh v pravdi.

Pritožba tožeče stranke in o utemeljenosti pritožbe

3. Proti III. in IV. (sklep) točki izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določil pravdnega postopka. Primarno je predlagala spremembo izpodbijanih delov sodbe tako, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku ter priznanje višjih pravdnih stroškov. Podrejeno pa je predlagala razveljavitev izpodbijanih delov odločbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

K odločitvi o pritožbi proti sklepu (IV. točka izreka) o zavrženju tožbe

6. Po določilu prvega odstavka 180. člena ZPP mora tožba med drugim obsegati določen zahtevek glede glavne stvari. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo civilne kazni ni bil določen. Iz sklepa z dne 6. 9. 2010 (red. št. 4, list. št. 8), s katerim je sodišče prve stopnje pozvalo tožečo stranko, naj tožbo popravi, res ni razvidno, kaj naj tožeča stranka stori, da bo po presoji sodišča prve stopnje tožbeni zahtevek tak, kot mora biti. Vendar pa je to tožeča stranka vedela, pač pa se je uprla, da bi postavila določen zahtevek. V vlogi z dne 18. 6. 2010, s katero je tožeča stranka odgovorila na ta sklep, je med drugim dobesedno navedla: „Tožeča stranka poudarja, da gre pri tem zahtevku za civilno kazen, zato njene višine tožeča stranka sama ne more določiti, ampak lahko predlaga kvečjemu njen izrek. Določi pa jo lahko le sodišče, in sicer tako, da upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila, kot preventivni namen civilne kazni, kot to določa četrti odstavek 168. člena ZASP (ravno zato je izrek civilne kazni določen v razponu od 0 do 200%)“. Iz tega sledi, da je tožeča stranka vedela, na kaj se poziv nanaša, vendar mu iz pritožbenemu sodišču neznanih razlogov ni hotela slediti. Zato je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 108. členom ZPP, češ da je tožečo stranko zgolj pavšalno pozvalo na odpravo pomanjkljivosti tožbe, neutemeljen.

K pritožbi na delno zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo zamudnih obresti

7. V tožbi je tožeča stranka zahtevala plačilo nadomestila za 19 mesecev po 8,95 EUR, kar znaša 158,65 EUR. Z vlogo z dne 18. 6. 2010 pa je, sledeč izreku v tej vlogi (list. št. 13) tožbeni zahtevek razširila v dveh smereh: (1) zahtevala je plačilo 8,5% DDV od zneska 158,65 EUR, kar znese 13,48 EUR in (2) plačilo nadomestila še za 24 mesecev, kar znese 200,40 EUR, skupaj z 8,5% DDV pa 217,43 EUR. Upoštevajoč DDV na 158,65 EUR (13,48 EUR in omenjeni znesek), to skupaj znese 230,92 EUR. Od tega zneska je tožeča stranka zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od razširitve tožbenega zahtevka, 18. 6. 2010. 8. Po določilu prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika mora dolžnik, ki je v zamudi, poleg glavnice, plačati upniku tudi zamudne obresti. Ker je tožeča stranka zahtevala plačilo zamudnih obresti od vložitve tožbe 13.1.2010 za znesek 158,56 EUR, za preostanek (od zneska 230,92 EUR pa od razširitve tožbenega zahtevka (18.6.2010) je njen tožbeni zahtevek v tem delu v celoti utemeljen. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko je namesto od zneska 230,92 EUR tožeči stranki priznalo zamudne obresti le od zneska 45,30 EUR. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 5. točke 358. člena ZPP pritožbi proti III. točki izreka ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od 18.6.2010 do plačila tudi od zneska 185,62 EUR.

Zaključek

9. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je pritožba utemeljena le v tistem delu, ki se nanaša na zamudne obresti. Ker v odločitvi glede zavrženja tožbe ni utemeljena, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP pritožbo proti tej točki zavrnilo in izpodbijani sklep v tem delu potrdilo.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

10. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela le glede zakonskih zamudnih obresti, kar je nebistveni del pritožbe, saj tega zahtevka tožeča stranka ni uveljavljala kot samostojni zahtevek, je pritožbeno sodišče na podlagi določila drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.